50 let

Počasi si bom morala priznati, da odraščam v generacijo, katere najbolj pogosti obiski so na 50-letnicah in pogrebih. Sem pa tja, obiščem še kakšno 40-letnico. To je redkost... M. letos me boš odrešila! :-)
Tako se je včeraj zgodila Pokljuka. Na lepo sončno zimsko nedeljo in nam poklonila en lep, zares idiličen dan. Če se ne bi... Ja ta za...... če! Vedno če, če ni čeja je ampak... , če ni vsega tega balasta, potem se pokvari avto. Že nekje pri Šenčurju, so naše face obsijane od sonca in dobrega namena, ratale zmrcvarjene grimase, jeznih, pobesnelih darovalcev denarja. Lepo je zgledal G.A., še lepše sem zgledala jaz. Pravzaprav se nisva upala zares temeljito pogledati. Make up, ki ga itak ne uporabljam pogosto (zato, da so spremembe še bolj očitne), ampak včeraj sem ga, saj se ja odpravljam na 50-letnico mojega prijatelja - dohtarja, ki si zares zasluži mene celo, z make upom vred... Skratka make up, redek obiskovalec mojega obličja - je bil brez smisla, brez haska, brez, brez vsega... Tisti hip, ko sem ga 'estetsko' nanesla, ne preveč vpadljivo, ampak dovolj, da je poudaril moje čudovite oči, sem ga vrgla stran. Kakšna škoda! Čudovitost mojih oči je blodila po obratih, ki jih je sploh še zmogel motor in na števcu brezupno iskala hitrost, ki te pripelje do cilja. Otroci so v svoje slušne pritikline, ki jih kličemo ušesa, vtaknili slušalke in poslušali vsak svojo 'sprostitveno' glasbo, ki se je razlegala po avtu in dodajala občutek trilerja.
Midva z G.A. sva navalila z izražanjem stisk, ki so se nama nakopičile v drobu in nekje pri Lescah združno ugotovila, da je bolje, če utihneva. Ozračje je postajalo nasičeno do grmenja, v najini knjigi življenja pa piše, da bo danes ČUDOVIT dan. Ali pa je nisva natančno prebrala. Bled je bil manj bled, kot potniki naše Kie. Nato smo v Bistrici zavili proti Gorjuši in naša uboga ciza se je premikala, kot da jo vleče utrujeni osel, ki se povrhu še zaveda, da je osel. Naše upanje, da ne bomo pešačili, se je uresničilo - in z G.A. sva izdala ustno dovoljenje, da lahko imamo lep dan.
Vožnjo do vrha smo posvetili poslušanju G.A., ki je oznanil, da ima tega res dost, da ne bo delal samo za cizo, da si zares zasluži dušni mir, ampak ta avto, ga mu nikakor ne more več omogočiti. Torej NI opravičila! Ko te odpiše sam G.A., je po tebi.
Končno cilj. G.A. izstopi iz cize in vzklikne: 'Kupil bom Toyoto Previo' in še sam G.A. ne verjame, da se vse, kar on izreče, uresniči. Jasno je, da so se ljudje nasmihali in metali na nas poglede dvoma. Zmotili so se, vam povem.
Potlej pa žur!
Sprehod po idilični Gorjuši. Gazenje po snegu. Ja no, tole gazenje je bilo bolj podobno potapljanju. Plavutke bi vsekakor bile koristne, ker bi mojo ljubezen do hladilnika razprostrle po večji površini in za pasom ne bi imela, najprej toliko snega, da bi lahko ustanovila svojo tekaško progo, malo za tem je iz tekaške proge nastal mestni vodovod.
Pela je Klapa Mali Grad (Ta vrstica je za Patota - da si bo končno zapomnil, da ga maram!). Zelo lepo poješ ;-).
Pela je Barabara Čokl - lep glas, lepa dama, lepe pesmi.
Dohtar me je do solz ganil s svojim govorom. Ah seveda, tudi jaz sem imela govor! Sem bila zadovoljna z njim, ker sem ga prebrala z glave;-).
Pijača, jedača - najbolj me je razveselilo, ker je v pol ure zmanjkalo brezalkoholnih pijač in potem nismo imeli izbire...:-)
Domov smo se odcizili. Zopet strmeli v dve uri - eni se reče obratomer, drugi brzinomer. Nista se presunljivo ganili. Je pa ena odsevala v mojem desnem očesu, druga v levem. Kazali sta frekvence dogajanj v mojih možganih.
Po kratkem obisku pri Babi in Dediju, smo krenili do končnega cilja. Razen tega, da sem pridelala nemaren glavobol, se mi je poglobila še vera v izrečene besede G.A. Mislim, da bomo zares imeli Toyoto.