Živc

Prščipnla sem si živc. Pa ne med vrata al pa zadrgo, ampak med ene kosti. In to živc, ki gre iz prsnih vretenc nekam v pljuča, jetra, diafragmo in mi ne da dihat. Ker seveda mislim, da bom umrla, tudi spat ne upam. Kaj če umrem med spanjem, pol pa ne bom vedla, da nisem več živa. Kakorkoli že, boli ko satan!!!! Zadnji dan obožujem naklofen forte brez smetane in refleksno-consko masažo stopal. Napredek k zdravju je tak, da sem si vzela danes dela prost dan in zato sem že počistila pralnico, en del kleti, garažo, vhod in notranjost moje drage Kie.
Moj vdih je dolg 1,2 sekunde in ne preveč globok. Kajti globina je lahko usodna. Če grem v globino, me v jetrih prime krč in diafragma začne trzat, kot trza krava s kožo, ko se ji brencelj gor usede. Res strašljivo!

Šrauf

Ja, nič kaj slovenska beseda. Pa vseeno zelo uporabna. Uporabljamo jo recimo za več namenov. Kadar želimo kaj zašraufati, kadar nas šraufa po trebuhu, kadar nas ustavijo policaji in nas šraufajo ali, ko nas na izpitu šraufa profesor in nas ob enem šraufa tudi po možganih in drobovju.
Midva z G.A. pa imava s šraufom posebno frustracijo. V soboto, ko sva se (zadnje minute) vračala iz Kranja (G.A. se je neizmerno mudilo v KD Kamnik, kjer je imel tonsko vajo za srečanje klap, meni pa domov, ker sem imela v predalu 15 kart za znance in prijatelje.) In je v Cerkljah naredilo PUF!!! Avto je začel delati drn, drn, drn, drn drrrrrn, drrrrrn........ in G.A. se je začel nenavadno izražati, meni pa so se stisnila pljuča in srce mi je padlo nekam v globino. Zunaj je scalo kot iz škafa. Nebesa so bila tisti hip nevidna. Torej nobenega upanja. Ko je minila verbalna frustracija, je nastopila psihična, potem je na vrsto spet prišla verbalna. Lepo je bilo edino to, da sva se z G.A. idealno dopolnjevala v ustvarjalnih variacijah kletvic. No, končno sva le našla rešitev. MOBITEL!!! Se ne oglasi prvi, niti drugi, tudi tretji ne, da o četrtem ne govorimo...Če je kdo gledal v ekran in hotel dvigniti - to ni bilo dobro - za naju. Končno! Moj zvesti bratranec T. Ves dan se je v neurjih vračal z Madžarske in kljub temu sta z U. nemudoma sedla v avto in se pripeljala na kraj nesrečnega imena. Lepa U. je nemudoma odpeljala pobesnelega G.A. v Kamnik, jaz in moj bratranec T. pa sva ostala v dežju, mrazu in božji nemilosti. Odločena, (odločen je bil zlasti T.) da bova gumo zamenjala. Ker v takih trenutkih ne gre nič prav, in se je avto z dvigalko za 10 cm premalo dvignil, se je T. odločil, da bo v zametih snega našel podstavek. Brezupno - zame. Za T. absolutno ne. Povem vam, tako vztrajnega človeka še nisem srečala. Iz tiste rumeno rdeče palice, ki je bila zapičena v sneg je naredil podstavek (nemogoče je mogoče) in, ko sva bila že skozi kožo premočena, zmagal. Sto poskusov. In stoprvi je deloval. Hvala T.!
V gumi je bila 5 centimetrska luknja. Zato imava zdaj dve novi gumi. Še tanjšo denarnico in za spomin, ŠRAUF dolg 15cm, fi 25, ki se je vehementno valjal v gumi. Kateri junak ga je pozabil, izgubil ali vrgel na cesto? In zakaj neki je bilo to dobro? Mene še vedno šraufa v trebuhu!

Mojca

Ne se ukvarjat s tem, ali jo poznate. Lahko pa vam jo opišem: pogumna, iznajdljiva, ustvarjalna, prijazna, vesela, odprtega srca, živi Življenje... Post bi bil predolg, če bi jo do potankosti opisala. Je pa srečnica, ki bo te dni imela nov avto... Rabi samo par vzpodbudnih besed. Kaj bi vi napisali človeku, v trenutku, ko pozabi, da ima vse svoj smisel in ga hoče zapustiti pogum?

Samo Anđeli znaju, kako je u maju...

- je naslov ene od dalmatinskih pesmi. Kako je bilo na srečanju klap, je strokovno opisal Cic v 9. komentarju pod postom Trening IMAGO. Tukaj ni kaj dodati. Zelo strokoven komentar. (Lahko ga objaviš v Kamniškem občanu;-).)
Jaz pa nekaj o zakulisju. Po koncertu smo se zbrali v sobi poleg dvorane. Olajšanje pevcev je kazal njihov apetit in žeja. Posebnost tega druženja pa je, da se sprašuješ, ali ti ljudje sploh znajo govoriti. Peli so, igrali...kitara, mandolina, harmonika... Pesmi ganljive do solz, zapete z dušo in srcem. Ko temu dodamo še njihov smisel za humor... Tega se preprosto ne da opisati. Kljub utrujenosti in frustracijam, ki jih je narekoval dan, smo zdržali do enih zjutraj. Dan se je nadaljeval s pesmijo, najprej na kosilu pr Repn'k in zvečer v kavarni. Do tega trenutka. Zjutraj se odpeljejo domov. Kdaj si bomo že odpočili?

Trening IMAGO

To ni telovadba, kot se prvi hip zazdi, niti kakšna shujševalna (ki mi tudi ne bi šlodila) ampak je trening komunikacije. To je šolanje za partnerske terapevte, ki temelji na poslušanju, slišanju, doživljanju, vživljanju in vodeni komunikaciji. Da je stvar še malo bolj zapletena, to šolanje (tisti, ki imamo to srečo) opravljamo skupaj s partnerjem. Fascinantno je to, da s pomočjo precej rigidne strukture komunikacije, partnerja slišimo precej drugače, ko nam sporoča svoje težave, kot ga slišimo drugače v konfliktni situaciji. Temu sledijo procesi, ki nikakor niso preprosti in s katerimi vam (vsaj direktno ne) ne bom postregla tukaj na blogu. Danes je za mano prvi dan. Sledijo še trije. In si rečem, kaj šele bo!

Piva ne bo!

Včeraj zvečer so me otroci nenehno obsipavali z novico, kako je zunaj lepo, kako na gosto leti sneg z nebes, kako, kako... Resnica boli! Na Vrtovem blogu, sem namreč kandidirala za miss točne napovedi prvega snega in popušila. In to za cel teden. Posledice so nepopravljive. Ne dobim piva. Mi pa nekaj ni jasno. Vrta, od kod si dobil sugestijo, da si uganil?! do dneva natančno? Kar se mene tiče, ne rabiš več hodit na faks. Te bodo takoj vzeli v službo za napoved vremena na Pop tv. Zamenjal boš Trontlja. Izza kulis pa je bilo slišati, da se zate grebejo tudi druge televizije in pripravljajo ogromne cifre zate. Zdaj si kupljiv = sodoben ekonomski izraz:-)! Na nacionalki seveda nimaš šans, ker si zamudil zadnje tri maše. ;-)

Jaz pa ponudim večerjo tistemu, ki napove kdaj bova imela z G.A. milijon na osebnem računu. Govorim o znesku s + spredaj, ker tistega z minusom lahko fališ samo 5. v mesecu, ko je plača. Da preverim, če imajo Vrto "zgoraj" res rajši od mene.

P.S.
Domen, midva pa greva sama na pivo. Jaz častim. 29. je le 29., a ne? Pa Komunikativno bova mela na mizi;-).

Vikend

Borba med boleznijo in zdravjem je trajala od četrtka do danes. Terjala je veliko energije in ne vem, če je že končana.

Tišina in spokojnost jeseni, sta bili točno taki, kot ju lahko slutite na sliki. Bohinj. Miren, lep, jasen, tih, hladen in obenem poln topline. Sprašujem se, kaj me lahko prisili, da padem v nervozen tempo jutrišnjega ponedeljka?

G.A. se je ukvarjal z nabiranjem jesenskega šopka. Ali kdo misli, da jeseni ni rož?

Poglejte, kako posebne in lepe so! Luna se ni ozirala na zaledeneli rob jezera in je z užitkom čofotala in raziskovala dno jezera. Učim se, vedno znova se učim, kako elegantno narava razvija svoj tempo. Samo človek je tisti, ki misli, da ga lahko prehiti. Če bi bil človek Bog, res ne bi počel takšnih neumnosti. Tudi, če je Bog človek, si nikoli ne bi nadel štartne številke za takšno tekmo. Spet vprašanja, dvomi in dileme. Od kje ta mazohizem, da se toliko trpinčimo? Od kje ideja, da zmoremo narediti več, kot nam je naročeno do zadnjega trenutka?
Ozrem se v nebo. Neskončnosti ni kraja. Času ni kraja. Dejanjem ni kraja. In vendar se vse konča? Ali ne? Rešuje me vera v večnost. Vera v neskončnost. Dobrega in zla.

In spet izbiram dobro. Vsaj mislim tako. Verjamem. Želim. Hočem. Če že nisem Bog, sem vsaj božansko bitje. Vsi smo. Zato lahko izberem. Ta trenutek bom izbrala. In naslednjega. In naslednjega. Jutri. Pojutrišnjem. Zaužila ga bom s polnostjo neminljivosti.

Noč

Noč je bila naporna in zabavna. Z G.A. sva se okoli 21h odpravila v Novo Gorico, kjer bova sodelovala v nočnem programu radia Robin. Popoldan me je začela mučiti huda utrujenost in sem že razmišljala, da morda tale moj zmenek ni najbolj pameten. Vse skupaj je potrdil G.A., ki je s svojimi komentarji utrjeval moje dvome v najin izlet. Kljub vsemu sva se usedla v avto in odpravila proti Novi Gorici. Nekje do Postojne sem se odločila in molčala, kot grob. G.A. pa je imel monolog o tem "Kako bom preživel jutri, za jutri in zaza jutri". Tudi meni ni bilo popolnoma jasno. Stiska je trajala, dokler se nisva usedla v studio. Prijazna voditeljica Martina, se je izjemno dobro pripravila. (To je seveda lahko storila vsled dobre www :-). A ne Klemen?) Ko pa enkrat sediš pred mikrofonom, se svet obrne drugače. Vsaj meni je to čarobno. Vprašanja so bila zastavljena v smislu debate, spoznavanja problematike in teme. Čas je mineval v metrih in kar naenkrat je bila ura tri zjutraj. Ljudje, ki so komentirali so bili nezateženi in prijazni... Po nekaj kavah in litrih vode, sva se odpravila domov. Strah, da naju bo sesulo, sva utopila v polovici sendviča in Red bullu in počasi napredovala proti domu. Tokrat v prijetnem in sproščenem pogovoru.
Ko sem se ulegla v posteljo, sem imela občutek, da mi srce utripa v ustih. Verjetno od neobičajne količine kofeina. Vendar sem neglede na kofein padla dol in zaspala. Nazadnje sem pomislila, če mi je mogoče srce skočilo v usta. Bojazni ni - ko sem se čez nekaj ur zbudila, sem ga že pogoltnila nazaj. Trenutno tolče na svojem mestu.

Navdih

To je tako. Če človek preveč dela, potem ne pride na vdih. V nedeljo me je grozovito bolela glava. Ob 17h me je začela in potem je bil vsak napor v mojih možganih smrtonosen. Sem pomislila na tiste vice o ženskih glavobolih ... Če obstaja ženska, ki jo čisto zares boli glava vsak dan, tako kot je mene v nedeljo, potem si zasluži nagrado za hrabrost. In ubogi njen mož ljubico.
Šla sem v posteljo ob 21h, kar so opazili vsi, ki so me navajeni klicati po telefonu ob 23h in kasneje. Priporočila sem moje uboge možgane vsem Angelom tega sveta in čisto zres sem imela občutek, da me bo pobralo. Kako sem zaspala ne vem, pomembno je, da sem se zbudila sicer malo zmahana (kdo pa je navajen spat 11 ur), a brez glavobola.
Potem sem se spet lovila, idej za blog polno, a ne navdiha. Če si človek med delom malo oddahne pride na vdih, posledica tega je, da dobi navdih za ustvarjanje, čemur verjetno rečemo inspiracija. kar sigurno pomeni, da preveč delam in si premalo oddahnem, zato ne pridem na vdih, ki bi mi vrnil navdih ali inspiracijo(ustvarjalna moč, domišljija, ki jo vzbuja pojav ali stvar, navdih - sskj).
Zdaj sem v dilemi, ali čem nehat delat ali pisat?

Renta car

G.A. se je odpeljal z našim edinim avtom nazaj na Štajersko. Mi pa smo žalostno ugotovili, da je prazen hladilnik, prazna špajza:-(:.
Treba bo v trgovino, so sporočali naši pogledi in kruleči želodci. Smo pa velika družina z veliko napako. Nihče ne mara hoditi po trgovinah. Nihče se tudi ni javil, da nas želi odrešiti in prav nihče nas ni povabil na večerjo. Ukaz je bil neizbežen. In smo se odpravili. VSI! PEŠ! Proces nakupovanja je bil intenziven in krut. Voziček se je grozljivo hitro polnil in njegov videz je napovedoval bližanje naravne katastrofe. Ko smo že vsi rinili njegovo težo in vsebino skozi Mercator, sem prvič pomislila, kako bomo vsebino pritovorili domov. Bolj, ko sem se ozirala naokoli, bolj nisem nikogar poznala. (Ta fenomen se je zgodil prvič.) Treba je bilo hitro poiskati inovativno rešitev. Na blagajni je bil kilometerski račun in tudi cifra na koncu je imela primerno "težo". Teoretično ni bilo možno prinesti vsebine do doma in nenadoma se mi utrne ideja! Otroci so me malo začudeno gledali, nisem jim dala priložnosti, da bi začeli deževati komentarji. Smo že drveli z vozičkom iz Mercatorja, skozi ulice proti našemu domu. Ležeči policaji na Jurčičevi so ovirali celo hitrost nakupovalnega vozička. Končno se je prikazala naša hiša. Vestno in s hvaležnostjo smo znosili vsebino v špajzo in se veselili obilne večerje. Voziček pa po isti poti s še večjo hitrostjo (prazen gre hitreje) vrnili nazaj. To je naš renta car. Nakupovalni voziček je definitvno car :-)!

Štajerska

Včeraj zjutraj sva z G.A. navsezgodaj odpotovala proti Mariboru. Pot proti Mariboru nikoli ni službena, ker so tam tudi starši in to vedno povežemo z obiskom.

Potovanje je bilo turobno jesensko. Pa vendar te rdeče-rumene barve predramijo v mislih. Fin je občutek, ko te avto pelje v eno smer, misli pa potujejo kamor se jim zazdi.
Med tem, ko je G.A. opravljal službene obveznosti, za spremembo nisem trošila. Najpej sem šla v čajnico na jutranji obred (no, mal sem trošila, čist mal), prelistala City magazin in opazovala druščino okoli mene. Mladi, ki so se odpravljali v šolo. Razigrani, nasmejani, glasni. Čeprav imam vedno občutek, da je v Mariboru vse drugače, sem danes pomislila, da se morda vseeno motim.

Kadilci so bili pazni, razen ene starejše meščanske gospe v krznu, ki je sedela v kotu, nekadilci nabito polni. Isto kot v naših koncih. Tudi sama sem sedela pri kadilcih, kljub temu, da čez dan ne kadim. Vseeno sem se lažje umestila med vesele ljudi, kot zraven gospe v krznu. Potem sem opravila en dolg sprehod čez stari del. Kako je lep in obljuden, poln prijetnih dekoracij. Ljudi ne moti mraz. Posedajo zunaj, pijejo kavo in čaj in so zaviti v dekce, ki ti jih ponudijo kar v lokalu. Simpatična gesta. Vedno zavijem v knjigarno na Gosposki. Brskala sem po knjigah. Pregledala vse od romanov, filozofije, sociologije, psihologije, družinske tematike, duhovnjaštva in zdravilstva. Če bi s čim želela biti zasvojena, je to nakupovanje knjig. Namenoma sem šla od doma brez denarja, ker se sicer ne bi mogla zadržati. (Znaki zasvojenosti?) In še G.A. ne bi bil hud, ker tudi on rad kupuje knjige, s tem, da jih že dolgo nimamo kam zlagati. Tako pri nas srečuješ kupe, ki nimajo definiranega mesta.
Ob brskanju me je pa presunila misel, da zdaj pravzaprav lahko vsa navodila za življenje dobiš v knjigah. Vzgojnih knjig je na tone, noter pišejo osnovna navodila o higieni, kako je treba dihati, kako je najbolje razmišljati, kako je najbolje jesti (tega je tolk, da se ti zmeša-ker eni zagovarjajo kuhano, dugi surovo, tretji samo sadje, četrti samo sok, baje, da se da živeti samo od zraka...-kdo ima prav?) Pa se vprašam s čim smo opremljeni kot starši. Ali imamo sploh še občutek zdrave pameti in čustva, da lahko kdaj brez pomoči nasveta iz knjige odreagiramo? Kako so to delali naši starši, stari starši... Katera družba bo bolj svobodna, srečna? Ta iz knjig ali tista iz srca? Ogromno delam z mladimi. Vem, da jih je veliko v neznosnih stiskah. K meni hodi deklica, ki se je zatekla po pomoč na Poljanski nasip. V njeni skupini jih je deset! Meni se zdi to ogromno - sploh če pomislim, da so stari od 17 do 22... Od kje te stiske? Ali so rešitve zapisane v knjigah?
Ko sem šla mimo gimnazije v Mariboru sem se potolažila. Očitno je bil glavni odmor. Množice mladih so se, v mrzlem jutru, zbrale pred staro stavbo, s sendviči v rokah. Mraz. Klopce pa polne zaljubljenih parčkov, ki so želeli odmor izkoristiti 300%. Vidim dva, kako jesta, pijeta jogurt, kadita in se zraven še poljubljata. Nasmehnem se, kako polno je lahko tudi življenje. In se spomnim prve zime, ko sva se z G.A. zaljubljena, ure sprehajala in iskala tople kotičke po Ljubljani. V enem sva se malo kasneje tudi poročila ;-).

Radio NG

OMG sem danes rekla, ko se mi je uresničila moja mala skrita želja... Saj ni nič posebnega, ampak G.A. sem končno spet pričakala z usti okoli ušes in s skoki, ki so konkurirali vpisu v GKR. Okoli dveh je zvonil moj ljubi gsm in že sem mislila, da me čaka nov človek, z novo nalogo in še več dela...
"Kličem z radia Nova Horica, kej bi lahko hovorila z hospo Leo ?" Ja, seveda, le hitro hovori, sem si milslila. In tako sva z G.A. povabljena v nočni program, v torek ob polnoči. Kontaktna oddaja!
Ko sem bila mlajša sem sanjarila, da bom nekoč imela nočno oddajo, ki se ji bo reklo "Oddaja za nespečneže, luzerje in samomorilce", da bo ta oddaja ponoči, ker pametni ponoči ne moremo spati in nam po glavah rojijo vse sorte misli.
Velike želje vedno pridejo na vrsto, samo potrpežljiv je treba biti;-)! Pa čeprav samo enkrat.

Dolgčas ali dolg čas?

Dolgčas je duševno stanje neugodja, nezadovoljstva, osamljenosti zaradi pomanjkanja primernega dela, družbe, zabave... Tako piše v slovarju slovenskega jezika.

To me je zanimalo zato, ker sem danes ponoči delala do 1.30, šla spat in nisem mogla zaspat. Čas se mi je vlekel, kot da bi se z lazarjem (polž) sprehajala od tod do Bleda. Mislila sem, da mi je dolgčas. Po definiciji pa to ni možno, ker nisem bila v nobenem stanju neugodja, bila sem zadovoljna, ker sem uredila vse papirje za Vezal, osamljena tudi nisem bila, ker je bila v moji postelji še (najmanj) roka od G.A. in me je prijetno grela, družbe ob taki uri res ne rabim, dela?!-saj sem želela zaspat, zabave?!...:D
Pa sem pomislila, da se mogoče piše narazen in da je bil DOLG ČAS. Kar pomeni, je bil čas dolg neko enoto. 100 kilometrov ne gre, ker čas merimo v sekundah, min, urah... Ali je ena ura lahko daljša od ene ure in imamo potem občutek(ki je realen), da je dolga ali daljša? Mislim, da ne. Noč pa se je le vlekla, do nezavesti in naprej. Mogoče so se naši znanstveniki zmotili, ko so merili čas in da je vseeno daljši ali krajši. In da bi ga morali merit v metrih, ne v sekundah? Pojma nimam, zakaj nisem vstala in šla počet, kaj koristnega. Kakorkoli do petih nisem mogla zaspat, tako da sem I. zbudila še z mojega včerajšnjega budnega stanja. Kakšen dan bo danes? Zaenkrat sem naravnana na plus, kolikšno pa imam toleranco do minusa pa ne vem. Saj bo verjetno kmalu kdo preizkusil :-).

What the f

Ne, ne bom dokončala naslova, ker ne bom (na glas) grdih besed pisala!
Mal sem zmedena: Domen je romantičen, Vrta govori o gnilobi (ta mi je najbolj blizu te dni), Klemen mi je najbliže po načinu - če se potrudiš, že najdeš kaj lepega. Jaz se trudim najti inspiracijo. Mislim, da je v nedeljo ostala pod kovtrom in spi. Rukam jo in cukam - pa še vedno spi - kot krava!!!
Iz mojih najljubših treh blogov bom naredila eno mešanco. Šla bom brodit po listju, ki je zgoraj rdeče, spodaj gnilo in se bom matrala, da bom slišala lepo žvrgolenje ptic selivk, ki so že zdavnaj odletele v tople kraje. Ob tem se mi bo porodila ideja, da sedem na avion in še sama odletim tja. Ampak ne morem, ker so mi pozabl dat obroček okoli noge. Razen, če velja tisti, ki ga imam na levi roki. G.A. me seveda ne bo dal zlahka;-). Ker moram delat, tega je pa tolk!
No, saj se je nekaj dobrega zgodilo. Moj načrt, kako razdeliti hišna dela, že tri dni deluje. To pomeni, da imam dobro delovno silo :-). Dobro je tudi to, da je jutri že sreda. In da so dnevi do sveže pečenih babičinih piškotkov že zelo blizu. In najboljše je to, da se grem zdajle stisnt k moji inspiraciji, sanjat kako brodim po listju in pričakat en lep dan, ki bo preverjeno že jutri!

Inspiracija

Ne najdem je. Nekam je ušla, se skrila, me zapustila. Verjetno smo jo včeraj pospravili, zaprli v kakšno omaro ali škatlo in ne more ven. Pod posteljo je ni. Niti v tubi za zobno pasto. V pasji hrani tudi ne... Pojma nimam, kam se je skrila.
Če jo slučajno srečate, je tukaj opis:

Ime ji je Inspiracija, običajno se nenavadno vede, je nadvse navdušena nad novimi ljudmi in stvarmi; zelo ustrežljiva; polna novih, ponavadi odbitih idej; dol ji visi, kaj si drugi mislijo o njej; je strašansko radovedna - zato je lahko zlezla kamorkoli. Samo s smetraji se ni odpeljala, ker oni pridejo šele v sredo...
Ker sem brez moje prijateljice Inspiracije, sem preživela dolgočasno nedeljo in si privoščila celo popodanski medvedji spanec. Tistemu, ki mi vrne Inspiracijo, povem kolko ur sem spala! - za nagrado:-)

***pa lep nedeljski večer, v krogu domačih***

Fata - morgana

Danes smo preživeli za večino Slovencev običajno soboto, za nas pa zelo neobičajno. Pucali smo in to do štirih popoldan. Da razveselimo G.A., ko se vrne domov:-) Pršice in drugi odpadli človeški ostanki, v obliki mikroorganizmov, so strahoma drveli pred cunjami, metlami, sesalcem, pralnim strojem in le redkim je uspelo ubežati. Tisti, ki pa so nas premagali, so se v hudih travmah zvlekli v najtemnejše luknje in nikoli več se ne bodo upali prikazati. Našli jih bomo šele, ko bomo zadeli na LOTU in v enem kosu renovirali hišo. Takrat bodo že tako apatični, da jim bo vseeno. Ko je bilo vse tipi topi, sem za hip pomislila, da bi bilo super, če bi kdo prišel in videl, kako imamo pospravljeno, kako lepo diši... V mislih pa se mi je prikazala podoba kuhinje, v kateri sedi veliko ljudi, na mizi sto kozarcev, zdrobljeni piškoti (ki jih sicer nimamo, ker čakamo, da jih bo spekel Miklavž), polito pivo... V grozi sem vzljubila trenutek samote, v miru malo posedela in do konca prebrala Evina razpoloženja. (Ja Tomo Zmagala sem, zdaj si res zaslužim per!!!)
Nihče ni prišel, ki se po nesreči ne bi sezul in prepozno ugotovil, da je maloprej pohodil drek. Verjetno človeški, ker bi šel prej za grm na avtocesti lulat, saj do nas ne bi zdržal - napisano v stilu Toma Snoja.
Vedno kadar imamo takole lepo, me mika, da bi vseeno povabila prijatelja B., ki je nekoč izjavil (verjetno mu je ušlo): "Ježeš, bil sem nekje na obisku, k majo še huj k pr vs!" :-)))
Nisem mu zamerila, sem se pa zamislila. Koliko ogromno časa šele oni porabijo za red?!
Jutri imam vse razloge, da sekiram prisotne v naši hiši do nezavesti in ohranim stanje kakršno je. To, kakšne volje bom danes (ravnokar 00.01), se bom odločila, ko se zbudim, kot vsako jutro.
Torej, za hip je pri nas tako, kot bi nas obiskala Fata, po zajtrku pa pride še Morgana. In počasi bomo spet našli stvari, ki smo jih danes pospravili.

P.S.
Pato je opisal koncert philla Colinsa v Zg, v komentarju pod 27. 10.

Špegli

Takali so. Ful hudi! In jaz sem tud luštna z njimi na nosu. Ne, ne, ne pošljem vam fotke. Kar pridite me pogledat, al me pa srečajte.
Optika Vid - Radomlje.
Moram jim narediti reklamo, ker so bi očala izdelali v pičlih 6. urah. Lastnica je verjetno sočustvovala z mojo slepoto.
Kakorkoli - spregledala sem in zdaj bodo dnevi še lepši! Edino kar me skrbi je, da G.A. ni v postelji, neglede a gledam z očali ali brez. Tudi, če tipam ga ni. Upam, da bo jutri že. Vsaj s svojo ta lepšo polovico obraza. Sicer pa, glede na to, da me je emšo udaril po levi, bom zdaj lepše videla desno polovico G.A. in vseh ostalih. Uf, kolk dela me čaka. A če spim z njimi tudi lepše sanjam? Vse to bo treba stestirat.

Zdaj pa še malenkost izven konteksta. Tisti, ki ste hoteli peljat svoje mame na srečanje dalmatinskih klap 26.11. pohitite po karte (v hramu kulture Kamnik), ker so skoraj razprodane. Domen, tebi ni treba, ker sem jaz poskrbela. Zdaj grem stestirat vid v horizontalo!

EMŠO :-(

Spet jutro, spet budilka, spet, spet, spet.... Včeraj sem na stran uspela namontirati števc. Človek ima res težave z novim. Klemen je bil prijazen - kot vedno - in mi je poslal link, kje ga dobiš brezplačno (nadvse prijazen!). Potem sem mal pobrskala po možganih, se spomnila Domna (ki je tud zelo prijazen! Kako kaj napreduje prevod mojega CV-ja? ;-)), kako mi je montiral linke, nardila nekaj tazga in evo!!! IT WORKS!!! Pravzaprav je enostavneje, kot montirat števc za kolo. Ni mi blo treba v klet po šraufnciger, WD-ja ne rabiš, ne rabiš gumileznge, ker spotoma pomotoma preluknaš kolo, niti smukca...in ko končaš se ti ni treba umit z žajfo proti šmeru. Samo sediš, mal pomisliš in tipk, tipk pa je! Res luštkano opravilo. Zdaj vas lahko nadzorujem, številke ste, kot v arestu :-). Človek se res bolje počuti, ko misli, da ima controll v svojih krempljih. Bo treba razmisliti.

Ja no, mal se izogibam naslovu. Ni ravno prijetna novica. Danes sem imela okulistko in spotoma ugotovila, da mi je emšo skočil v levo zrklo.
Najprej sem se usedla na stol podoben zobarskemu in dobila na fris neka vesoljska očala, ki spominjajo na Harry Poterja v science fiction verziji. Takoj sem pomislila, da mi bo gospa pogledala direkt u možgane. Kar naj, samo naj mi dušo in srce pusti v miru. Nasproti mene je svetilo nekaj kar naj bi bili čitljivi znaki. Pojma nisem imela, kaj gospa hoče, da ji govorim. Potem je začela vstavljat noter stekla - leče. Nič, še vedno nič, sem že pomislila na Škrata Bolfenka in njegove pirpodne. Jezus, kaj me čaka! Kako bom prenesla vso to težo na nosu?!
Končno zagledam nekaj kar se da opisat in orisat. Teta zmiguje z glavo. 1.5o na lev uč in še cilinder- desni se še nekako drži. No, ni se poslabšal in ni čez 1! Zdaj bom hodila po svetu odprtih oči in videla še več! Se zelo veselim.
G.A. v Ptuju predava ves vikend. Vprašanje, če bom imela kaj izzivov za blog:-).
G.A., če boš pa slučajno pogrešal svojo drago in pokukal na blog, ti pa vn maham. A me vidiš? :-) :-)

Petek je. Na večerjo gremo v palačinkarno. Mimogrede, ali je kdo že bil tam in kaj poskusil?

Kiklop

Budilka je zvonila ob 6.30. Mi pa družina zaspanetov. Si lahko predstavljate, da niti eden od šestih ljudi ne vstane zlahka? Ne smem biti krivična, mlajša I. si navije budilko in takoj vstane, ko zvoni, čeprav težko. Vsi ostali pa... Jaz imam najprej budilko na gsm-ju, nekje daleč stran, na omari. Ko začne zganjat hrup vstanem in jo nastavim za čez 15 min, postavim jo zraven sebe. Vmes zvoni budilka na domačem telefonu, nato zvoni še budilka od G.A. Med vsemi temi zvonjenji, med delovnim tednom, kličem I. po telefonu in norim, ker ne sliši. Na koncu, se odpravim po stopnicah (občutek imam, da jih je ene 200), v njegovo sobo in ga fizično vržem iz postelje. Vpijem, tulim, krilim z rokami, grozim - on se tega nikoli ne spomni!?!
Danes pa - počitnice. Vendar moram vstati, ker delam. Tisti feeling, da se zbujam spočita zaradi premaknjenega cajta, je že zgodovina.
Torej 6.30. Zvalim se na hrbet in v mislih izbiram, kakšen dan hočem imeti danes.

• Zabaven?
• Humoren?
• Naporen?
• Hočem biti malo zatežena?
• Želim, da mi kdo najeda?
• Miren?
• A se ne bi mela preprosto, kar fino?...

Uf, izbire je toliko. Za spremembo si zaželim en fin, miren in skuliran dan. Brez pretresov, nasilno vzetih limitov, slabovoljnih ljudi in brez takih, ki živijo zato, da drugim nalagajo odgovornost. Ležim zaprtih oči in v možganih vidim rajsko podobo pravljičnega dne. Zdaj rabim samo še projekt, kako bom to speljala. Odločim se za mojo staro zvijačo, ki se ji reče - previdnost. Kar pomeni, da moram najprej pogledati v svet samo z enim očesom. Če je tam kaj groznega, bom potem videla samo pol. Naslednje vprašanje je, s katerim očesom naj pogledam. Z levim? Z desnim? Razmislim. G.A. ima levo stran svojega lica, vedno za kanček bolj prijazno od desne. Leva je sicer tudi bolj otožna. Ampak simpatična. O.K. odločitev je padla. Zdaj moram paziti, da ne zamočim. Če hočem videti levo stran obličja G.A., potem moram najprej pogledati z desnim očesom. Desna stran pa je tista na katere roki mi manjka pol kazalca. Potipam roko, pomežiknem z desnim očesom in ga počasi, čisto počasi odprem. G.A. je ža vstal! Slišim tudi zaripel piskajoč pisk iz vrčka za vodo.
Dvignem se iz postelje in kot Kiklop, gledajoča na desno oko, tavam proti kuhinji. Tisti, ki poznate kje sem doma, veste, da je vmes še wc. In tisti, ki se spoznate na anatomijo in fiziologijo, veste, da je zjutraj najprej treba lulat. Na dolgem popotovanju do pikaste šalce (ki ni moja, ampak od otrok) s kavo, torej zavijem levo. Sedim in opravljam sproščujoče dejanje. Na moji desni pa je ooogromno ogledalo. Ker še vedno gledam samo s polovico možgan, sem prepričana, da me ne more nič pretresti. Zato rahlo, za 45* obrnem glavo. O Kristus, še dobro, da sedim.
Začnem se pogovoarjati s sabo. "A si to ti?!", rečem. Potem: "A sem to jaz?" Gledam debelo in raziskujem podobo v ogledalu. Desno oko me boli od napenjanja, ker strahotno želim najti kaj nezmečkanega, neskuštranega, nepotlačenega. Pomislim, da je mogoče čas, da spregledam še z levim očesom. Zalimalo se mi je tako, da sploh nisem bila prerpričana, da ga bom še kdaj lahko odprla. Ego se popolnoma vznemiri in to je znamenje, naj mižim ves dan. Kaj bi s tako grozo. G.A. kliče na kavo. A naj sploh stopim taka predenj? Hitro se potolažim, da me bo itak videl samo pol. Če jaz vidim njega pol, ne more on videti mene cele.
Že sedim za mizo in z desnim očesom merim njegovo ta prijazno polovico. Prav srčkan je. A naj mu povem? Ne, ne še. Če bo izjemno dobra kavica in če jo je naredil s ta dolgo žličko (zelo pomembno! S takratko narejena kava je zanič in še obeta slab dan!) mu bom povedala. Če ne, mu bom povedala samo, če bo danes končal poročilo. (Kar se verjetno ne bo zgodilo. Brrrr).
"A ne bi odprla obeh uči?", kar naenkrat vpraša G.A.
Samo z glavo odkimam. "Če jih odpreš, boš morda manj zgubana in potlačena, skuštrana boš pa še. Ampak sigurno bolj simpatična", reče.
V dveh skokih sem pred ogledalom in se pogledam v svoji celoti. Madonca, res sem ogromna. In z dvema očesoma res bolj simpatična.

Miško

To je moj muc. Že deset let :-)! Hvaležna sem Marku (mislim, da ga ne poznam v živo), ker mi je pomagal in me nekaj novega naučil. Zato lahko vidite Miška (v profilu), kako v bideju čaka, da mu odpremo pipo in potešimo žejo. Takšen je on. Pameten. Ve, da iz pipe priteče sveža voda. :-)
Zdaj znam objavljati slikce in sem navdušena. Domen, a si mi kaj fouš?
Če bi hotela opisati današnji dan, bi mogla iz pet potegniti veliko humorja. To bom naredila ob kakšni primernejši uri ali pa takrat, ko bo G.A. končal svoje 200 strani dolgo poročilo. Ta hip pa se grem zleknit v mojo že pogreto posteljo.

Škoda, ker nočem uporabljat grdih besed (piiiiiip)

Tele noge so prišle sem, ker nisem hotela, da pridejo sem, ampak v moj profil. Matrala sem se 2 uri (pip, pip pip, pip). Vsi vi, ki blogate, delate spletne strani in ne vem kaj vse še, u miže, se mi kar smejte, sam pazite, da se ne boste polulal. Skratka. Zbrisala jih ne bom, ker je škoda mojega prvonovemberskega časa. Pa jih glejte in vohajte. Se pa ne dam. Bom še in še in še poskušala. Enkrat mi bo ratal.
Sicer je pa to tudi prilika, da vas zdramim, da boste napisal kašen posmehljiv komentar. Neverjetno je - da srečujem ljudi in rečejo, tista zgodbica je pa res fina, dobr napisana, ja,...Komentarjev pa nič. (Pogledam 213x na dan :-))!

noge
Posted by Picasa