Slabost No.2

Idealen kotiček za slabost No.2 - in končno je tukaj fotka naše nove sedežne in seveda takisto dnevne sobe... Očarljivo!

Kaj mislite? Ne, ne in ne! Ime ji je BREZDELJE! Rodila sem se kot najbolj leno bitje na zemeljski obli. Žal pa nimam prilike, da bi to dokazala. Z lahkoto pa priznam, da nimam občutkov krivde, ko se naša Čira-čara sprazni in vsi odidejo na DELO! Moje zlovešče oko se ozira naokrog in išče miren, mehek kotiček, kamor bo odpeljal moje užitkarsko imenovanje. Spotoma pograbim še knjigo, ki je vedno na dosegu roke in začnem - lenuhariti. Namesto mene prede mačka, ampak niti pod rubriko razno, me ne zmotijo njene dlake, ki bi jih bilo nujno treba posesati. Ne zmoti me niti telefon, če moram vstati, da bi ga dvignila. To bi bilo smrtonosno dejanje, ki ga vsled spoštovanja do mene same, nikoli ne bi izvšila. (Prizadeti ta stavek izpustite.) Moja zvesta spremljevalka je skodelica kave, za katero skrbim, da je v varni bližini. Tako, da gib roke ne bi utrpel prevelikega napora. Energije vložim le toliko, da lahko pogoltnem vsebino in občutim, kako se njena toplota razliva po notranjosti požiralnika in nadaljuje svojo pot v dobro znani smeri. Jasno - s hitrostjo, ki je ne izmeri noben radar. Kazni za takšen zločin, k sreči, še niso izumili. Hudo mi je edino, ker se takšni dnevi ne dogajajo pogosto. Če se, tega pač ne bom priznala! Niti pred puško ne!
Brez knjige bi umrla od dolgočasnega pobiranja živalskih dlak, iskanja potrditev zgledne gospodinje in občutkov, kaj vse moram, da obdržim bogastvo, ki tiči trdo v mojem naročju - mojo familijo. Lenoba je krasna stvar, če si jo priznaš. Potem jo lahko živiš vsaj takrat, ko ni praznikov:-).
Med tem, ko takole lenarim, mi G.A. igra na kitaro "Dva dinara druže" in v brezdelju uživa skupaj z mano. Kako ne bi - čaka naju dan, ki niti malo ne diši po brezdelju.