Uspe?

Če v petek 13. ni bil petek 13., je bila današnja nedelja petek 13. Zdaj vsaj vem, da me zgoraj nategujejo za dva dni. Moje drvenje skozi čas in metre je povzročilo, da sem se "zmotila" za 2 dni!
Kakorkoli že, berem knjigo, ki jo je kupila M. in jo posvetila najprej njej in potem še meni. V posvetilu slavi najin pogum.
Avtorica knjige je Allison Pearson, naslov: Le kako ji to uspe?! Že na uč je jasno, da je treba naslov brati drugače: Kako Le(j)i to uspe?! Nekateri odstavki so napisani tako, kot bi brala knjigo o meni. Ne dvomim, da ima marsikatera d(m)ama enak občutek.
V knjigi jo sodelavka vpraša, če ima otroke in koliko jih ima. Ona odgovori, da, ko je zadnjič pogledala je imela dva.
Hvala bogu, imam jaz vedno, ko pogledam ŠTIRI in niti enega več! Minil je eden od tistih dni, ko se resno vprašaš: "Ali bom zmogla?" Ponosna sem na to, da ne znam narediti vozla za obešanje, tako mi kaj takšnega SPLOH ne pride na misel:P.
O.K. Potlej se je pač treba soočiti, zavihati rokave, naviti možganske vijuge in to tako močno, da stopijo oči ven iz svoje pravilne anatomske, očarljive lege. Tudi barva postane sumljivo rdeča in nos namesto dimnika - kjer se izloča nepotlačena energija.
Ves čas dialoga z mojima najstnikoma si dopovedujem: "Stik je važen, ne zamoči!" In jadram med prijazno, pobesnelo, razumevajočo avtoriteto. Ves čas se nepopisno trudim, da bi mi ostalo vsaj toliko energije, da si bom lahko odpela hlače, ko bom šla lulat.
G.A. dirja vzporedno z mano. Vsake toliko se pogledava, da izmeriva možnosti za katastrofo. Danes sem bila že toliko na robu, da bi me pahnil v prepad že veter iz hladilnika.
Potem nastopi trenutek odrešitve, ko se G.A. z mlajšimi tremi odpravi na Krvavec. Ostala sem z I. doma. Vrgla sem se v pripravo kosila, kot da se bojujem za življenje in smrt.
I. se je ob meni učil - prostovoljno!:-) Kako blažen je občutek za mamo, ko vidi svojega otroka za knjigami. Kosilo je nastajalo in vse je lepo dišalo. Spomnila sem se na knjigo La cuccina in pomislila, da bom morda skuhala za cel Kamnik. Nevrotično mešanje po piskrih definitivno znižuje stopnjo nevrotičnosti.
Vmes sem si privoščila še malo čiščenja zrkel - solzne higiene, kar je presenetljivo dobro delo. Če drugega ne, se mi je na obrazu počasi začelo vzpostavlajti simpatično anatomsko ravnovesje.
Najlepši del dneva je bil večer - kot vedno. Preštela sem moje dišeče ljubljenčke po posteljah. Da mi ne bi slučajno kdo koga podtaknil. Štirje. Nato je sledil trenutek, ki sem ga komaj čakala. Z G.A. sva odšla k M. z načrti najine Vile Čira-čara. Nekaj lepega se bo začelo dogajati. In konec dneva. Moj petek se je zgodil v nedeljo. Le kako mi to uspe?