Spomini

Spodaj je košček Črnogorskega morja. Pošiljam vam ga, da si z optimizmom nafilate turoben dan. Za te "praznike" nas učijo, da se moramo še posebej spomniti mrtvih. Zdi se mi, da žalost tako napolni ozračje, da bi se je lahko dotaknil. Celo sonce zbeži nad oblake. Ja, prav je, da se spominjamo naših svojcev, prijateljev in znancev. Pa vseeno ohranimo košček lepih misli, spominov in izkušenj. Da bomo lažje preživeli.

Ali je dovolj?

S čim se lahko danes pohvalim?
Jutro se je začelo optimistično. To pomeni, da mi ni bilo treba spati 10 ur, da bi se zbudila sama od sebe in še pretežno spočita. No ja, s tem se ne morem hvalit, če se je nekoč nekdo odločil, da nam bo ob 4h popoldan že naredil noč. Imam pa zato čez zimo veliko klientov, ker razsaja depresija zaradi pomanjkanja svetlobe.
Pohvalim pa se lahko s tem, da sem kuhala večerjo za 15 ljudi - skuhala pa za 30!!! Zdaj imamo hrane za naslednjih 10 dni. Upam, da ne bomo dobili skorbuta. Jedilnik? Makaroni pizza (vse narediš tako kot pizzo, le namesto testa daš špagete ali široke rezance. Ko sem to jed spravila v pleh, sem se odločila, da se bosta od tega morda najedla dva, max trije. Vsekakor nisem hotela narediti slabega vtisa in začela uresničevati plan B. Hrana se je kopičila, kot da pripravljam ohcet, mene pa je še vedno razjedal črv dvoma: "Kaj če zmanjka?!" Skuhala sem še omako z bučkami, gorgonzolo in porom. Njam! In še eno vrečko in pol makaronov. Kuhinja je bila vse bolj podobna menzi, ki čaka 500 sestradanih ljudi. Črv dvoma pa ni odnehal. Zato sem sklicala na kup familijo. Iskali smo rešitev in jo našli. Mi bomo začeli jesti, šele ko bodo oni siti. Če zmanjka, bomo potem, ko odidejo, žalostno jedli sendviče. Malo nas je reševalo tudi to, da tudi, če nečloveško nabašemo ljudi za mizo, jih ne more sedeti več kot 10 naenkrat.
In ura, ko so ljudje zgrabili za beštek, je odbila! Od makaroni pizze je ostalo četrt! Makaronov z bučkami je ostalo več kot pol. Potem smo jedli še mi. Hrane pa je še cele gore...
Žalostno smo obsedeli za mizo, trudoma brodili po možganih za angleškimi besedami (govorili naj bi angleško), komaj smo dihali. Sprehod do mesta je bil nujen! Ampak kostanju se pa čkovek res ne more upreti, zato smo ga kupili kar cel liter - in tudi pojedli.
Zdaj sedim v počiščeni kuhinji, še vedno sita, hrano sem poskrila, ker me je groza, ko jo vidim. Če ne bi bila to jaz, bi tistemu, ki je kuhal z veseljem zabrusila kakšno gorko o lačnih otrocih. Naj ima občutke krivde!
Mene pa bo naslednjič, ko bom spet gostila prijazne ljudi, ki pojejo normalno količino hrane, spet razjedal črv dvoma:"Ali je dovolj?"

Zlata ribica

Tudi Zlatko imamo. Za razliko od drugih, pa je nismo kupili, ampak smo jo našli na cesti. Sama, samcata je ležala zgubljena, na cesti, v grdi umazani in povaljani vrečki. Še dobro, da smo jo MI našli, sicer bi se ji kaj hudega zgodilo. Ne upam si niti pomisliti, kaj vse... Doma smo jo položili v svežo vodo, ki smo jo nalili v skledo za solato. Prepričani smo bili, da bo odlična večerja ali zajtrk enemu od naših mačkonov. Ker smo se zmotili, je dobila svoj lasten, ribji kozarec (v katerega tudi lula in kaka-packa) s kičastim kamenjem in plastično rožo. Mačka (zdaj sta samo še dva), jo obiskujeta in iz njenega kozarca pijeta vodo (obogareno z iztrebki-fuj), Zlatka se vedno veselo povzpne in zazre v oboroženi gobec. Nekega dne smo složno ugotovili, da je Zlatki, kljub mačji družbi, hudo dolgačas, zato smo ji prinesli tri polže - Sluzer, Sluzar in Sluzur jim je ime, čeprav so vsi enaki in jih ne ločimo. Vsem se je zdelo, da je od tistega dne Zlatka videti veliko bolj vesela in poskočna.
Zakaj pišem o Zlatki?
Kljub mojemu včerajšnjemu trudu G.A. še vedno žalostno zre v svet. Danes sem mu (še vedno v namen, da bi ga razveselila) spet nekaj kupila. Blok za naročanje terapij in seminarjev za naslednje leto. Meni se je zdelo zelo fino darilo, saj je v njem še prostih 365 dni. A ni to optimistično? Zlasti zaradi dejstva, da te dneve lahko spremeniš v 365 delovnih dni kar potem pomeni dober zaslužek.G.A. ni pokazal pretiranega navdušenja. Prvič sem pomislila, da moja metoda razveseljevanja ni ravno navdušujoča. Ne vem, zakaj me nihče ni opozoril na to? G.A. je prej odšel, ker ima na Žalah komemoracijo za preminule. To je edini koncert v letu, kjer poslušalci zares poslušajo in ne klepetajo. Zagledala sem se v Zlatko in pomislila: "Sigurno ni ležala tam brez veze." Z žarečim, upanja polnim pogledom, sem se približala ribjemu kozarcu, segla vanj z roko in izvlekla Zlatko, da si jo pobliže ogledam. Ugotovila sem, da ne govori. Da ne prosi za življenje. Da ne obljublja niti ene uresničene želje, kaj šele treh... Naša Zlatka je mutasta. Kako žalostno. Očitno si je med padcem na asfalt odgriznila jezik. Uboga Zlatka, ubogi G.A. in uboga jaz, še zadnje upanje je odplavalo v ribjem kozarcu.

Bogato

Danes se je hudo približala nevarnost, da G.A. zgubi še zadnje upanje po svetli prihodnosti. Zato sem sklenila, da bom njegov rešitelj.
Zjutraj sem se zakopala v papirje, račune, dolgove, položnice..., se čohala za ušesi, (po nosu si nisem vrtala, ker pazim na estetski izgled mojega notebooka:-)) in obrodila sadove:

• zamenjala gume pri avtu
• registrirala avto (300.000 sitov - banda!pip!pip!pip!...)
• na banki nevemkako iztržila čeke
  
• nakupila nekaj življensko nujnih potrebščin, vključno z eno knjigo in ščetko za WC

• zapravila keš za dva meseca vnaprej

Moj prijatelj je nekoč ugotovil, da če zasluži veliko denarja, ga nima časa porabit. Jaz sem našla rešitev. G.A. služi, jaz trošim :-). Luštkano opravilo:-) Vmes so me še ustavili policaji in opazili, da telefoniram. Gledala sem kot nemški ovčar. Milo in ponižno in zvesto. Odnesla sem jo samo z opozorilom. Ker sem s tem pogledom zaslužila, sem še otroke peljala na večerjo v palačinkarno.
G.A. še ne zgleda nič bolje. Kaj neki ga muči?!

Imago

Danes je zame prav poseben dan. Sprejeta sem na šolanje IMAGO. To je šolanje za partnerske terapevte. Vesela sem zato, ker nisem verjela, da mi bo uspelo, glede na to, da mi je manjkal bistven papir - visoka šola. Zato študirajte!!! Saj, če ne boste vam ne bo žal, neglede na to, pa si boste nehote zariglali veliko vhodov in izhodov. Kljub temu (manjkajočemu členu) so se odločili, glede na moje reference, da se lahko vpišem. Škoda, ker me ne vidite, ker skačem do stropa.
Veliko bom morala nadoknaditi, to pomeni še eno garanje zraven vsega kar imam, pa vendar! Upam, da zaradi tega ne bo umrl Hobit's smile.
Danes je tak dan, da sem pokukala prvič v računalnik zdajle. Potem bom morda samo še vsak tretji dan. Računam na vašo podporo.
Sicer se nam pa dobro počutje počasi vrača, kar pomeni, da nihče ni zbolel za hujšo boleznijo in da je morda vseeno kriva Nočindan. Očitno vpliva na daljavo:-). G.A. je uspel pozabiti podaljšati limit na banki, kar je pomenilo hud stres, vene so se nam zožile in aorta je utrpela hud naval krvi - kar pomeni, da je pritisk narasel do nevarnih meja eksplozije. Hvala Bogu, da se človek hitro sprijazni s katastrofo in seveda tudi prilagodi.
Pato, prosim napiši nam kako je bilo na koncertu Phila Collinsa v Zagrebu. Od foušarije me že ves dan tiši v pleksusu. Ampak, ker si moj best frend, bom odnehala in ti začela počasi privoščit. Te pa pozivam, da na blogu deliš tvoje užitke z nami!!!
Čakamo!

Uporabno dovoljenje

je končno dobila palačinkarnica - Lectarjev hram, katere uradna otvoritev je bila že zadavnaj 21.10. Lepota te otvoritve je bila, da je bilo VSE zastonj, da sem jaz imela ganljiv govor in da je Andreja Zakonjšek zapela Ave Marijo. Bilo je še veliko lepega, ampak vedno so pomembne prve tri stvari. Ne povem vam, da so palačinke naj....., kar sami se prepričajte. Ampak zdaj jih bo treba plačat. Ja kaj, kje pa ste bili v petek? Skrataka - ta petek, 28.10. se Lectarjev hram zares in za zmer odpre. Ob 07h zjutraj. Postavite se v vrsto, ker jaz hočem, da je 1. račun moj :-) Potem že imam darilo za 10 oblednico lokala. Samo še okvirček dobim...
Mojca, Peter, SREČNO!

Ptičja gripa

Panika je res velika, pri nas smo še vsi živi. V operi pa je danes odpovedana predstava Labodje jezero. So vse balerine v karanteni. :-))))
To, da smo živi pa ne pomeni, da smo popolnoma zdravi. Jaz in M. si složno deliva školjko, nad katero se gibljeva v različnih pozah in zaporedjih. In ji poklanjava različno vsebino. Perje nama še ne raste.
Sicer pa dan poteka po dolgočasnem zaporedju. Človek mora biti še hvaležen, če ima drisko, ker mu vsaj nekaj popestri vsakdanjik.
Danes je bila pri meni S. (zmišljeno), rada bi ji povedala, da moraš biti v življenju izjemno iznajdljiv in pozoren, da vidiš lepe stvari. In, če se odločiš, da boš vesel človek, se moraš zavedati, da se boš moral razveseljevati sam. Jaz običajno to počnem s stvarmi, ki druge jezijo. Tudi časopisi niso naklonjeni veselju. Začne se pri politiki, konča s kroniko in oglasi. Če zmaga kakšen športnik se lahko veselimo 5 minut. Edino, kar pričakujem od drugih je - moje pričakovanje do avtomata, ki bruha loto številke. Do njega imam res veliko pričakovanje, da me bo nekoč - beri čimprej - razveselil. In naj si zapomni še to, da vplačujem samo zneske nad 8 ničel.
Mojca, upam, da ti gre dan kot po maslu. Prosim, da mi poveš, tisti hip, ko vama dovolijo za vedno odkleniti vrata v Lectarjev hram. Želim si imeti prvi račun iz vajine blagajne!
Danes z G.A. spet vodiva delavnico, vsled počitnic naslednji teden. Ljudje kar nekam odhajajo. Jaz bom vesela, če bo jesensko listje do takrat ohranilo barvo in si bom lahko privoščila kakšen dolg in šumeč sprehod.

Moj Rešitelj

Prišel je Domen in rešil vse česar blondinka ne zna. Nastavil mi je čas. Ne morete mi več pisati komentarjev, preden ne objavim posta. Sicer mi jih tudi tako niste mogli. Tega žal ni nihče opazil, razen Mojce.:-/ Hvala Mojca. Zdaj mi jih lahko. Wellcome!
Nastavil mi je priljubljene linke. Ja, ja, hitro preverite, če ste gor.
To, da je za slabo počutje kriva Nočindan, nisem več popolnoma prepričana, ker M. že ves dan bole(ru)ha, kljub temu, da se nevarni stavbi ni neposredno približala. Mogoče smo prvi, ki imamo ptičjo gripo. Glede na statistiko, bi bilo čisto možno. Normalnoštevilčne družine imajo veliko manj možnosti, da zadovoljujejo statistične izračune. Če je vsak tretji Zemljan Kitajec, imamo mi dva Kitajca. Kdo sta, ju še nismo izbrali. Jaz definitivno nisem, ker sem že blond. Vse ne morem biti.
Če pa mi nimamo Kitajca imajo sosedje štiri. :-D Bojte se Kitajcef, je opozoril že sam Reporter Milan!

Koledar Evinih razpoloženj

Moj blog rabi samo še malo kozmetičnih popravkov in bo kot se šika. Čas in stiki mu še delajo težave.
Včerajšnji dan je bil fin, ker sem bila, kot sem že rekla, spočita. V ponedeljkih imava z G. A. partneske delavnice, ki naju vsak ponedeljek razveseljujejo. Če bi lahko pisala o dinamiki na delavnicah, bi verjetno bila zelo popularna. Žal tega ne morem, zaradi dogovora med nami, lahko povem le, da je koristno, poučno, včasih tudi zabavno.
Trenutno prebiram knjigo z zgornjim naslovom. Avtor knjige je Tomo Snoj, moj bivši sošolec iz veterine (in bivši še kaj:-)). Zdaj je doktor znanosti (že včasih sem se pečala s takimi) in očitno ima časa toliko, da vmes še kaj zabavnega napiše.
Avtor ima poseben dar, da iz vsakdanjih banalnosti dela zgodbo, ki bralca vleče. Od raznih "ženskih" in "moških" samskih navad, do horoskopa in seveda velikega nadzornika, ki vse opazuje in se mu reče Giga Kolon, vplete tudi moderno teorijo povezanosti - če ne bi tip stresel prikolice zlomljenih ploščic, na Barju, ravno na gadovo luknjo, bi gad zimo preživel. Pičil bi***, in ta *** bi zaplodil otroka, ki bi nekoč...- seveda ne smemo pozabiti, da je avtor dr. veterine, zato skozi zgodbo modro vpleta anatomijo in fiziologijo, dva mačka in še razne stranske vloge različnih zverin. Ima poseben smisel za humor, ki mi je znan, tako, da se ob knjigi lahko tudi smejete ali pa vam je slabo. Ob večerih G.A. preberm kakšen odstavek in ob temle se je včeraj zelo nasmejal:
"Odprl je okno in skozenj zeleno pljunil. Goščoba ni padla nikomur na glavo, kot bi si kdo od bralcev želel, ali se razpotegnila po kamniti ograji pred hišo, ampak se je z glasnim "pljask" razlezla na sveže skidan pločnik. Nekaj minut kasneje jo je polizal pudelj, ki ga je starejša gospa peljala lulat. Gospa tega ni opazila in prav je tako, saj bi ji sicer bilo slabo in pred spanjem ne bi več kužku rekla: "Daj mamici lupčka za lahko noč." in ga potem poljubila na smrček. Ta pudelj pa je posebno rad lizal pljunke. Raznobarvne. Včasih je žrl tudi dreke drugih psov. njegova trebušna slinavka je proizvajala premalo prebavnih encimov, zato je imel takšne čudne potrebe..."
Če vas je navdušilo, si preberite.

Današnji dan je tak kot večina ljudi, ki gomazijo po obli. Neodločen. Ne ve, ali bi spustil sonce, da nas razveseljuje ali bi raje metal turobo z neba in gledal koliko ljudi bo to zdržalo. Kar se mene tiče mi je popolnoma ravno. Zaradi trgovine Noč in dan. Ja, prav berete. Ta trgovina je kriva, da mi je danes vseeno vse, razen tega, da mi je slabo. Včeraj po delavnici, sva si z G.A. tam privoščila hot dog. Oba se počutiva slabo. In prav nobene razlike ni, ali na naju sije sonce ali ne.

Monday

Včeraj sem šla spat ob 22h! Tisti, ki me poznajo, so res lahko začudeni. Ampak po raznih opcijah: savna, Sirene... in neodločnosti sem izbrala svojo pot. In danes je ponedeljek, jaz pa ko rožca!
Prav paše. Prvič sem se zbudila ob treh in za sabo sem že imela 5 ur spanja. To je eno uro čez povprečje. Drugo bujenje ob petih. Spravit Izaka iz postelje je tako, kot bi mogla izvlečt Titanik iz morja. Vedno se mi zdi, da še spi, ko gre ob 6h na bus. Naslednje bujenje ob 7h - vsi ostali otroci. Če seveda nima nihče predure. Bujenje za preduro je ob 6.30.
Če vstajam takole po koščkih, po štirih urah spanja me marsikaj spravi ob živce. Danes pa sem z lahkoto vstala ob 5h in svet je bil mnogo lepši.

Ko sem se odločala, da bi imela svoj blog, sem se ukvarjala s tem ali bom sploh imela čas, da zanj skrbim. Bomo videli. Ali bo zanimiv. Bomo tud videli. Pravzaprav vidim smisel v tem, da kdaj, ko bi človek dal kaj iz sebe, napišeš in morda je komu zanimivo.

Tako slavnostno otvarjam svoj blog. Ne zato, da bi oboževalci stali v vrsti, ampak zaradi sebe. Če bo kdo imel potrebo po komentarju, pa je dobrodošel.

Hecno

Sem samo poskusila, če znam v treh korakih nardit blog...