Don't forget!

Danes je zadnji dan v letu. Zato 'pohitte'. Naredit morate še vse, kar vam do danes ni ratal, kar ste si želeli pa niste imeli časa. No, zdaj ga imate na voljo še par ur. A veste kolk veeeelik je to? V tem cajtu človek lohk dela čudeže!

Edina stvar, ki je jaz nisem uspela naredit je : Nisem pregledala vseh svojih postov in postavila vejic na zaukazana mesta, na nesrečo mojega ljubega G.A.
Hudo je, če veliko pišeš in imaš zelo pismenega moža, ki ima za sabo že dve knjigi in ve, kam se vejice posavijo.
Sedajle se kaže veliki trenutek. Opravljam svojo pismeno odgovornost in to bom naredila v TREH SEKUNDAH.

Tuki jih mate pa si jih vtaknte - kamr pašejo;-):
,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,
,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,

Pred uporabo se posvetujte z vejicologom al pa prašte Toporišiča.

Uf, uspelo mi je! Zdaj pa imam še (skoraj) 12!!! ur prostega časa. Bom našla kakšnega otroka in se grem fino met.

Likalnik

Nekaj, kar mi zares požene srh po kosteh, je likalnik. Sovražim cunje, sovražim 'štumfe', sovražim pralni stroj in od vsega tega najbolj sovražim likalnik. Likalnik se mi zdi še najbolj primeren za orožje. Z njim po mojem zlahka koga kresneš po betici in lažje bi z njim zvaljala testo, kot pa kaj zlikala. Ampak tudi to moram včasih* početi. Kadar so dnevi brezdelja in ni šole, se kupi nagrmadijo do stropa. In kadar so prazniki, vsa tuja pomoč nekam odpotuje. Jaz pa si zatiskam oči, dokler omare niso prazne in dokler ne nosimo nogavic - tistih, od katerih par najprej najdemo. Potem se med otroki razvnamejo pretepi in huronsko rjovenje...kdo nosi čigave 'štumfe' in dokler si en jokajoč glasek ne reši življenja z izjavo: "Jaz mam enga mojga in enga od očija!!!" Ena od hčera je naumila, da je zdaj moderno nositi različne 'štumfe' in taka hodi naokoli, brez, da bi se sekirala.
1. januarja že ne bom likala. Pravijo, da kar delaš 1.1., delaš vse leto. Zato se takrat izognem vsem pretiranim aktivnostim. Sem pač morala likati danes (včeraj) popoldan, namesto, da bi jo z G.A. mahnila na Primoža, kjer je prepeval. Zdaj je ura že jutri pa se še vedno smilim sama sebi. Sicer pa, kdo bi uro resno jemal. Čas je itak brez veze. Enkrat ga do konca zmanjka.

LIKALNIK = sovražnik No1!!!!

• Z njim se lahko opečeš.
• Lahko ti pade na nogo.
  
• Bog ne daj, da ga otrok potegne nase.
  
• Vzame ogromno prostora.
  
• Nekontrolirano žre elektriko.
  
• Če se nimaš v oblasti, ga lahko v koga vržeš in s tem povzročiš trajne posledice.
• Z njim lahko zažgeš svojo najlepšo obleko.
  
• Kadar likaš, ne moreš brati, ker z drugo roko nateguješ tekstilno površino, ki je uboga reva prepuščena na nemilost strašne zverine, ki se vlači po njej.
• Naš likalnik ima svoje mesto na omari v wc-ju. Če ga po nesreči pogledam takoj dobim vnetje mehurja.
• Kadar ga pogledam, tudi, če je segret, me zmrazi do kosti.
  

Dobre strani:

• Ko z njim potegneš po ceneni gumjasti nalepki, ga uničiš za vse večne čase.
• Če se pokvari štedilnik, na njem lahko skuhaš kavo. Verjetno.
• Je dobro samoobrambno sredstvo.

*Čisto potiho vam povem, da mi kdaj pride zlikat ena najprijaznejša gospa M.

Vejce

mi delajo preglavice.
Zatobomoddanesnaprejvseskupajpisaladamine
botrebavejicdelatindasenobedenneborazburjal.

Noč

Še ena, ko nisem mogla zaspati. Ker? Kva pa vem. Razmišljala sem, kaj bi se zgodilo s časom, če bi ustavili vse ure na svetu. Vse do zadnje. Da jih odklopimo z elektrike, poberemo baterije, ustavimo mehanizme, jim vzamemo sonce, skratka vir energije, ki jih poganja. Kaj bi se zgodilo?

NIČ.

Ur ne bi imeli več, čas bi pa še vedno tekel naprej kokr, da mu kaj hočmo. Zakaj teče? Zakaj se ne sprehaja? Zakaj vmes ne gre spat? Zakaj se mu kdaj ne da? Zakaj ne gre na dopust?
To je pa bilo temeljito razmišljanje s težkim rezultatom. Od vnetega tuhtanja sem bila budna kot zajc.

In naslednje, kar sem razmišljala... Med tistim znamenitim vlomom v našo Vilo Čira-Čara, je falot meni odnesel vse torbice in njih vsebino. Zdaj se pa ne morem it tele igrce. Ampak cepec, ki je odnesel MOJE torbice (3), je imel smolo, ker je dobil samo šaro, brez novcev. Vložkov bo imel za pol leta, ker takrat še nisem vedla za mooncup.
Edino česar mi je žal, je knjiga od M. s takim posvetilom:

M., ker je pogumna in ker si vse upa
in Lei, ki je pogumna še bolj in si upa še več.
M.

Knjigo je M. kupila sama sebi. Ker si jo je zaslužila. Zdaj jo ma kradljivc. Fuj in Fej! Če jo bo kdo našel v kakšnih smeteh, naj jo meni prinese.
Aja, in rabim novo torbico, da se bom šla lahko igrco!

Ko si nekaj zapičim v glavo

mi ni pomoči. Odločila sva se, da bova otrokom za Novo leto dala € denarnice. In to ne kar ene, ker me je s prvo in zame popolno zastrupil sosed. Hočem take! Tiste podkvice so brez veze. 'Sosedove' so narejene tako, da si lahko butast in veš kaj imaš v denarnici. Take so za otroke najboljše.
Tako sem popoldan posvetila svoji mlajši hčeri I. in € denarnicam.Verjetno veste, da si ni želela z mano na Kamnišlo sedlo. Niti pomivat posodo, niti likat (hvala bogu). Mami jo je peljala v Lj. V štacuno! V Mulerja. (Tale u ima gor še dve pikci - ne znam). Od Mulerja sem imela to, da sem se pošpricala s parfumom za 20 čukov. Kevin Klein. To delo sem opravila tako temeljito, da bo za mano dišalo še pol leta 2007. Samo paziti moram, da se po nesreči ne umijem. Ves ostali čas sva iskali denarnico. No go! Potlej sem se spomnila, da tovrstne zadeve prodajajo tudi na pošti. Od danes poznam vse pošte, ki se nahajajo med Lj. in Kamnikom, ne glede po kateri poti greš.

'Ja, guspa. Smo jh mel. Točno take. Vse smo prudal.' je bil prijazen odgovor. Folk se je očitno pripravil na tele evre zares temeljito. Še dobro, da nam reforma ne zapoveduje posebnega skret papirja. Si predstavljate, da ga zmanjka? Povsod! Tudi na pošti? Ježeš, ježeš.

Zvečer pa smo imeli družabno srečanje s pripadajočim obdarovanjem z mojo sis in njeno family. Tale in tale sta tudi blogerja. Znana po tem, da, ko eden piše, drugi ne piše.:-) No, wtw, njuni zapisi so pogosti tako, da se ti zmeša od hudega, ako ju klikaš vsak dan. Bog ne daj tega početi večkrat v enem dnevu. Je pa večer z najvišjo praznično oceno. Brez hrane na mizi in z zanimivimi debatami. Že dolgo se nismo imeli tako fajn.
Naše praznično vzdušje nam lepšata najstnika. Imata hude probleme, kje in kako praznovati Novo leto. Warning! Ena skupina bo na našem podstrešju. Prosimo za razumevanje.

Ah seveda, ne smem pozabiti. Imeli smo tudi kratek obisk. Tale. Bila sem prav vesela. Še ena srčkana familija, ki je tako pogumna, da ima 4 otroke. Pa še iz našega naselja.

Jaz sem šla pa ven, ti pa ne!

Včeraj se mi je končno nasmehnil, ne vem kdo in G.A. me je povabil na kuhano vino v Lj. To povabilo je sicer sledilo po dolgem teženju, tako, da je izgledalo bolj v smislu: "Da boš dala mir".
No, kukrkol, Romatiš Lj., kuhan vinček, M&M = frenda, Giboni... Kaj je še lahko lepšga. Sem se ceu dan tresla od veselja na večer. Ker G.A. zadnje dni ni videti najbolj razpoložen, (Že ugotovljene vzroke za tovrstno počutje še ugotavljamo) si je moral preden sva šla, še malo odpočiti, tako, da sva Gibonija slišala zadnja dva kosa. Lane moje in Oprosti. No, je blo zadost.
Pa lepo od začetka. G.A. je počival pred odhodom, jaz pa sem si, vsled tega, da ne nosim torbice niti ruzaka, kadar ni okoli mene nihče nižji kot jaz, nabasala žepe v bundi. Ker me ven pelje G.A. ne rabim tošlna, v žepu imam itak vedno 500 sit po suhem, za vsak slučaj, vazelin, cigaretke za večerno crkljanje, rokavičke, robček... za brisanje solzic. Nikoli ne veš, kje te zagrabi. In to je to. Potem sem kar na štengah sedela in čakala, da si je G.A. dovolj odpočil. Oblekla sem obilo puloverjev in ko sva v Lj. zlezla iz avta, sem takoj dobila kompliment, da izgledam kot en sumoborc:-). O hvala, G.A., zelo prijazno. Itak sem potem kvalitete sumoborca izkoristila nama v prid, ko se je bilo treba prebijati skozi množico. Množica je kar letela narazen, ko me je zaslutila.

Odločila sem se, da bom spila toliko kozarcev kuhanega vina, kolikor tednov je G.A. hodil na pevske vaje. Ni mi ratalo, ker je G.A. po četrtem hotel domov. Pa še čist u redu sem bila. Malo bolj zgovorna - ker sicer nisem;-), itak je G.A. izgledal bolj žalostno in prepričana sem bila, da ga je treba zabavati.
Bilo mi je fajn, se gužvati, videti ogromno ljudi z iskricami v očeh, videti množico pomešano v vse generacije, bilo mi je fajn, ker sem šla ven in s tem spremenila svoj vsak dan. Še bom šla.

Strah?

Zakaj se ne bojim internetne prepoznavnosti?
Nekoč, pred približno osmimi leti, smo v hišo sprejeli mladoletnika. Zakaj? Ne vem natančno. Morda zato, ker se njegovi starši požvižgajo nanj. Morda zato, ker ni imel kam iti. Ali morda preprosto zato, ker smo verjeli, da mu pri nas lahko ponudimo nekaj, česar imamo na pretek. Toplino, prijaznost, ljubezen, pozornost...
Nismo niti slutili, da smo v hišo spustili mladega kriminalca. V kratkem času je vedel, kje se skriva naša moč in najhuje - vedel je kje se skriva naša šibkost. Odšel je z besedami, da vsa ta toplina in prijaznost njega obremenjuje, da tega ne zmore. S tistim trenutkom smo vse, popolnoma VSE, kar je bilo našega, za nas svetega, spustili v svet. V svet teme.
Po tem smo si prislužili dva vloma v hišo. Bili smo ob fotoaparat, nekaj koles, mobitelov... skratka ukradli so nam (ali ukradel nam je) občutek varnosti in intime. Naše otroke je ustrahoval po ulicah za denar. Pa ne samo on, tudi njegovi pajdaši. Prihajal je, ko naju ni bilo doma, grozil... Pa takrat za internet še nismo vedeli. Naše slike se niso pojavljale nikjer. Samo v enem srcu, ki je razmišljalo poponoma sprijeno in za to sprijenost niti ni bilo krivo. Ko smo se želeli zaščititi ni bilo nikogar. Še več, ogrožal je tudi naše prijatelje in sosede. Policija se je vedno samo smehljala in v njihovih nasmehih si videl samo :"Kaj pa ste bili taki kreteni, da ste ga spustili v hišo?"
Zdaj imamo ograjo, za katero sem rekla, da je nikoli ne bom imela. Zaprli smo se v trdnjavo, se zaščitili, tako, kot smo se sami najbolj znali. Z malo malomarnosti, niti sami ne moremo v svoj lasten dom.
Ja, tako je to. Zdaj imamo na izbiro:
večen strah pred čemerkoli
ali,
da se spopademo z življenjem kakršno je.
Polno nevarnosti in izzivov, a kljub temu tudi polno prijateljev, zanimivih ljudi in naklonjenosti.
Sama izbiram tisto drugo. Pred prvim se po mojem zaščitiš lahko samo za nazaj. Če te je strah vsega že vnaprej, si lahko prikrajšan za mnogo lepega. Preveč lepega.

Bo-ma-žič

Pri nas imamo na obisku omo. Mamico od G.A. Zato ne praznujemo Božič, temveč Bo-ma-žič. To se dogaja prvič. Pri nas bo tri dni (upam, da bo zdržala). Še nikoli ni prespala. Pokojni Deda je parkrat zbral pogum in prišel za nekaj dni pomagat. Vedno je bilo brezupno. Mislim, naredil je ogromno, ampak vsled razpadajoče hiše, se ni kaj prida poznalo.
No, letos smo se odločili, da je ne bomo pustili same, kljub temu, da se je na vse kriplje upirala, da zapusti svoj dom in nekaj kur, ki morajo ubožice biti same. Kure so dobile za božičnico motovilec in čao, odpeljali smo se na Gorenjsko. Potem je bila naša Oma priča našemu družinskemu dogajanju. Vsi smo nekaj kuhali, rezali sekljali... in naredili božansko Bo-ma-žično večerjo. Fondi, 6 vrst solatk, omakce, teta M. je namesto Babi, ki ima zlomljeno roko, spekla potico. (No, namesto mene...:-)).
Ves čas sem se ukvarjala s tem, kako je gledati vnuke, ki ti kuhajo. G.A. je opravil funkcijo gospodarja in okrasil, kar še nismo. Obesil dve božanski zvezdi na vrata, ki se svetita do nebes, Božiček je tudi prišel in prinesel darove (Božiček nosi za hišo, tako imamo 12 novih kozarcev, voh (to je pri nas vok), metlico in ročno napravo za izdelavo špecljev). Da nas je lažje našel, smo prižgali eno škatlo sveč. Zer romantiš.
Namesto maše smo gledali Kekca (Nič ne doboš! Ti pa prav tako ne! Ti se uči, ti pa delaj - že včasih so tako zabetonirali otroško pamet.) in dali Omo spat.
Za enkrat je vse sproščeno in lepo. Oma ne kaže nekega navdušenja, ampak saj jo razumem. Niti v sanjah se ne želim postaviti v njeno kožo. V resnici pa ves čas to počnem. Nikoli ne bi rada ostala sama. Ampak vedno je tako - eden ostane sam. Žal.

Za darilo objem

Na Vezalovi strani Vas čaka Vezalova čestitka. Klemen je ujel kozmično idejo, Klemen jo je speljal, oblikoval, fotografiral...naredil je vse kot je treba. Družinska slika je avtorstvo soseda.


Preteklost nam je dala veliko, prihodnost nas nedvomno čaka odprtih rok. Ta trenutek pa pravzaprav res ni časa za nič drugega, kot za topel objem.

Lepo vas objemam,

Lea

Konec? Začetek?

Ko mine pomlad, pride jesen. Kaj se dogaja vmes? Ne vem. Govorijo o poletju in zimi. Tega dvojega ne zaznavam z največjim užitkom. Zdi se, kot, da tako hitro živim pa ni temu tako. Poleti je vroče in pozimi je mraz. Zato se takrat dam v neko stanje nezazanavanja. Le tako lahko preživim. To, da letos ni prave zime, sem mogoče kriva jaz. Vsak večer se ozrem v nebo in se prav lepo zahvalim in zjutraj se z otroškim veseljem veselim toplih sončnih žarkov. Danes se je zame končalo staro leto, novo se začne komaj 1. januarja. Kaj je vmes? Veliko objemov, dobrih želja, skritih hrepenenj. Vmes je nekaj skrivnostnega, lepega. Poslušam želje, ki mi jih sporočajo drugi, poslušam tudi tiste, ki jih sporočam sama. Če sem iskrena, si vse tisto, kar izrečem drugim, želim tudi sama. Zanimivo, da lani takle čas, ni bilo nobene opcije, da bova prenovila najin dom. Bila je le želja. Velika želja! Iskrena želja, ki se je uresničila. V času med danes in novim začetkom, moram temeljito razmisliti o željah, o viziji za naprej.
Še nekaj, veliko bolj pomembnega, se mi uresničuje iz leta v leto. Ob sebi imam ljudi, ki se znajo veseliti z mano, ki mi pomagajo, ki me prenašajo veselo in zoprno, ustvarjalno in zaspano... To je bogastvo, ki si ga zaslužiš, ne vem s čim. To je bogastvo, ki ga ne dobiš na hipoteko, bogastvo, ki ni podarjeno, bogastvo, ki se ne daje in ne vrača, ampak teče. Od mene k tebi, od tebe k naslednjemu...in naslednjemu...in naslednjemu....nato se spet vrne k tebi in k meni... velikokrat od osebe, ki je morda ne poznam ali morda ne pričakujem. To je sreča. To je trenutek, pomemben trenutek, ki govori o povezanosti. Zato se učim spoštovati vse ljudi, razumeti, tolerirati.
Pravijo, da je zima. Meni pa je toplo. Toplo pri srcu.

Varnostnik

V kamniškem veletrgovskem centru so zamenjali varnostnika. Itak je bil prejšnji že prava maskota in jaz sem čutila vse večjo potrebo po tem, da bi ga naložila v voziček in 'malo zapeljala' naokoli;-).
Zdaj je nov, večji par centimetrov in malo težji, pa tudi obleka mu je bolj prav. Ves čas se sprašujem, kaj so dela in naloge varnostnikov. Včeraj, ko sem čakala v vrsti za blagajno, sem ga opazovala, kako si vrta po nosu. Očitno je bilo jamarsko odkritje veliko, ker je vsebino rahlo povzdignil predse in iz nje rolal krogljico. Menda se to potem odnese v drugo votlino, ki se ji reče usta. "Madonca, res mu je dolgčas", sem pomislila.

Masažna miza

Jo prodajam. Zelo lepo ohranjena, stabilna, zato primerna za vse vrste masaž.
Dolga 182 cm, široka 68 cm, visoka 75 cm.
Več o masažni mizi TUKAJ.

spanje

Z včeraj na danes sem spala 12 ur!!! Od 22h?! (A se mi je kaj hudga zgodlo?), do 10h zjutraj. Človek bi menil, da sem se končno spočila. Mah ja, prou gotov;-). Bolela me je glava, bolel me je vrat, zaspana sem že ves dan, prav nič razpoložena. Jezna nase, ker sem z enim mojim najstnikom na bojni nogi. Obe sva šli malo 'tu far', zdaj bomo lizali rane ...bog ve do kdaj. Toliko o tem, koliko imam jaz od spanja.
Novega je to, da ob igrišču, kjer so se igrali naši sk8arji, fantov že nekaj časa ni več. Pravzaprav bi bilo tam prav pusto, če se ne bi vsako jutro in vsak večer, točno na tisto mesto usral en pes. Verjetno se je prav lastnik tega psa bunil, nad temi otroki. Zdaj vsaj vemo zakaj. Ker se njegov pes ni imel pod milim nebom kam usrat. Zdaj zadovoljno serje na sredo pločnika in to sranje popolnoma nikogar ne moti. (Razen mene.)
Siser pa sem še vedno oborožena z metlo. Pesek je sovražnik No.1. Ob tem, da so mi ga pred nekaj dnevi vsuli pred vrata 15 kubikov. Vse skupaj je res en sam paradoks. Ne vem kaj bom zdele počela, če grem spat, me to lahko ubije. Morda bi si podelila dovoljenje za branje. Mikavno.

Večer

Vsled prejšnjega posta, vam je verjetno jasno, da glih dons nočem bit sama. Wiskija ni, tako, da je Vezalov žur prestavljen, do naslednjega trenutka. Prvega, ko bo prisoten wiski. Madona ne vem, zakaj ne pride, če ga tako kličem. Pa ne kar katerikoli. Mora bit TUALAMORE DEW. A bo kar čakal na polici, dokler ne pridem s štirimi jurji? Če ne bom pohitela, bom še € rabla. Bog ve kolk? Itak, ker nočem bit sama - sem! sama. Če se ozrem levo in desno od mene je lesena klop. Jasno, da sem bolestno pospravljala, tako, da mi ne dela družbe niti kakšna usrana cunja. Pred mano visi dell in me nagovarja naj pišem. Za hrbtom-dolgočasen bel zid. Kako pisano, a ne? TV me niti slučajno ne mika.
Zato sem prej peljala Goyo na sprehod. Imam psa, ki noče srat, če ga kdo gleda. Velik je ogromno. Potem se skrije za travno bilko (med tem verjame, da se ga ne vidi), hecno usloči hrbet in izboči oči ter opravlja svojo nevidno potrebo.
Ponoči hodim na pasje sprehode z mobitelom in naglavno svetilko. Od kar me je požrla črna luknja, si ne drznem lutati brez te opreme. Ampak zdaj je mraz. To pomeni - če začnem pri nogah: Debeli štumfi, žametke, spodnja majica (imam tisto srečo, da lahko navesim nase tri tone cunj in se mi še vedno sluti popek:-)), še ena majica, pulover, bunda, trak za uboge uhlje, naglavna svetilka, rokavice, pasji povodec in pes. Sem luštna, a ne? Če me slučajno kdo sreča, naredi en velik ovinek okoli mene. Ampak, jaz danes nočem bit sama. Kul, saj mam psa. Ravnokar je besno zanorel mobi in G.A. milo prosi naj pridem ponj. Že drvim. Samo še pulover, bundo, trak, rokavice...grrr I hejt zima! Čez ene tri ure bom mogoče že v Mengšu.

Novoletne žurke

Vsled decemra, ki je moj najmanj maran mesec, sem precej sama. G.A. ima veliko novoletnih žurk. Jaz nimam niti ene. Pravkar sem prišla na idejo, da bi tudi Vezal naredil eno novoletno žurko. Ker sem edina zaposlena, rabim samo eno flašo wiskija in sebe. Znano je, da sem vedno pri sebi, zato si ne rabim poslat niti vabila. S tem prihranim, čas, kos papirja, znamko in kuverto. Zabavna znam tudi biti - torej bom zabavala samo sebe. Moja čudovita večerna obleka je lahko roza pižamca, ki mi jo je lani prinesel Dedek Mraz...torej tisto flašo wiskija lahko spraznim kar leže v postelji. :-)
Ideja sploh ni slaba in še praktična je. In izvedljiva...

Praznina

Če bi me tale dan zaobšel, ne bi bila prav nič jezna.
Zaupanje? Je to morda nekaj izza upanja?

Okna

OMFG! Ne morem zaspat, ker razmišljam, koliko načinov pomivanja oken obstaja. In, če jih je toliko, zakaj mi noben ne sede? Skoraj sem umrla, preden sem se znebila tistih glupih nalepk. In še vedno hočjo bit šekasta.
Kako pa vi? Pomivate okna? S šnopsom? Z vitreksom? S cajtng paperjem? A jih sploh ne pomivate?

13. 12.

Z G.A. sva imela predavanje v Knjižnici Domžale. Poslušalcev je bilo povprečno ne preveč, kar je bilo najbolj zanimivo so prišle zelo mešane generacije. Fino je predavati ljudem, ki pridejo radovedni in pogumni, da konec izkoristijo za vprašanja. V bistvu šele takrat predavanje dobi svoj pravi smisel. Uživala sem (sva) kot vedno.
Zdaj je za letos konec. Počasi se bomo pogreznili v zimsko-novoletne užitke. Jaz že vem kaj bom delala. 100x na dan bom pregledala vse kar smo ustvarili v teh kratkih dveh mesecih, valjala se bom po sedežni z otročki in G.A. in ne bom mislila NIČ! Razen, kako lahko še bolj lenarim. Upam, da mi kdo verjame;-). Aja, nujno moram v Strunjan po kamne. No, en izletek se bo že prilegel, a ne G.A.?!

Sicer pa je danes prav poseben dan. Pred 28 leti sem dobila prvo menstruacijo. Še zelo dobro se spomnim kako je bilo. Običajno nekaj, kar deklica komaj čaka in edina pozitivna plat, ki jo kasneje vidi v tem, da se stara. Kisla glista je tukaj izvrstno, fenomenalno in kruto realno opisala 'tiste' dneve. Vse večkrat skočim na njen blog. Jo bom morala dati med linke. Dejstvo je, da zares dobro piše. Morda mi je všeč tudi zato, ker vse napiše tako, da se bralci lahko zabavamo. In če njej do takrat ni bilo zabavno, ji je sigurno potem, ko napiše. Tukaj čutim nekaj skupnega. Zelo zabavno se je besen usesti pred računalnik ter dogodek pogledati z druge plati.

No, ostala sem pri neljubem dogodku izpred 28-tih let. Težko pričakovan dogodek je v sekundi, ko sem povezala bolečine v trebuhu, z madežem na perilu, postal nekaj, česar nočem več. Menstre sem imela dovolj v prvih petih minutah. Starša sta se zelo odrezala. Peljala sta me na večerjo, me podučila o možnih posledicah mojega odraščanja in me tolažila. (Saj to traja samo nekaj dni na mesec. SAMO???) (Nista mi povedala, da en teden na mesec, khm, ne bo najlepših intimnih užitkov (jasno - ko do konca odrastem), vse ostalo pa. :-))
Za darilo sem, poleg večerje, fasala VIR ne vem kolk - mislim, da 80. V plavi vrečki, ki so segali natanko od brade do tilnika. (Mojim letom primerno:-))
Itak imam vsled mojega razvoja štiri krasne otročke. Pa še vedno sem nehvaležna za ta 'dar'.
Pravijo, da smo ženske takrat zoprne. Pa ja de. Naj moški zračunajo, koliko časa zagonimo po wc-jih s pedenanjem ta zadnje. Da ne omenjam drugih nevšečnosti, ki ... Ma brez veze. Dons praznujem, ker je treba praznovati vsako reč. Vsaj vem, da sem živa. Dokler teče kri, si živ, pravijo. Potem si miren in trd. In takrat sem baje postala ženska. Šele pri trinajstih. Prej nisem bila -ne tč-ne mš.:-)
Na zdravje!

Črno-belo, mavrično

Takole se je začelo 1. oktobra 2006 ob 7h zjutraj. Vsakega posega me je bilo strah. Čas je, da se zahvalim Mojci, ki je vdano in skrbno skrbela zame. Posušila vsako mojo solzo, osvetlila vse najine strahove in prišla vedno, kadar sva jo zares rabila in tudi, kadar je nisva. Mojstrsko opravlja svoje delo in ob tem ostaja prijateljica. Ne vem, ali ima kdo takšno izkušnjo. Povem vam - to ni preprosto! Škoda, Mojca, ker ni besede, ki bi prekosila besedo HVALA! Neizmerno ceniva tvoj trud!

Vila Čira - Čara prej

Vila Čira -Čara v belem plaščku

Vila Čira -Čara namazana s kremo proti gubam

Vila Čira - Čara, včeraj. V novi preobleki. (Začarana)

Danes je spet malo drugačna. Vsak trenutek se nekaj lepega zgodi. Dela gredo počasi h koncu, 'cokel' in dvorišče prideta na vrsto spomladi.
Zdaj so začeli prihajati neki listki, na katerih je po dveh, treh straneh nekaj popisano in na koncu je navadno sedem mestna cifra. Na začetku pa piše RAČUN?!
Ne vem, kaj točno to pomeni. Spominja me na račke. Ampak mi nimamo račk! Imamo samo mačke in občasno mačka.

Besedica RAČUN me spominja na tole zgodbico:

Albanec gre v Srbijo. Se pelje. Na Albansko Srbski meji ga ustavi carinik in ga vpraša:
"Ima nešto za prijaviti?"
Albanec:
"Ništa. Imam samo jedan kalkuljator u kuferu."
Carinik:
"Otvori kufer!"

Albanec odpre kufer v katerem leži mitraljez.

Carinik:
"Pa kakav ti je to kalkuljator?"
Albanec:
"Ma, imam neke račune, da sredim..."

Ali ima kdo od vas kalkuljator, da 'sredim' te račune?

Komu je padla sekira v med?

Meni! Dan sem začela z željo po medu. Ne zato, ker bi me kaj bolelo. Preprosto sem si zaželela okusa iz otroštva. G.A. je očitno hotel ustreči moji želji in vročično brskal po omarah. Med je vedno pri hiši in kako, da ga danes ne bi bilo. Eh, pa ga je le našel. Kozarček, ki ga je že davno dobil za darilo. In glej jo srečo, v njem je ležala potopljena sekirica iz voska. Nisem imela težav z odločitvijo. Danes pa bo dan! Sekira ne pade kar tako v med, sama od sebe. Nekdo jo mora vreči noter.
Itak ves čas mojega življenja izgledam kot kozarček medu, s sekiro v notranjosti. Kakšnim bednim provokacijam se nikoli ne pustim dolgo motiti.
Zajtrk je bil meden. Mazala sem si med na posušen kruh in si oblizovala prste, po katerih se je vlekla sladka tekočina. Njami! Končno se mi nekaj lepi po členkih, kar ni prah, prašek ali zastarela svinjarija. Nič od tega se ne da z užitkom oblizniti. Med pa lahko oblizuješ do nezavesti. S takimi prsti težko karkoli primeš v roke, odpreš vrata v kopalnico, pipo.... Če s takimi rokami pobožaš koga, ki te je pri srcu, se nalima nate za zmerej;-). Če kresneš koga, ki ga ne maraš, se zgodi isto. Torej je bolje božati, kot tepsti. :-D. Bog ne dej, da bi vlačil za sabo sovražnika!
Poskrbela sem, da se je dan vlekel medeno naprej, uživala v družinskem vzdušju, celo gledala 'Umore na podeželju'. Uh tv-ja nisem gledala že mesece. Ob vsem tem cukru sva z G.A. počistila vhod s solno kisilino, ki sem jo po bajti iskala ene tri ure. (Varno je bila skrita pred otročki, da ne bi kdo poskusil, če je v flaški malinovec.) Kislina je prijetno cvrkotala po keramiki in razžirala svinjarijo, med tem pa sva (no, khm, to je počel G.A. sam oz. s pomočjo I., med tem, ko sem jaz gledala tv) sestavila (novo) pohištvo in zavidljivo lepo opremila vstop v Vilo Čira-Čara.
Za zaključek je prišla k meni moja sis, s tretjino svoje familije. Dolgo sem jo že čakala, zato sem bila toliko bolj vesela.
Zdajle se bom medeno zadovoljna odpravila v pojstlinko in medeno oddrnjohala teh par uric.
Za zajtrk priporočam med.

Letos Božička sploh ne bo

Prasci! Skuhali so ga... Tukaj!

Kdaj sem bila prvič tepena

Strašno fajn se mi zdi, ko dobim darilo (jaz rečem darile). Danes sem dobila svojo čisto prvo € denarnico ali tošl, kot se reče po domače. No, za ta tošl se cufajo štirje mladoletniki, ampak jaz se ne dam, ker je to moj prvi € tošl. Prinesel mi ga je sosed. Praznega.
Ko sem ga držala med prsti in ga pregledovala, se mi je spomin odrolal mnogo let nazaj. Okoli 37 let nazaj, ko sem kot majna deklica dobila svojo prvo denarnico in s tem enega najbolj travmatičnih trenutkov v mojem življenju. Bolečina se je vlekla do odraslih let.
Rjava je bila in tudi prazna. Z otroško glavo sem razmišljala drugače in čisto logično. Denar je za v denarnico. Na stopnišču, na omari, je ležalo 50 par. Tisti, starejši, ki berete moj blog veste, da je bil to kovanec rjave barve, za katerega nisi kaj prida dobil. Kot otrok sem sklenila, da denar ne sodi na omaro, temveč v denarnico. Odnosa do denarja v tem smislu, da bi vedela, da ni moj zasluženi, tudi še nisemo jemali. Zato sem vzela tistih 50 par in jih pospravila tja, kamor so po moji logiki sodile. V mojo novo, prazno denarnico. Na to dejanje sem bila še posebej ponosna, saj sem naredila več dobrih stvari.

• Pospravila neklaj tja kamor sodi.
• Vedela sem, kam sodi (nisem vrgla v smeti).
• S tem dejanjem sem moji denarnici osmislila njeno poslanstvo.
• Stara mama je vedno rekla: 'Vse kar je okroglega se pobere!' Ni sicer ležalo na tleh ampak jaz sem si rekla, bolje, da poberem PREDEN pade na tla.

To, da sem ukradla nekaj, kar ni moje, nisem vedela.
Bila sem stara okoli 4 leta. In tako sem toliko stara takrat razmišljala. Vseh občutkov se do potankosti spomnim. Ponos, sreča, zadovoljstvo.
Skratka, v enem hipu sem imela tošl in v njem 50 par. Srečna sem bila, da sem naredila red in, da moja denarnica ni več prazna.
Sprehajala sem se po 'mojem' polju in denarnico izgubila. Tega nisem opazila, dokler ni prišel sosed in vprašal, če je tisto 'naše'?!
Sosed je odšel, jaz se spomnim, samo še vprašanj.
'Kje si dobila denar?'
Po tonu v katerem je bilo vprašanje izrečeno, sem vedela, da je nekaj močno narobe, zato sem se zlagala, da ne vem. Večkrat. Vsakič, ko sem se zlagala, sem jih dobila po tazadnji. Ko sem povedala po pravici, sem jih še enkrat dobila. V prvih poskusih, da se izvlečem z lažjo sem jih fasala, ker sem lagala. V zadnjem, ker sem kradla. Vem, da je vse potekalo tako, kot je bilo prav v odraslem svetu. Nikoli pa nisem uspela povedati, kako ponosna sem bila nase v mojem, otroškem svetu.

Nisem bila dostikrat tepena, tega trenutka pa vseeno ne bom pozabila.

Zdaj imam pred sabo prazno € denarnico. Ker vem, da krasti ni lepo, (in, da je kraja tudi, če tega ne veš) od danes naprej zbiram evre. Svoji novi denarnici moram zagotoviti njen smisel in njen obstoj.
Kaj pa vi? Se spomnite, kdaj ste bili prvič tepeni?

M'klauš

Pri nas praznujemo vse tri strice.

• Prvič zato, ker je fino praznovati in se vsi zberemo na kup.
  
• Drugič zato, ker gre mami končno v štacuno in naredi dobro večerjo.
  
• Tretjič zato, ker itak, kar naprej kaj potrebujemo, zakaj bi vse kupovali starši;-).
  
• Četrtič, zato, ker ne hodimo v cerkev, kljub temu, da je naša vera vse prej kot šibka in, ker nikoli nismo zadovoljni s ponudbo na volitvah.

Dobila sem rokavice in vischy-evo kremo proti gubam. (Od zdaj naprej na meni ne smete videti niti ene gube več! Niti tiste, ki se naredi zaradi določene vsote kilogramov preveč.)
G.A. je dobil darilni bon za masažo in ...ja, rokavice a ne!, da ne bo jokal.:-)
Najstarejši I. je dobil svojo prvo britvico in brivsko peno. Ko to kupiš svojemu otroku, je pa res poseben trenutek. Kar naenkrat je iz malega smejalčka nastal moški, ki se brije... in ima številko noge 44. Kadar me objame, mojo glavo lahko naslonim na njagovo ramo. Je to moj mali I.? Ne, to je moj veliki I.
Starejša hčera M. je dobila parfumček in še nekaj malega dišečega zraven. Tudi ona hiti v mojo višino. Spomnim se je iz časov, ko ni imela nobene potrebe, da bi hodila in govorila. Sedela je na tleh, z odločnim in jasnim izrazom ter z jasnimi telesnimi gestami natančno sporočila, kako bo nekaj prišlo 'samo od sebe' do nje. Dolgo časa je res prišlo.
Malo mlajša hči I., je tudi dobila parfumček in še nekaj malega dišečega zraven. Hiti za svojo sestrico in se močno spozna na kozmetiko. Rada je lepa. Ima pa še pridih otoškega v sebi, tako, da jo včasih še zalotim, kot tisto majhno mamino bitjece. Otroček, ki brez hrupa stopa po svoji poti in se ne pusti pretirano vznemirjati.
Najmlajši E. je dobil Lego - tehnic. Končno! Morda v poduk staršem, ki imajo veliko otrok. E. je imel veliko igrač od starejših, zato se sploh ne spomnim, da bi mu kupovali igrače. Včeraj pa je bil tako srečen. V hipu je ozdravel. In sem se spomnila, kako smo I. kupili lego kocke, ko je šel prvič k zobarju. Pri E. smo veliko teh trenutkov kar spregledali. Ni prav. Včeraj sem imela občutek, da je srečen prav zato, ker nismo spregledali tega, da je še 'majhen', ker smo mu dali pravico biti otrok.
Poleg daril sem od M'kauša dobila eno čudovito spoznanje. Hvala!

Trenutek

Danes je bil tisti trenutek, ko sem popolnoma sama sedela na pragu pred hišo in bila neskončno srečna! Bil je tako pristen, da bi ga lahko delila s celim svetom! Naš dom postaja resničnost pretekle predstave. Težko je verjeti, da je lahko nekaj takega sploh možno. Mojstrov, ki so prej tavali po naši notranjosti, v stanovanju ni več. Vse je pospravljeno, diši in se sveti. Še klet in zunanjost in smo na koncu. Spoznanje, odrešujoče spoznanje je bilo danes - kljub temu, da je na trenutke tako, kot, da smo na koncu tudi z živci, se to ne bo zgodilo. Vsak mali projekt, ki je speljan do konca, nam tisočkrat povrne vloženo energijo. Takrat vsak 'mali' projekt postane ogromen.
Potrebujem malo več časa in bom napisala kaj več o ljudeh, ki jim rečemo izvajalci.

Lepo je, res je lepo! In košček te lepote je moje. Sanje? Ne, resničnost! Če so sanje bom še dolgo sanjala.

Čas, ki ga ni več

Minuli teden, jasno. Kaj se je neki meni dobrega zgodilo? Veliko!

• Ponedeljek se je začel za oddajo Med štirimi stenami, kjer sva bila z G.A. gosta. (na radiu slo1) V studiu itak neizmerno uživam, zato vedno pravim, da, ko se bom naveličala tega dela - grem na radio. No, no, kar pomirite se - nič ne kaže, da se bom naveličala mojega dela.
• Kar je še dobrega, iz dneva v dan napredujemo pri obnovi hiške in zdaj je že kaj videti. Zakaj ne pokažem? To paše v rubriko slabo.
• Kar je še dobrega, sva z G.A. zaključila teden s seminarjem Zeleni ključ za starše, ki je bil eden ta boljših.
• Dobro je tudi to - da bomo imeli za najlepšimi vrati, najlepši vhod!
• Danes je bil športni dan v MB - saj že veste, da se rada vozim.
• Med tem, ko sem se vozila, mi je moja mami omogočila pomoč in imamo odlično, do popolnosti spucano hišo. Hvala ti mami! Res mi je odleglo. Ne bomo menjali vrat, ker so zdaj stara kot nova!
• Vsled tega, me danes ne bolijo vsi členki na prstih. Zelo dobro!
• Ne smem pozabiti tega - skoraj ni bilo konfliktov. Eden (konflikt) je nekaj hotel - ampak nam ne dela zvonec :-). Nisva ga spustila, da bi stopil čez prag. Bravo midva!
• Nedeljo smo zaključili skupaj z M. in P., kar mi je bilo v veliko veselje.
• Klemen me je spet vlekel in potegnil z greznice. HB!

Slabo...

• nagaja mi računalnik - spet.
• šteka mi e-mail - spet.
• na blog nočejo nobene slikce - spet.
• otrokom skoz nekaj fali - spet.
• ne da se mi delat - spet.
• jutri je ponedeljek - spet.

Torej, nič novega ;-).

Uravnoteženo, ni kaj.

P.S.

Bila sem na koncertu Ad libitum. Nič ne bom pisala, ker sem ugotovila, da za tako resne reči še nisem dovolj velika. Kljub temu, da so peli odlično, sem dobila simptome majne punčke. Saj veste - ko so nas silili k maši in smo postali zaspani, gledali naokoli, (smola, v dvorani nad kavarno imajo popolnoma dolgočasen strop in še vezni tekst je bil beden!) spreminjali tekste v naših bučkah, vse nas je srbelo in žulilo... Vmes sem se ukvarjala z idejo, da imam mogoče uši. Opazovala resne poslušalce in izraze na obrazih. Potem mi je šlo na smeh itd. Ne bom več pisala, ker me bo ozmerjal M. in tudi malo stam me je. Moram še malo odrasti.

Črnambla

Danes sem zvedela, da me moji novi lastniki, zaradi žalostnih okoliščin, ne morejo vzeti k sebi. Iščem nov domek. Sem prijazna mucka, nežna, rada se crkljam in znam uporabljati wc. Pepelnato sivo črna dolgodlaka Berti. Ali me kdo želi?

Linki

Moj blog sem opremila z linki, ki me zadnje čase spravljajo v obup! Nihče nič ne piše.
Domen (moj nečak, ki globoko v sebi skriva veliko nadarjenosti za pisanje) se gre kmečki turizem že celo večnost, Vrta je vtaknil svojo ustvarjalnost v žep in jo očitno opral v pralnem stroju, Barbka (moja nečakinja, tudi odlična pisateljica) piše v glavnem, kadar je žalostna (še dobro, da ne piše preveč). Klemen, sijoča zvezdica vztrajnosti, rešuje moje linke, vmes sem dodala Lenivca in Hirkani, prvi me vedno očara s svojim pisanjem. Odličen je, glede na ime, mu oprostim, da ne piše pogosteje (no, in ker te poznam), Hirkani pa je zelo življenska in po mojem okusu. Verjetno zato, ker imava obe naročje ustvarjeno za najmanj pet ljudi. Od kar sem bila na blogarskem srečanju, kdaj pa kdaj pobrskam tudi po drugih blogih. Zadnje čase mi mi sekunde tega ne dopuščajo. Vem pa, da obstaja kar nekaj res odličnih 'pisateljev'. Kaj naj z mojimi linki? Naj jih 'zrediram'? če komu zagrozim, da ga bom dol vrgla, se verjetno sploh ne bo zjokal.

Bazen

Kaj neki koplje bager na našem dvorišču? Ostalo nama je še mal drobiža in si bomo naredili bazen:-D! Če bomo imeli kaj prostega časa, se bomo v njem namakali, če ne, bomo imeli akvarij.

Trenutno potekajo debate o tem ali bo za nudiste ali bomo plavali v bundah;-). Naša Toyotica se že veseli trenutka, ko jo bomo končno zapeljali vanj.

Toliko za informacijo, da se bodo sosedje malo žrli od zavisti...:-D