Pretresljivo

V življenju se dogajajo čudne reči. V glavnem nam je lepo, vmes pa se mora zgoditi kaj pretresljivega. Zakaj že? Verjetno zato, da se naslednjič zavedamo, da nam ni nič hudega. V tem času, ko sem zanemarjala vas in sebe so nas obiskali vlomilci, tatovi, kradlivci, barabe...in poginila je naša Zlatka. Kljub temu, se ni ravno nam zgodilo najhujše.
Tisto, kar me je čisto zares spravilo "na kolena" je - da je moji kolegici umrl mož. Mlad, dejaven, poln življenja. Mislim, da okrog petdestih ravno dozorimo, zaživimo in začnemo žeti sadove svoje preteklosti. In tako se v mojih mislih in čustvih odvijajo podobe preteklosti in prihodnosti. Za hip me je zaneslo in sem pozabila na sedanjost. Misli so mi postale kot staro prerešetano sito in uhajale tja, kjer ne morem nič spremeniti. Nič odvzeti, nič dodati. Popolna, čista in absolutna nemoč.
Niti solze ne odnesejo bolečine. Niti ne zapolnijo praznine.

Za tem so nas obiskali vlomilci. Našega Canona ni več. Vsaj v moji lasti ne. In še marsičesa drugega. Prišli so, med tem, ko smo spali in nam temeljito prezračili Vilo Čira čara. Kar je najhuje od tega, so odnesli tudi moj pogum. Ampak tega jim ne dam in ga bom dobila nazaj. Sprijazniti se bom morala tudi s tem, da je tudi to svet v katerem živimo.
Malo zatem sem ugledala Zlatko, ki je plavala na hrbtu. Za hip sem pomislila, da je ubrala nov stil spanja. Žal ni bilo tako. Poginila je, ne da bi nam izpolnila eno samo željo. Ali pa je bila ravno ona tista...