Ali je dovolj?
S čim se lahko danes pohvalim?
Jutro se je začelo optimistično. To pomeni, da mi ni bilo treba spati 10 ur, da bi se zbudila sama od sebe in še pretežno spočita. No ja, s tem se ne morem hvalit, če se je nekoč nekdo odločil, da nam bo ob 4h popoldan že naredil noč. Imam pa zato čez zimo veliko klientov, ker razsaja depresija zaradi pomanjkanja svetlobe.
Pohvalim pa se lahko s tem, da sem kuhala večerjo za 15 ljudi - skuhala pa za 30!!! Zdaj imamo hrane za naslednjih 10 dni. Upam, da ne bomo dobili skorbuta. Jedilnik? Makaroni pizza (vse narediš tako kot pizzo, le namesto testa daš špagete ali široke rezance. Ko sem to jed spravila v pleh, sem se odločila, da se bosta od tega morda najedla dva, max trije. Vsekakor nisem hotela narediti slabega vtisa in začela uresničevati plan B. Hrana se je kopičila, kot da pripravljam ohcet, mene pa je še vedno razjedal črv dvoma: "Kaj če zmanjka?!" Skuhala sem še omako z bučkami, gorgonzolo in porom. Njam! In še eno vrečko in pol makaronov. Kuhinja je bila vse bolj podobna menzi, ki čaka 500 sestradanih ljudi. Črv dvoma pa ni odnehal. Zato sem sklicala na kup familijo. Iskali smo rešitev in jo našli. Mi bomo začeli jesti, šele ko bodo oni siti. Če zmanjka, bomo potem, ko odidejo, žalostno jedli sendviče. Malo nas je reševalo tudi to, da tudi, če nečloveško nabašemo ljudi za mizo, jih ne more sedeti več kot 10 naenkrat.
In ura, ko so ljudje zgrabili za beštek, je odbila! Od makaroni pizze je ostalo četrt! Makaronov z bučkami je ostalo več kot pol. Potem smo jedli še mi. Hrane pa je še cele gore...
Žalostno smo obsedeli za mizo, trudoma brodili po možganih za angleškimi besedami (govorili naj bi angleško), komaj smo dihali. Sprehod do mesta je bil nujen! Ampak kostanju se pa čkovek res ne more upreti, zato smo ga kupili kar cel liter - in tudi pojedli.
Zdaj sedim v počiščeni kuhinji, še vedno sita, hrano sem poskrila, ker me je groza, ko jo vidim. Če ne bi bila to jaz, bi tistemu, ki je kuhal z veseljem zabrusila kakšno gorko o lačnih otrocih. Naj ima občutke krivde!
Mene pa bo naslednjič, ko bom spet gostila prijazne ljudi, ki pojejo normalno količino hrane, spet razjedal črv dvoma:"Ali je dovolj?"
Jutro se je začelo optimistično. To pomeni, da mi ni bilo treba spati 10 ur, da bi se zbudila sama od sebe in še pretežno spočita. No ja, s tem se ne morem hvalit, če se je nekoč nekdo odločil, da nam bo ob 4h popoldan že naredil noč. Imam pa zato čez zimo veliko klientov, ker razsaja depresija zaradi pomanjkanja svetlobe.
Pohvalim pa se lahko s tem, da sem kuhala večerjo za 15 ljudi - skuhala pa za 30!!! Zdaj imamo hrane za naslednjih 10 dni. Upam, da ne bomo dobili skorbuta. Jedilnik? Makaroni pizza (vse narediš tako kot pizzo, le namesto testa daš špagete ali široke rezance. Ko sem to jed spravila v pleh, sem se odločila, da se bosta od tega morda najedla dva, max trije. Vsekakor nisem hotela narediti slabega vtisa in začela uresničevati plan B. Hrana se je kopičila, kot da pripravljam ohcet, mene pa je še vedno razjedal črv dvoma: "Kaj če zmanjka?!" Skuhala sem še omako z bučkami, gorgonzolo in porom. Njam! In še eno vrečko in pol makaronov. Kuhinja je bila vse bolj podobna menzi, ki čaka 500 sestradanih ljudi. Črv dvoma pa ni odnehal. Zato sem sklicala na kup familijo. Iskali smo rešitev in jo našli. Mi bomo začeli jesti, šele ko bodo oni siti. Če zmanjka, bomo potem, ko odidejo, žalostno jedli sendviče. Malo nas je reševalo tudi to, da tudi, če nečloveško nabašemo ljudi za mizo, jih ne more sedeti več kot 10 naenkrat.
In ura, ko so ljudje zgrabili za beštek, je odbila! Od makaroni pizze je ostalo četrt! Makaronov z bučkami je ostalo več kot pol. Potem smo jedli še mi. Hrane pa je še cele gore...
Žalostno smo obsedeli za mizo, trudoma brodili po možganih za angleškimi besedami (govorili naj bi angleško), komaj smo dihali. Sprehod do mesta je bil nujen! Ampak kostanju se pa čkovek res ne more upreti, zato smo ga kupili kar cel liter - in tudi pojedli.
Zdaj sedim v počiščeni kuhinji, še vedno sita, hrano sem poskrila, ker me je groza, ko jo vidim. Če ne bi bila to jaz, bi tistemu, ki je kuhal z veseljem zabrusila kakšno gorko o lačnih otrocih. Naj ima občutke krivde!
Mene pa bo naslednjič, ko bom spet gostila prijazne ljudi, ki pojejo normalno količino hrane, spet razjedal črv dvoma:"Ali je dovolj?"
0 Comments:
Post a Comment
<< Home