Info

Informativni dnevi. Moja hčerka (drugi otrok) stoji na prelomnici, ki ni navadno križišče dveh cest, temveč nekaj čemur se reče - življenska odločitev. Ko sem danes opazovala te 'odrasle' otroke, sem pomislila, da od njih zahtevamo vse, kar je nemogoče in nas vse ostalo sploh ne zanima. Ne govorim o sebi, ampak o sistemu. Sama se štejem med starše, ki so v stiku s svojimi otroki. Tako spremljam M. kako sprejema odločitev, ki bo določala njeno prihodnost. Skušam biti nepristranska. Skušam biti opora in ne starš s polno vrečo pričakovanj. Poslušam pa - samo o rezultatih. Rezultati so pomembni, ni pomemben človek, ni pomembno kaj čuti, o čem razmišlja. Moj pogled se sprehodi po ostali mladini v razredu in njihovih starših. Vprašanja so klasična - kako ocenjujete, kako sprašujete, od česa so pomembni rezultati, kako pridobiti katerikoli status... Otroci ne sprašujejo. Tiho so. Pogreznjeni vase. Nihče ne vpraša, kako rešujejo stiske, kako rešujejo konflikte, kako vzpodbujajo k radovednosti.... Ali smo mi glasniki? Ne kje pa! Mi smo tisti, ki pričakujemo in ki zahtevamo. Eno temeljno pričakovanje je nadpovprečen rezultat in seveda - da naši otoci, pri petnajstih vedo, kaj želijo postati. Oni pa, v resnici, komaj vedo kako jim je ime in pri teh letih, jim morda niti ni všeč kako se pišejo.
Domov morda odhajam bolj zmedena in zgubljena od M. Klepetava, razmišljava, analizirava... Vmes si privoščiva kakšno šalo, za sprostitev.
Zdaj sem sama. In, ko se vprašam, kaj si želim? Želim si, da bi na šoli, ki jo bo izbrala, bila zadovoljna. Srečna. Da bi na šoli, ki jo bo izbrala, našla še malo brezskrbnega otroštva. Da bi našla košček sebe. Da bi lahko izživela svojo bogato, mladostniško ustvarjalnost.
Srečno vsem! Jaz vem, da te odločitve niso lahke. In vem, da v sistemu, v katerem živimo, zahtevajo veliko moči in trdnosti. Ko si rečem MLADI - v sebi čutim globoko spoštovanje. Oni morajo vedeti nekaj, česar ne ve niti večina odraslih.