Ooooooooooooooooooooooooooooooooo

Ježeš, a vidte sonce. Pssssst! Ne smemo ga splašit.........

Pavza

Počitnice so omogočile mojemu blogu, da si malo odpočije. Danes je spet vse na svojem mestu. Otroci so se izlenarili do obisti. E. je preživel svojo taborniško ekspedicijo in se vrnil zadovoljen. I. je uživala ob popolnem suportu babice in dedija v Bohinju. M. pri teti na Štajerskem in I. je užival pozornost edinca. Midva z G.A. pa sva dala skozi drugi del šolanja na Imagu.

Vreme.
Zjutraj sem se z okna moje masaže ozirala proti sosedovi češnji, ki me vedno znova navdihuje s svojo mirnostjo in stabilnostjo. Vedno je tam. Nikamor ne pobegne. Nikoli ni videti nesrečna. Jaz pa se oziram za prvimi znaki pomladi. Tople, mehke in dišeče. Sosedova češnja je tista, ki mi vsako leto znova daje znake, da se lahko začnem veseliti. Česa? Pomladi! Mojega najlepšega letnega časa. Letos pa se nikakor ne more otresti belega plašča. Že, ko se zazdi, da bodo enkrat ta mrzli snežni oklep, zamenjali čudoviti cvetovi polni čebeljega brenčanja, se ta oklep znova okrepi. S tem pa hrepenenje po toploti dobiva še večjo moč. Nebo skriva svoj obraz za oblaki, kot, da bi ga bilo sram. Kot, da želi prikriti bolečino iskrenosti, kot, da se je za vedno skrilo v tančico težke sive skrivnostnosti. Ali bo zmetalo ves svoj hlad na zemljo? In toploto obdržalo zase? Tekmuje s soncem kdo je močnejši? Pojma nimam. Vem, da so pri sosedih že obrezali drevesa in to je bilo zame znamenje, da bo kmalu regrat. Sprašujem se, kaj ni prav, ali so drevesa prezgodaj obrezana ali ima sonce zamudo?
Ja, nešteto vprašanj. Odgovorov ni nikjer. Niti na internetu. Zjutraj se bom spet ozrla. Mislim, da ne bo presenečenja. Zunaj pada sneg.

Počitnice

E. je s taborniki (ja tudi Tavta je tam) na Ambrožu. Upam, da je na varnem?! Mislim E. ne Tavta! I. gre jutri k babici in hišo bo zaobjel mir, ki ga lahko slišiš. Včasih preklemansko paše. Če drugega ne, se asortiman jedilnikov zmanjša...:-)

Zdaj pa ena naša družinska anekdota.
Tisti dan (mislim da v petek), ko so zamenjali sliko G.A. v Delu, je naš najmlajši bral časopis. Smo ga slučajno imeli doma. Pri večerji je prijavil, da je zmagovalka biatlona na olimpijskih igrah eno zdela (ustrelila). Vsi smo si bili edini, da če enega ustreliš ne moreš biti zmagovalec. E. pa je užaljen, da mu ne verjamemo, odprl časopis in prebral : ' .....v metežu zadela terno....' A vidite, da sem imel prav?'.... :-D


PS
Natečaj še traja....Zmigajte se...!

NMS - natečaj

NMS -ne dosega minimalnih standardov-je nekaj kar močno straši naše srednješolce. Glede na to, da ta kratica buri ustvarjalno domišljijo, razpisujem natečaj za najbolj ustvarjalno razlago. Nagrada je ena palačinka v Lectarju. Lahko se prijavi vsak, ki je star od 0 do 127 let, ki tehta od 1,2 do 143 kg in je lahko ženska aki moški. Če ni pismen(a) lahko rešitev narekuje drugi pismeni osebi.

NMS=najboljši med sošolci, ne mi srat...

Ajde skremžite možganske vijuge in se spomnite kaj ubrisanega in novega. Da vidim, če je nagrada dovolj visoka. Ko bo v komentarjih dovolj ustvarjalnih idej, bomo ustanovili komisijo ali pa preprosto zbirali glasove. (zadnje ne vem kako bi speljala- nekaj si bom že spomnila) Če bo dobrih idej mrgolelo bomo ma Kersnikovi naredili palačinka žur za vse.

PS
Natečaj traja do nedelje 26. februarja 2006. Prijave poslane ta dan - zadnji dan počitnic, še veljajo.

Včeraj, danes, jutri

Včeraj me je navsezgodaj (okoli 6h) poklical L. in od mene terjal naj pogledam, kdo spi zraven mene v postelji. In jasno, da sem mu zatrdila, da je to G.A.
'A si res prepričana, da je pravi?' mi reče. Za hip sem pomislila, da se nekdo močno dela norca iz mene. Nato sem po ključnih navodilih spoznala, da je najbolje, da se odpravim v najbližjo štacuno, kupim Delo in si ogledam 'ta pravega' G.A. Noč in dan. Moj prvi jutranji cilj. OMFG! Skoraj me je kap! Gledam sliko, gledam G.A. in bolj, ko gledam, bolj sem zmedena. Kdo je zdaj ta pravi? Medijem itak ne zaupam preveč, zato sem se odločila za starega G.A., ki sem ga že vajena. In iskreno rečeno, tudi zato, ker je lepši in mlajši. Nobenega interesa nimam, da bi bila prezgodaj vdova. Zanimivo pa je bilo to, da me je klicalo ogromno ljudi. Vsi so hoteli vedeti, kaj delam z G.A., da se je tako močno 'spremenil' in postaral. Niti eden ni vprašal njega, kaj počne sam s sabo. Ah ja, pozabila sem, da smo ženske odgovorne, kako zgledajo naši bližnji - morda celo sosedje? Mučim ga, zapravim ves njegov denar (v tem je malo resnice:-)), slabo mu kuham, lajam nanj in vedno hodim spat, ko on že zaspi...;-). Kadar tako delaš s svojim partnerjem potem šlampasti novinarji, ki pridejo delat (slab) intervju skupaj s fotografom, zamenjajo slike. In zato se niti ne vznemirjajo preveč. Jaz pa imam zdaj dva moža, kljub temu, da me nihče ni vprašal, če ju želim. Kako je ime tistemu drugemu niti ne vem. Upam, da ni iz spiska pogrešanih oseb. En od klicev je zvenel takole: 'Lea, ne se vznemirjat, huje bi bilo samo še, če bi ga zamenjali v osmrtnici...' Povem vam, moj G.A. je še zelo živ. Ni bil niti v stiku z labodom.
Danes so v Delu objavili nek slaboten popravek...
Danes smo si ogledaki film Mali pišek. Jaušnik si zasluži 100 pik za sinhronizacijo. Že dolgo se nismo toliko narežali, kljub temu, da nihče od nas ne obožuje sinhroniziranih filmov. Ampak tale je posrečena varianta. Z mojim G.A. in ostalim delom družine smo imeli šprtni dan. Kino, nato še Atlantis. Atlantis je bil zanesljivo eden od krajev do katerega sem imela predsodke. Zdaj jim bom vseeno naredila malo reklamo. Vredno je iti tja. Zlasti v svet savn. Mir, čisto, estetsko. Nekaj za dušo. Bila sem prijetno presenečena nad tem, kako se porazgubi množica, kako ljudje v savnah in tudi v bazenih spoštujejo zasebnost, ne delajo hrupa in zares pridejo tja na odklop. Topla je voda in toplo je ozračje. Že dolgo me ni kaj tako navdušilo.

Jutri ob 01.00 grem v Ljubljano po I. Počitnice. Čas za žur. Priložnosti za druženje. Naj mu bo, čeprav se že zdaj smilim sama sebi. Popolnoma nečloveška ura. Jutri moram tudi pripraviti posnetke za IMAGO šolanje, kar me rahlo skrbi, ker to delam zares zadnji hip.
Zdaj pa se moram še odločiti ali bom do enih bedela ali se bom kljub vsemu malo zleknila. Savne so me malo dotolkle.

Nateg stoletja

No, mal mi je grozen povedat resnico - tudi jaz sem bila tam. Na nečemu, čemur naj bi se reklo Riverdance. Če bi kdo hotel podoživet Lipo, je bil to kar primeren kraj. Nobenih zaščitnih ograj, folka pa... Ne vem kolk tisoč - recimo da okoli 7000!!! Jaz sem želela razveselit mojo familijo in sem jih tja vlekla vse! Zgodilo se je, da sem jaz z G.A. in dvema otrokoma uspela priti noter. Nato so preprosto zaklenili vrata in ven tudi moja dva otroka. Ko se mi je odpeljalo do konca, mi je varnostnik zagotovil, da on ni odgovoren. O.K. Najdem policaja, ki je bil skrajno aroganten in agresiven (to je menda njegova službena dolžnost). Uporabila sem vse skrajne sile, da smo končno bili skupaj - in jasno - odšli smo domov.
Jezni, prestrašeni in poklapani. Odločila sem se, da bom vsaj denar dobila nazaj. Obljubili so mi, da se bo to zgodilo. Močno upam, da res.

Zgodba večera je bila ta, da mi je varnostnik zabrusil, da je treba otroke držat za roko in kakšna mama neodgovorna da sem. Potem sem mu rekla, da se veselim trenutka, ko me bo končno nekdo naučil, kako z dvema rokama držiš 4 otroke za roko. Resnica je bila takšna, da je bilo naravnost smrtonosno, v tisti množici nekoga držati za roko. Sila prerivanja je bila namreč tako močna, da bi eno majhno rokico zlahka odtrgal. ???
Najmanj kar sem se naučila je - da, če bom še kdaj šla na kakšno množično zadevo, hočem, da so sedeži oštevilčeni. Najmanj.

Dokler nisem uspela priti ven, sem lahko doživela nekaj minut nastopa. Playback! Tudi topotanje čevljev je bilo posneto na playback. Drugovrstni plesalci, gužva... folk je stal po vseh možnih luknjah. Če bi začelo goreti se ne bi niti eden zvlekel ven. Toliko o tem.
In tistim, ki želijo okriviti starše za podobne nesreče, v poduk. Naj se končno zamislijo in naredijo nekaj za varnost. Naj dvorane odprejo vsaj uro prej in ne 15 minut pred predstavo...
Ampak seveda, včeraj to ni bilo mogoče, ker se je predstava, ki se je začela ob 17h, končala šele ob 19.30. In ob 20h si lahko samo še videl, kako zgledajo utrjeni plesalci stepa. Kako utrujeni bi šele bili, če bi morali iz svojih čeveljcev zvabiti pristen zvok!

Prijatelj

Vse najboljše!
Želim ti eno dobro deklico, tako, ki ima rdeče rože na posteljnini. Tako, ki se zna smejati. Tako, ki ve kaj hoče (kar ni najbolje zate) in tako, ki te ima rada. Upam, da kakšno tako že poznaš - s tem si lahko prišparaš par let iskanja.:-)
Želim ti, dobro službo! S šefico, ki te bo neprestano postavljala v situacije kjer se boš učil in brusil, z delovnim okoljem, ki dopušča veselje in smeh. In seveda z dobro plačo:-) In toplo malico...
Želim ti, prijatelje, ki ti ne bodo zaklepali vrat pred nosom. Ki si bodo vzeli čas zate, kadar boš vesel in še posebej kadar boš žalosten. Prijatelje, ki preprosto so.
Želim ti starše, ki ti bodo počasi pokazali, da si že dovolj velik in da se zmigaj. (Tudi tole ni preveč dobra želja..., je pa koristna).
Želim ti, da bi z lahkoto pretekel maraton!
Želim ti lepo pomlad in še lepše poletje. (Ostalih letnih časov ne bom omenjala, ker smo jih trenutno siti).
Želim ti, da ti noga ne bi več rasla.
Želim ti, da ti radost ne bi nikamor ušla. Da bi vedno nosil s sabo sonce. Da bi imel v kotičku svojega srca vedno pripravljeno vzpodbudo - zase in za druge.
Saj veš - bodi vesel, bodi srečen, vedno se zbudi v nov dan z veselimi pričakovanji. Tisto pa, kar ti bo grenilo življenje je zato, da se boš zavedal prvega.
Topel objem... Lohk se pa prikažeš in ga dobiš V ŽIVO!!!

Upam, da ste opazili - moj najboljši prijatelj ima danes rojstni dan! Zelo star je že, zato številke raje ne bom izdala. Zelo veliko mi pomeni in leta res niso važna ;-)!

Smešno ha?

Po vseh mojih turobnih postih, je že cajt, da našpišem kaj zabavnega. Dogajajo se mi pa same takšne stvari, ki zahtevajo zelo veliko ustvarjalnosti, da spraviš kotičke ustnic vsaj za milimeter in sekundo v plimovanje.
Vikend je minil v stilu 'Peace wanted'! Raje umrem, kot, da se kam premaknem. Prečute noči zaradi vlomilcev so me res izčrpale. Zato sem se odločila, da bom raje po starem - cele noči brala. To je veliko bolje. Tako sem v dveh nočeh prebrala knjigo 'Umetnost krpanja' (Elizabeth Berg). Priporočam. Knjiga govori o družinski dinamiki, doživljanju in ravnanju staršev, razlikah... Zapelje te nazaj v spomine, spomni na preteklost... Fino, jaz imam to rada. Je pa nekaj res - nikoli mi ni bilo nič hudega.
Moji občutki so se več ali manj gibali okrog zadovoljstva, da imam sestro, s katero sva močno povezani. To čutim kot dragocen zaklad - in seveda hvaležnost staršem, da jim je to uspelo. Kako? Pojma nimam. Dobre stvari nikoli nimajo receptov. (Kar seveda ne pomeni, da nisva imeli obdobja, ko sva se medsebojno trpinčili in pobijali ;-))
Sicer pa smo včeraj imeli štajerske obiske. Kasneje sem zvedela, da tam okoli straši ptičja gripa. Izogibajte se me!
Radost me je res zapustila, ampak prisežem, da samo začasno! To niso znaki okužbe. Res ne!

Info

Informativni dnevi. Moja hčerka (drugi otrok) stoji na prelomnici, ki ni navadno križišče dveh cest, temveč nekaj čemur se reče - življenska odločitev. Ko sem danes opazovala te 'odrasle' otroke, sem pomislila, da od njih zahtevamo vse, kar je nemogoče in nas vse ostalo sploh ne zanima. Ne govorim o sebi, ampak o sistemu. Sama se štejem med starše, ki so v stiku s svojimi otroki. Tako spremljam M. kako sprejema odločitev, ki bo določala njeno prihodnost. Skušam biti nepristranska. Skušam biti opora in ne starš s polno vrečo pričakovanj. Poslušam pa - samo o rezultatih. Rezultati so pomembni, ni pomemben človek, ni pomembno kaj čuti, o čem razmišlja. Moj pogled se sprehodi po ostali mladini v razredu in njihovih starših. Vprašanja so klasična - kako ocenjujete, kako sprašujete, od česa so pomembni rezultati, kako pridobiti katerikoli status... Otroci ne sprašujejo. Tiho so. Pogreznjeni vase. Nihče ne vpraša, kako rešujejo stiske, kako rešujejo konflikte, kako vzpodbujajo k radovednosti.... Ali smo mi glasniki? Ne kje pa! Mi smo tisti, ki pričakujemo in ki zahtevamo. Eno temeljno pričakovanje je nadpovprečen rezultat in seveda - da naši otoci, pri petnajstih vedo, kaj želijo postati. Oni pa, v resnici, komaj vedo kako jim je ime in pri teh letih, jim morda niti ni všeč kako se pišejo.
Domov morda odhajam bolj zmedena in zgubljena od M. Klepetava, razmišljava, analizirava... Vmes si privoščiva kakšno šalo, za sprostitev.
Zdaj sem sama. In, ko se vprašam, kaj si želim? Želim si, da bi na šoli, ki jo bo izbrala, bila zadovoljna. Srečna. Da bi na šoli, ki jo bo izbrala, našla še malo brezskrbnega otroštva. Da bi našla košček sebe. Da bi lahko izživela svojo bogato, mladostniško ustvarjalnost.
Srečno vsem! Jaz vem, da te odločitve niso lahke. In vem, da v sistemu, v katerem živimo, zahtevajo veliko moči in trdnosti. Ko si rečem MLADI - v sebi čutim globoko spoštovanje. Oni morajo vedeti nekaj, česar ne ve niti večina odraslih.

Krvoločneža

Klemen me je opzoril, da se ni preveč za hvaliti, kaj kdo ima. No, s telima dvema se lahko pohvali vsak. Požreta celega človeka naenkrat. Eden začne pri nogah, drugi se masti z možgani. Resno razmišljam, da se bom pred pištolo hvalila z njima. Kaj menite? Živali so bile od nekdaj moja slabost.
Spogledujem se z mislijo, da bi namesto konja, posravila na vrt dve krotki kosmati živalci....

Fobija

Malo smo si opomogli od fobije nenadejanih obiskovalcev. In zaživeli utečeno življenje garačev, ki se zdaj zaklepajo za vsak drek. Dobra plat tega je - da tekam po "štengah" 300x več. Odklepam pa največ svojim lastnim otrokom. Me bo kdaj minilo? Bom od tega mogoče shujšala ali vsaj lahko pojedla kakšen sendvič? Bom kdaj nehala misliti, da nekdo hodi po hiši in potem ugotovila, da je to zvok pokvarjenega pralnega stroja? Bom spet kdaj sproščeno do konca zavrtela gumb VOLUME in uživala v glasbi? In nesla, sredi noči, ven polno vrečo smeti? Pojma nimam! Je pa zanesljivo to moj cilj.
Danes je E. nehote iz moje sobe odnesel lesen kipec. Reakcija? Jasno, neznosna panika v mojem telesu. Vse to so posledice, ki jih vnesejo vdiralci v intimo. Ukradene reči ob tem izgubijo svojo težo. Dejstvo je, da se moram(o) navaditi, da živimo v kraju, kjer se to dogaja. In da naš prelepi Kamnik postaja prenaseljen. Okoli nas nastaja na stotine novih stanovanj. Sprašujemo se o tem ali bo dovolj prostora v vrtcih in šolah, ali bo dovolj delovnih mest... Ne sprašujemo pa se o tem, kdo bo obvladal stiske ljudi, ki najprej ne bodo imeli za kruh, potem pa za drogo. Kolikšna mora biti beda, da nekdo ukrade? Prizadane? Ubije?


P.S.
Ne morem si pomagati - ali kdo pozna koga, ki ima na dvorišču parkiranega čudovitega Saaba?

Pretresljivo

V življenju se dogajajo čudne reči. V glavnem nam je lepo, vmes pa se mora zgoditi kaj pretresljivega. Zakaj že? Verjetno zato, da se naslednjič zavedamo, da nam ni nič hudega. V tem času, ko sem zanemarjala vas in sebe so nas obiskali vlomilci, tatovi, kradlivci, barabe...in poginila je naša Zlatka. Kljub temu, se ni ravno nam zgodilo najhujše.
Tisto, kar me je čisto zares spravilo "na kolena" je - da je moji kolegici umrl mož. Mlad, dejaven, poln življenja. Mislim, da okrog petdestih ravno dozorimo, zaživimo in začnemo žeti sadove svoje preteklosti. In tako se v mojih mislih in čustvih odvijajo podobe preteklosti in prihodnosti. Za hip me je zaneslo in sem pozabila na sedanjost. Misli so mi postale kot staro prerešetano sito in uhajale tja, kjer ne morem nič spremeniti. Nič odvzeti, nič dodati. Popolna, čista in absolutna nemoč.
Niti solze ne odnesejo bolečine. Niti ne zapolnijo praznine.

Za tem so nas obiskali vlomilci. Našega Canona ni več. Vsaj v moji lasti ne. In še marsičesa drugega. Prišli so, med tem, ko smo spali in nam temeljito prezračili Vilo Čira čara. Kar je najhuje od tega, so odnesli tudi moj pogum. Ampak tega jim ne dam in ga bom dobila nazaj. Sprijazniti se bom morala tudi s tem, da je tudi to svet v katerem živimo.
Malo zatem sem ugledala Zlatko, ki je plavala na hrbtu. Za hip sem pomislila, da je ubrala nov stil spanja. Žal ni bilo tako. Poginila je, ne da bi nam izpolnila eno samo željo. Ali pa je bila ravno ona tista...

Spet

smo zaspali. Spet smo lovili vlak. In spet smo popušili. Tako sem I. peljala v Ljubljano, opazovala v gužvi zaspane in depresivne obraze, ki so bolčščali ven izza zaledenelih stekel. Skoraj vsak se vozi sam. Tisti, ki se ne vozijo sami v glavnem mrko sedijo vsak zase. Redko vidiš par v avtu, ki je dobre volje ali, ki se celo pogovarja. Razen mene in I. On je sicer tiho, jaz pa po svoji stari navadi treniram obrazne mišice in razpredam vse mogoče. To je najboljša metoda proti gubam:-). Teli blesavi NMS-ji in 85% prisotnost pri predmetu nas ubijajo. S tem se sploh ne bom ukvarjala. Vsake toliko pač popravljam svoje nespanje s takšnimi izzivi, ki so na koncu koncev tudi nekaj prijetnega. Sva imela z enim otrokom eno uro čisto samo za naju.
Ker z rednim treniranjem obraznih mišic skrbim, da ostajam luštna, moram vsake toliko tudi k frizerju. To se je zgodilo včeraj. Tisti, ki me poznate, veste kaj se dogaja na moji glavi, kadar zanemarjam poklic frizerja. Postanem nekaj - kar se je včasih imenovalo Topsi (Vrta je nekoč na svojem blogu imel čudovito slikco), ali postanem podobna zamorcu, le da se je Bog zmotil in mi dal svetlo pegasto polt (simpatično) in čisto po nesreči nisem ta prava Pika Nogavička. Imam sicer vse, kar je imela Pika - razen opice, konja in skrinje s cekini. Imam pa veliko drugih domačih in divjih živali.
Frizer! A ti naredim malo reklame? Če si jo kdo zasluži, je to zanesljivo Tomaž. Radomlje. Tomaž Kveder. Zakaj že glih on? Ker je prvi frizer, ki že s pogledom obvlada moje nadglavje. Samo malo me ošine in reče: "Vem kaj bom naredu!" In res ve. Res naredi in to dobro. Naredi frizuro, zraven pa sfrizira še pogled - iz depresivnega pogleda nastane nekaj najbolj nežnega in milega na tem svetu! Sfrizira nasmeh, ki se samodejno, vsled oblike lasišča razprostre čez sleherno obličje. In kar je najtežje verjeti - sfrizira tudi držo telesa, ki proti koncu seanse postaja vse bolj pokončna in samozavestna. Ko se na kraju pogledaš v ogledalo, se začudiš in rečeš: "O saj to sem pa JAZ!"In lepota tega salona je tudi v tem, da te lahko obdeluje kdorkoli od zaposlenih, odideš luštkan in lep. In nikamor se jim ne mudi, kar je za nervozneže sicer lahko ovira. Če pa se prepustiš, je vse skupaj čisti užitek.
Ker sem bila včeraj luštna in lepa, s popolnoma novim stylingom, sem razmišljala, da je res škoda spat. Prvič, si lahko poležim moj čudoviti izgled. Drugič, kdo me bo v postelji videl? G.A. spi z zaprtimi očmi. Vsled razmišljanja in uresničevanja takšnih idej, smo se po frizurah valjali eno uro predolgo. Kljub temu, sem še vedno luštna in lepa;-)!
Aja, barva?! Heh, vsega pa ne povem. Če boste imeli srečo - me boste srečali!