Živalski vrt

V čast času, ki ga posvečam otrokom smo šli v živalski vrt. Bila sem prijetno presenečena. Živalski vrt se razproszira doRožnika, zares se trudijo, da bi živalce dobile čim več prostora. Drugi razlog je bil, da dobim nekaj lepih fotk za mojo fotogalerijo. Danes si je Klemen vzel kar nekaj časa, da bi me kaj novega naučil pa me očitno ni ali pa nič ne dela. To bomo še razvozljali. Zato tokrat samo tale čudoviti beloglavi jastreb, ko bom pa ugotovila, kaj mi ne gre od rok pa še ostale slikce.
Drugače pa odštevam... jutri zvečer ne bom več sama :-)

Kdo pa sem jaz?

Včeraj sem omenila, da bi imela nočno oddajo za nespečneže, luzerje in samomorilce. Danes se že ves dan sprašujem, kdo od teh treh sem jaz?
Odgovor je šokanten. Sem namreč vse troje.
Nespečnež sem že menda od rojstva. Nekoč, ko še nisem znala prav dobro računati (matematika mi baš nije najbolja strana), sem izračunala, da velja neko prepričanje, da moraš prespati vsaj tretjino svojega življenja. To dejstvo nikakor ne gre v koncept mojega bivanja na zemlji. Kar naprej jamramo, kako nimamo časa in potem ga trošimo za spanje. Ni logično. In, če nekaj ni logično, potem se je temu nujno treba izogniti.
Luzer - tako se dostikrat počutim. Zdajle se ne spomnim dobro kakšnega koristnega primera. Če se ga kdo, ki me dobro pozna, naj svobodno napiše. Recimo, kadar stojim v trgovini pred blagajno in razmišljam s katero bančno kartico naj plačam, da bo manj škode pa sem itak že povsod čez limit. Prodajalka drajsa kartice čez avtomat in izgleda kot na fitnesu, jaz pa mrzlično iščem rešitev, ob poslušanju globokih vzdihov v vrsti, ki se je nagnetla za mano. To dihanje spominja na tisto pri porodu.
Samomorilec - vsako noč, ko se uležem in gledam črno noč in ne zaspim...in še vedno ne zaspim, začnem razmišljati, da bi se morala ustreliti in bi potem lahko počivala. Ampak to baje ni v mojem stilu. Tega mnenja je moj najstarejši sin. Samomorilec sem tudi takrat, kadar mi kateri od mojih otrok kakšno tako spusti, da mi vzame sapo. Takrat se zmuznem v kopalnico, stopim pred ogledalo in si namerim kazalec v moje brihtne vijuge. Do danes sem vsa ta streljanja preživela. Bilo jih je veliko.

Sicer sem pa pravkar izračunala, da je samo še 36 ur do takrat, ko bom avto spet parkirala vzvratno na dvorišče. Vrne se namreč G.A. Vse bom naredila samo, da čimprej pride. Prav osamljena sem. Če bi od teh 36 ur prespala 16 ur, jih ostane samo še 20. Sitno. Pa jih ne bom. Zanalašč!

Kdo pa sploh še spi?

Zdajle, ko bi bilo dobro svoje telo položit v horizontalo, sem se jaz zbudila. Ja, kaj naj počnem drugega, kot pišem, če sem pa brez sogovornika. Dnevi nočejo minevati, kar ponavljajo se, kljub temu, da je moj dan dnevu drugačen.
Vsak dan se zgodi toliko novega, toliko zanimivega, samo sobote ni od nikoder! Ko se bom prepričala, da je zares sobota, bom začela čakati eno drugo, novo soboto. Ali pa morda sredo, ali petek. Odvisno, kdaj se bo najavil kdo, ki se bo končno konkretno dotaknil naše Vile Čira - Čara.
Nekoč, ne tako dolgo nazaj, sem sanjarila o tem, da bi imela na kateri od radijskih postaj oddajo z naslovom 'Minute in metri za nespečneže, luzerje in samomorilce'. To bi z veseljem počela cele noči. Zamenjala bi vsakega, ki mora spiti na litre kave, da lahko vodi nočno oddajo. Ampak verjetno me nihče ne bi poslušal. Vsako noč peljem GoYo na sprehod in nikoli nikogar ne srečam. Vsi spijo. Kdo bi potem poslušal nekoga, ki noče prespati polovice svojega življenja?
O.K. Lahko noč. A bi mogoče kdo pivo?

Stari so 5 ur

Bolj slabo se jih vidi, ampak mamice nočemo preveč vznemirjati, kljub temu, da je neskončno zaupljiva.

Imeti mladičke, je za otroke čudovita izkušnja. Dobra protiutež porodom, ki jih navadno gledajo po televiziji. Tam so skoraj vedno prikazani nerealno, kot nek masaker, ki je bolje, da se ga ne greš. Naša Etna je ves čas, ko je rojevala predla.

Res, prav vesela sem za to izkušnjo.

Joj! Imamo dojenčke!

Že drugič sem mamica!

Danes ob 18h sem začela rojevati in imam že 6 dojenčkov. Če bi kdo rad majhnega, lepega, mucka, se lahko postavi v vrsto. Moji prvi dojenčki so vsi zelo lepi! Lahko si jih ogledate tukaj.

Blog - my (l)on(e)ly friend

Zgodaj zjutraj je priletel sms, preko katerega sem zvedela, da danes začnem svoj delovni dan šele ob 12h. Kul. Spala bom do nezavessti. Otroke je seveda treba peljati v šolo. Moja odločitev o nadaljnem spanju je bila tako čvrsta, da sem se oblekla kar čez pižamo (tega nikar ne govorte okoli, itak me bodo enkrat ustavl policaji, ko se furam pozimi in poleti v copatih brez nogavic, pižamnih hlačah, gor pa kr neki, da o moji čudoviti frizuri sploh ne govorimo!).

Potem pa se vrnem in me pričaka -

Tole!

Stisne me v prsih, pogledi v tej kosmati glavi pa se vrstijo popolnoma do sociale. Jasno je, da eden pritisne na gumb sočutja, drugi na občutke krivde, tretji na srce in že v absolutni opravi, obleka, superge... šibava proti Tunjicam. Sprva gre težko, potem me očara jutro, jesen, ki prihaja, na poti se nama je pridružila kopica ščenet s Podgorja... Tihota. Božanska tihota.
Fotka je žal ostala doma. Danes bi bilo kaj za poslikati.

Kaj pogrešam

Res se vidi, da že dolgo nisem takole samevala. Na nek način se zabavam nad občutki, ki zame niso vsakdanji, nekateri pa z njimi živijo. Lahko, da sanjarijo, kako bi bilo fino imeti nekoga ob sebi ali pa se preprosto potolažijo, da jim je tako lepše in tudi lažje.
Pravzaprav se nočem pritoževati. Ta teden je očitno tak, da tudi otroci funkcionirajo brez večjih pretresov in mi zares ni nič hudega. Pogrešam pa vseeno nekaj 'malenkosti' brez katerih ne bi želela biti vse življenje.
Najbolj?

• To, da se nekdo zares zanima zame. Da nekomu lahko povem o čem razmišljam, kaj se mi dogaja, kaj berem...Tudi najbolj butaste stvari in ob enem vem, da se mi ne bo smejal ali se delal norca. Moje ideje in pogledi na življenje lahko marsikoga spravijo v brezup. G.A. pa je že vsega hudega navajen, strokovno bi rekli temu, da je 'dobro prilagojen':-).
• Naslednja stvar, ki jo pogrešam je - na pol spraznjen pomivalni stroj. :-) Velikokrat, ko odprem pomivalca, je ptrebno investirati nekaj minut v to, da ugotovim ali ni morda to že trikrat oprano.
• Pogrešam, da me nihče ne 'opomni', da bi morda bilo dobro pomesti. Čeprav vestno opravljamo to dolžnost.
• Avto je že nekaj dni parkiran naprej in nikogar to ne moti.
• Perilo, ki ga vedno pere G.A. noče samo poskakati v pralni stroj. (Moram se pohvaliti, da še nisem 'sfarbala' nobene 'žehte';-)).
• Piva človek ne more piti brez dobre družbe.
• Nihče me ne pogreša - še sosed M., ki je naredil izpit in bo naredil samo še korak pa bo v višjem letniku, bo ta korak opravil direkt iz postelje.
• NAJBOLJ od vsega pa pogrešam štengce!
• In rada bi se naspala. To sicer nima nobene veze s prisotnostjo določenih oseb. Z mojim spanjem je tako, da že, ko nimam prav popolnoma nič več za razmišljati, ko že stotič obnovim celo Vilo Čira - Čara, premeljem vse opcije, kaj bodo najini otroci, ko bodo veliki, preštejem vse ovce na planetu... - nato pa še vedno, s prazno glavo, čakam, da me bo zmanjkalo. Pa nič... Vsled te krutosti, smo danes prav pošteno zaspali. Po običajnem vrstnem redu, sem se vsa iz sebe, napol v pižami peljala proti šoli, prilagajala urnike, spreminjala vrstni red prioritet in se jezila sama nase. Končalo se je vse tako kot je treba in na vrsti je nova noč. Bomo videli, kaj bo prinesla.
  

Hiša brez gospodarja:- ) drugič

Kaj še delam sama:

• Pijem popoldansko kavo (tužno)!

Hiša brez Gospodarja :-)

Kaj delam drugače, kadar ni G.A.?

• Avto parkiram na parkirišče naprej. Vzvratno ga parkiram vedno, kadar je doma G.A., ker on trdi, da je to bolj varno in praktično. Vsi ti argumenti trdno držijo, ampak meni je kljub vsemu fino parkirati naprej. Ker sem potem nekaj sekund prej doma in kasneje odidem :-). Butasto, a ne? Ampak je res, če moraš, ko se vrneš domov še parkirati vzvratno, ti to kar vzame nekaj časa. Ne smem zanemariti dejstva, da si potem tudi hitreje na wc-ju.

Kaj še delam drugače?

• Manj govorim :-). Sogovornika res pogrešam in kar nekam zgubljena sem takole zvečer, sama za mizo. Imam ogromno dela pa se mi zdi, kot da nimam kaj početi.

• Od kar je G.A. odpotoval še nisem spila nobenega piva. Mi sploh ne paše.

• Še manj spim. Ne vem zakaj. Včeraj mi je uspelo zaspati ob 4h zjutraj, ob 5h je že zvonila budilka. To ne pomeni, da nisem do nezavesti utrujena.

Jasno, da obstaja kar nekaj intimnosti, ki jih trenutno ne počnem. Ko se bom še česa spomnila, napišem.

Naše letališče

Pri nas se ne dogaja prav pogosto, da bi kdo kam letel. Kljub temu, da v London lahko letiš za 23 tisočakov, je za nas to še vedno ogromna postavka, če jo množiš s 6 ;-). Danes pa je odletel proti Londonu G.A. (na izobraževanje). Ker je to redkost, se je cela naša družinica nabasala v avto, da ga pospremi. S fotoaparatom, jasno, da to zabeležimo. Malo nervozni in skoraj prepozno smo pridrveli na Brnik, G.A. se je čekiral, kot se spodobi. Nato sva hotela najine otroke peljati na teraso, da si ogledamo tisto ogromno jekleno reč, ki ji bomo zaupali očija. Nič ne bo, dragi moji. Terasa je zaprta. O.K. gremo na pijačo... tudi ne bo nič... Ljudi se je trlo, na Brniku pa imajo vsega skupaj mogoče 40 mizic(morda celo pretiravam), kjer te postrežejo, če slučajno, verjetno po nesreči, prideš na vrsto. Ker je moja malenkost zagrebene sorte, smo se pritolkli do mizice in šestih stolov, vendar, ko smo plačali, nam je natakarica ostala dolžna 8 tisočakov in na to pozabila... Morala sem jo v naglici najti in izterjati dolg. (Mimogrede, že dolgo nisem imela v denarnici tako zajetnega bankovca, danes se je izkazalo, da je to zares neumnost!)

Ko smo se vrnili v letališko stavbo, je bila vrsta tako dolga, da je G.A. zadnji hip ujel letalo. Ni izgledalo, da koga na Brniku skrbi, da se potniki ne bodo pravočasno zbasali v letalo. To pomeni, da se je moral G.A. sam zagrebsti in vriniti nekje tik pred vhodom, da je lahko izkoristil svojo 'poceni' vozovnico. In seveda, da si je naše edino letališče naložilo občutno več letov, kot jih glede na velikost zmore. Torej nič slikanja, slovo je zgledalo tako, kot da se poslavljamo od zelo bogatega strica, katerega dediščino že preštevamo v naših umazanih mislih. Skratka - pet poštenih objemov in poljubov, kot bi bilo v našem stilu, bi G.A. lahko drago stalo. Tako je bilo vse skupoaj 'kr neki'... in G.A. ni bilo več na vidiku. Odpeljali smo se z bojišča in skušali s šalo premagati stisko, vendar nam ni šlo preveč dobro od rok. Ustavili smo se nekje sredi polja med Lahovčami im Mostami, sedeli v travi in čakali, da se bo sam G.A. dvignil nad nas. In se je! Letalo je prihrumelo, mi pa smo uprizarjali indijanske plese, skakali, mahali in klicali. (Prav gotovo nas je kdo tam zgoraj, priliman na zic, slišal.) Sicer pa, saj sploh ni važno, da smo se le poslovili in zaželeli očiju lep teden. Tu sopdaj so slikce. Če kdo v letalu najde G.A. naj prosim pove, kje sedi :-)

Zdaj je G.A. že na trdni Angleški zemlji in se vozi proti 'poceni' hotelu.

Stanoval bo v 'zelo poceni' hotelu v centru Londona. Samo eno uličico od Oxsford street. To pojasni dejstvo, da je večina sošolk ženskega spola. Če se bodo malo bolj stegnile skozi okno hotela, bodo že videle v izložbo na 'Oxford street(u)'. Cena pa itak ni pomembna, saj je že hotel 'najcenejši' (v centru mesta). :-) Zavist? Zloba? Oboje? Nič od tega. Samo zabavam se. Naj se London pazi - ducat slovenskih psihiatrov in par izjem, ki to niso, trenutno modruje tam naokoli.

:-)

Družba

= dobra družba, družaben večer po dolgem času! Tale zgoraj je bil v stanju za želodček (ups, se opravičujem ljubiteljem živih piščancev), zelo slasten.

Ciklame

Pred enaindvajsetimi leti mi jih je G.A., ob petih zjutraj, nabral v gozdu in jih povezal v čudovit poročni šopek....

Zapleteno

Zadnje čase imam veliko opravka z mojstri. Večinoma so to obrtniki, nekaj je pa tudi strokovnjakov, ki delajo posel, ki zahteva diplomo. Zanimivo je dejstvo, da me vsi ti ljudje zaprepaščajo. Vsak, ki mi razlaga, kaj vse je potrebno, da prideš do željenega cilja, me spravi v stisko. Stvari se mi zdijo zapletene, nemogoče, pojma nimam v kakšnem jeziku se izražajo... Danes se mi je začelo juto pri M., ki je trenutno poleg najboljše prijateljice, tudi naša arhitektka in se na vso moč trudiva krmariti v odnosu, brez večjih pretresov. Neverjetna je. Skratka soglasje, mapo z načrti, vmes je imela 10 telefonskih klicev, (sem jih štela), vsak je od nje nekaj hotel, vključno z mano... Na koncu sem dobila v roke izjemen izdelek, s soglasjem ... Zdelo se mi je, kot, da peljem proti domu čudež.
Potem je krovec, mojster, ki bo montiral ograjo, okna, zidar... Vsi se mi zdijo geniji. Vsak po svoje. Na koncu imam občutek, da je le delo, ki ga opravljam sama - preprosto...
Zakaj že?

Nedeljsko jutro

Taka zgledam, kadar divjam po dežju:-).

Dan, ko sem bila spet hvaležna, da imam psa. Nikoli se ne bi 'navsezgodaj' odpravila iz hiše in to celo PEŠ, če ne bi neko prisrčno kosmato bitje proseče zrlo vame. V resnici sem lenuh, da mu ni para, le priložnosti nimam skoraj nikoli, da bi to čudovito lastnost pokazala.

Prebudilo me je sonce in skoraj sem se že veselila lepega sončnega dne. Vendar se je turobnost kmalu spustila na zemljo in o soncu ni bilo ne duha, ne sluha. Odpravila sem se na polje. Na začetku zgolj iz ljubezni do Goye. Potem pa sem nenadoma začutila mir, samoto - za katero nikoli nisem verjela, da bom v njej kdaj lahko uživala. Misli so se osvobodile, tišina je podirala še zadnje zidove v mojem umu, pregnala dvome in strahove... Zvonovi so vernike klicali k maši, jaz sem imela svojo mašo na poju. Moje molitve so bile brez omejitev, pesem narave se je dotaknila srca. Trenutki zavedanja, da sem tukaj, da je vse kar me čaka božji dar, da je vse kar imam neizmerno bogastvo, da sem zares pomemben košček v mozaiku.... so me zares ganili. Do solz. Poskrbela sem, da tega občutka dolgo ne bom pozabila, ali morda nikoli.
In ker je nedelja Gospodov dan, sva ga z G.A. temeljito izkoristila. S pomočjo otrok, sva hišo očistila nesnage. Trije prazni prostori čakajo na prenovo. Pred hišo pa stoji prikolica naših ostankov neorganizirane preteklosti... Jutri bo odpeljana na smetišče!

Obnova

Poglejte me, kako sem luštna! Čez en teden bom stara pol leta!

Naša GoYa!!!

Detajl naše hiške, ki ga bomo z veseljem spremenili.

Tale dejl žleba kaže, kako imenitna je bila nekoč vila Čira - Čara. Žal ga je zgrizel zob časa in čez 14 dni bo žalostno končal na smetišču. Ali bi morda lahko služil kot postavek za rože?

Tele lepe ciprese je danes, z mojo majhno pomočjo, posadil G.A. Najbolj si bova ta dan zapomnila po dežju. Premočena do kože, sva si srečna predstavljala že dokončano ograjo - čeprav je do tja še daleč...

Dež?!

A vreme ne ve, da ne sme dež padat? Moji krovci ne bodo delal... Naj tisti ki zna, pove dežju, naj lepo čaka do konca meseca....

Dedek Mraz

Danes je bil pri nas, preoblečen v soseda. Prinesel je veelliiiik paket zelenih pločevink, na katerih je narisana rogata žival. No, vidite, kako pridna sem. Toliko, da je prišel tri mesece prej. Ne vem sicer s katerim 'velikim' dejanjem sem si to zaslužila. Vem, da si tega ni zaslužil kateri od mojih otrok, ker potem ne bi prišla takšna vsebina. Povsem možno pa je, da je vmes skočila dobrota G.A. Ali pa je morda sosed zamenjal službo in postal distributer rogatih živalic. (To bi bilo prelepo!)
To je bilo najlepše, kar se je zgodilo danes - in se za tako polepšan dan iskreno zahvaljujem.

Druga lepa stvar, ki se je zgodila je, da so električarji prišli izolirat žice na hiši in mi ob tem povedali, da, če sem pametna bom pred fasado obnovila še elektro priključek v hiši. Spet nekaj, kar z G.A. nisva predvidila v najinem stroškovniku. Na koncu bo predvidenih stvari zelo malo...
Kakorkoli že, najini mojstri so zaščiteni pred udarom elektrike in lahko začnejo delat - s polno paro!

Urška in Tomaš

Godba iz Lukov'ce je iz srca pokazala, da je Tomaš del njih. Tudi luštnih godbenic ni manjkalo. Bo katera žalovala, ker si poročen?

Polepšali so obred, polepšali večer in tudi noč.

No vsaj enkrat - tak avto, ki si ga človek zasluži, ki ne crkne sredi poti in, ki ima dovolj glasno trobljo. Na rondoju v Kranju imamo rekord - 6 krogov. Naredili smo takšen zastoj, kot ga ne vidiš niti ob treh popoldan. Ljudje, ki so čakali so nam trobili. Bili so navdušeni nad našim veseljem :-D

.

V življenju je treba biti stabilen in treba je imeti odločen korak. To naš ženin dobro ve, na ta dan je vsem pokazal svoj značaj, tudi s poročnimi čevlji.

Lepa sta! Tukaj še ni vedel, da bo zvečer v mamini spalni srajci pobiral svojo zadnjo puš'co.

Mož in Žena! Takole se Urša v varnem naročju svojega moža prebija skozi riževo točo. Naj ta varnost traja, traja, traja.....

Naši mladi svatje. Dobro si jih oglejte. Umetniki, da jim ni para. To ni poročna oprema, taki so vsak dan. Lepi! Zato se jim za ta dan ni bilo treba posebej frizirati in oblačiti. Lepo so popestrili simetrijo urejenosti ;-).

Tudi sama sem se na žurki precej matrala - žal nimam nobene fotke. Drugič!

Hiška

Prvi roditeljski sestanek je mimo. Šla bom samo še na tri. Prav blagodejno se sliši.
Najbolj zanimivo spoznanje današnjega dne pa je, da naša Vila Čira Čara ne dopušča nobenih ekstremnih posegov. Karkoli hočeš spremeniti je grdo. Še huje, vsa hiša postane grda. Zato se nenehno bojujemo z opuščanjem idej, ki so na prvi pogled zgledale krasne, potem na papirju pa - niso za nikamor. Skratka, kupila sva hišo, ki je do pike premišljeno skonstruirana. To mi je všeč, čeprav sem se morala ravno danes odpovedati enemu koščku sanj. Sicer pa sanjskih idej meni nikoli ne manjka. :-)

Nihče

Danes sem posvetila dan najini spletni strani. To se sicer ni zgodilo kar tako. Nekaj dni nazaj sem opazila, da moj računalnik zgleda nekam 'prazen'... Zginile so vse bližnjice v zvezi z mojo speltno stranjo, vsa gesla, vsa uporabniška imena vse, vse in vse!
V naši veliki družini nas je 6. Vsak ima svoje zelo posebno ime. (Zato, da so stvari jasne in da se sigurno ne zmotimo - če bi imeli npr. Špelco, ki je zelo lepo ime, bi lahko prišla sosedova namesto naše, če bi imeli recimo Markota, bi bil prepričljivo prvi sosedov...) Skratka posebna imena zato, da otroci ne tekajo sem ter tja brez potrebe. Imamo pa še nekoga, ki ga še nikoli nismo ne videli, ne slišali, ne vohali... Ime mu je NIHČE. Vedno kadar pride, je nekaj narobe. Recimo - kaj je razbito, ali razmetano, ali pretaknjeno, lahko je tudi polovico pomembnih dokumentov v računalniku zbrisanih. Nihče zbriše tako temeljito, da ni niti v košu. Nekega dne se je sam, zlobni Nihče podpisal z Iloninim imenom na leseno klop v kuhinji in nato še na kanto. Vemo, da Nihče za takšne zarote ne uporablja svinčnika ampak žebelj. Kako vemo, da obstaja. Preprosto. Kadar se pri nas zgodi kaj nenavadnega in z G.A. vprašava, kdo je to naredil, vsi otroci v en glas zavpijejo: "Nihče!"
Nihče pa prav gotovo, skrit v temnem kotu od užitka, da nam jo je spet zagodel, skače in pleše...

P.S.
Ne smem pozabiti omeniti, da me je iz zagate izgubljenih gesel rešil Nihče drug, kot Klemen, (moj izdelovalec in oblikovalec spletne strani), ki vestno spravi vse, kar jaz lahko izgubim. Hvala, Klemen. Preprečil si, da bi bila do konca blond. ;-)

Zares šola

Človek kar ne more verjeti. Utirjamo se v ustaljene tirnice, sprejemamo nova pravila igre, zdaj imamo pol pol. Dva srednješolca in dva osnovnošolca. Največkrat skušamo živeti kot, da se nič ni spremenilo. Vendar ni prav. To so v resnici za starše velike prelomnice. Čeprav jih ne zaznamo. Konec nekega obdobja in, če prav natančno pogledamo, preskok v obdobje, kjer otrok z eno nogo že stopi ven iz gnezda. Mene to na nek način razbremenjuje, veseli... Po drugi strani pa vidim, kaj bi lahko v preteklosti naredila drugače. Sicer sem z mojimi otročki kar zadovoljna. Lahko jim zaupam, odraščajo v samostojne človečke, ki vidijo življenje okoli sebe.
Se pa kot mama vsakič, ko zavijejo na novem razpotju vparašam: 'Ali je dovolj opremljen?' Odgovor vedno dobim šele po opravljeni nalogi, potrpežljivost, ki jo zahteva takšen način pa mora biti jeklena. Mislim, da je to tisto, kar me najbolj utrudi.
Biti tiho in jim dovoliti, da skozi smeh in trpljenje dozorevajo v lastnih izkušnjah, zato zres potrebuješ ogromno energije.

Kaj me je najbolj potrlo:

• I. ima takle urnik: pon. 10 ur, tor. 9 ur, sre 10 ur, čet. 9 ur pet. 5 ur

Najprej sem pomislila, kako zelo z užitkom bo hodil v službo in ko mu bo šef po osmih urah rekel, da ga še rabi, ga bo objel od sreče, da še lahko dela ;-)...

Kako sem reagirala? Rekla sem mu, da bo težko in da mu bomo pomagali. Kako? Vstanem ob petih in z njim spijem čaj, poskrbela bom, da bo imel dobro malico, ker tudi tega nimajo v šoli in, da ga bo nekdo, ki bo prijazen, vedno pričakal ob 18h, ko se bo vračal domov.

• M., I. in E. pa imajo torbe tako težke, da te kap. Ta mala dva imata srečo, ker jih vozimo v šolo, M. je stara toliko, da se bo morala sama naučiti nositi bremena.

Radovedna sem, kam jih bodo zanesle poti in kje jih bo brusilo življenje. Želim jim le, da bodo brusi ostri le toliko, kot bodo zmogli.

Izlet

Danes sem se vozila s temle. V varnem naročku G.A. :-) Naj je bilo naročje še tako varno, me je pobiralo od strahu. Nisem rojena za take reči, poleg tega imam tisto količino adrenalina, ki se sprosti med užitkom v postelji, ravno dovolj....
G.A. si je seveda dal duška in mislim, da je od mojega trpljenja pozabil, kje so bremze, poleg tega je prej vadil z otroki, kako pridobiti čim večjo hitrost. Še približno deset minut po tem, ko sem že zlezla iz 'šajtrge' sem bila prepričana, da mi nožni prsti rasejo direkt iz kolkov. Kolen sploh ni bilo. Še tresla se niso več. Otroci, ki so doma prisegli, da ne bodo hodili peš niti pet minut, so pešačili do sredine proge, samo zato, da so v očeh mame videli smrtno grozo. Ampak sem preživela in še marsikaj bom. Ko sem gledala stare mame, kako se z užitkom vozijo, sem se prepričala, da ne bom umrla.
Ampak vožnja navzgor, ha, v čisti tišini, to pa je luksuz. Zato bi se šla pa moja lenoba še stokrat peljat dol. Tistih pet minut meditacije je zelo dobro delo.

Živel 1.

SEPTEMBER !!!
Praznik vseh mam. Spet bo ustaljen red in disciplina. Lahko bom v miru delala polovico dneva... Ampak danes imam dopust. Pijem že drugo kavo, skozi usrane šipe sije sonce in vrtinči prah okoli mene. V hiši je TIŠINA! Meni je pa luštno.
Morda bom celo kaj počela. Za nagrado si bom šla plačat nova vhodna vrata, ki so čist poceni ;-), ni mi treba kuhati, ker gremo za prvi šolski dan vedno v Kitajsko.
Danes mi ni nič treba. Oh, blaženi občutek!