Fobija

Malo smo si opomogli od fobije nenadejanih obiskovalcev. In zaživeli utečeno življenje garačev, ki se zdaj zaklepajo za vsak drek. Dobra plat tega je - da tekam po "štengah" 300x več. Odklepam pa največ svojim lastnim otrokom. Me bo kdaj minilo? Bom od tega mogoče shujšala ali vsaj lahko pojedla kakšen sendvič? Bom kdaj nehala misliti, da nekdo hodi po hiši in potem ugotovila, da je to zvok pokvarjenega pralnega stroja? Bom spet kdaj sproščeno do konca zavrtela gumb VOLUME in uživala v glasbi? In nesla, sredi noči, ven polno vrečo smeti? Pojma nimam! Je pa zanesljivo to moj cilj.
Danes je E. nehote iz moje sobe odnesel lesen kipec. Reakcija? Jasno, neznosna panika v mojem telesu. Vse to so posledice, ki jih vnesejo vdiralci v intimo. Ukradene reči ob tem izgubijo svojo težo. Dejstvo je, da se moram(o) navaditi, da živimo v kraju, kjer se to dogaja. In da naš prelepi Kamnik postaja prenaseljen. Okoli nas nastaja na stotine novih stanovanj. Sprašujemo se o tem ali bo dovolj prostora v vrtcih in šolah, ali bo dovolj delovnih mest... Ne sprašujemo pa se o tem, kdo bo obvladal stiske ljudi, ki najprej ne bodo imeli za kruh, potem pa za drogo. Kolikšna mora biti beda, da nekdo ukrade? Prizadane? Ubije?


P.S.
Ne morem si pomagati - ali kdo pozna koga, ki ima na dvorišču parkiranega čudovitega Saaba?