Zlata ribica
Tudi Zlatko imamo. Za razliko od drugih, pa je nismo kupili, ampak smo jo našli na cesti. Sama, samcata je ležala zgubljena, na cesti, v grdi umazani in povaljani vrečki. Še dobro, da smo jo MI našli, sicer bi se ji kaj hudega zgodilo. Ne upam si niti pomisliti, kaj vse... Doma smo jo položili v svežo vodo, ki smo jo nalili v skledo za solato. Prepričani smo bili, da bo odlična večerja ali zajtrk enemu od naših mačkonov. Ker smo se zmotili, je dobila svoj lasten, ribji kozarec (v katerega tudi lula in kaka-packa) s kičastim kamenjem in plastično rožo. Mačka (zdaj sta samo še dva), jo obiskujeta in iz njenega kozarca pijeta vodo (obogareno z iztrebki-fuj), Zlatka se vedno veselo povzpne in zazre v oboroženi gobec. Nekega dne smo složno ugotovili, da je Zlatki, kljub mačji družbi, hudo dolgačas, zato smo ji prinesli tri polže - Sluzer, Sluzar in Sluzur jim je ime, čeprav so vsi enaki in jih ne ločimo. Vsem se je zdelo, da je od tistega dne Zlatka videti veliko bolj vesela in poskočna.
Zakaj pišem o Zlatki?
Kljub mojemu včerajšnjemu trudu G.A. še vedno žalostno zre v svet. Danes sem mu (še vedno v namen, da bi ga razveselila) spet nekaj kupila. Blok za naročanje terapij in seminarjev za naslednje leto. Meni se je zdelo zelo fino darilo, saj je v njem še prostih 365 dni. A ni to optimistično? Zlasti zaradi dejstva, da te dneve lahko spremeniš v 365 delovnih dni kar potem pomeni dober zaslužek.G.A. ni pokazal pretiranega navdušenja. Prvič sem pomislila, da moja metoda razveseljevanja ni ravno navdušujoča. Ne vem, zakaj me nihče ni opozoril na to? G.A. je prej odšel, ker ima na Žalah komemoracijo za preminule. To je edini koncert v letu, kjer poslušalci zares poslušajo in ne klepetajo. Zagledala sem se v Zlatko in pomislila: "Sigurno ni ležala tam brez veze." Z žarečim, upanja polnim pogledom, sem se približala ribjemu kozarcu, segla vanj z roko in izvlekla Zlatko, da si jo pobliže ogledam. Ugotovila sem, da ne govori. Da ne prosi za življenje. Da ne obljublja niti ene uresničene želje, kaj šele treh... Naša Zlatka je mutasta. Kako žalostno. Očitno si je med padcem na asfalt odgriznila jezik. Uboga Zlatka, ubogi G.A. in uboga jaz, še zadnje upanje je odplavalo v ribjem kozarcu.
Zakaj pišem o Zlatki?
Kljub mojemu včerajšnjemu trudu G.A. še vedno žalostno zre v svet. Danes sem mu (še vedno v namen, da bi ga razveselila) spet nekaj kupila. Blok za naročanje terapij in seminarjev za naslednje leto. Meni se je zdelo zelo fino darilo, saj je v njem še prostih 365 dni. A ni to optimistično? Zlasti zaradi dejstva, da te dneve lahko spremeniš v 365 delovnih dni kar potem pomeni dober zaslužek.G.A. ni pokazal pretiranega navdušenja. Prvič sem pomislila, da moja metoda razveseljevanja ni ravno navdušujoča. Ne vem, zakaj me nihče ni opozoril na to? G.A. je prej odšel, ker ima na Žalah komemoracijo za preminule. To je edini koncert v letu, kjer poslušalci zares poslušajo in ne klepetajo. Zagledala sem se v Zlatko in pomislila: "Sigurno ni ležala tam brez veze." Z žarečim, upanja polnim pogledom, sem se približala ribjemu kozarcu, segla vanj z roko in izvlekla Zlatko, da si jo pobliže ogledam. Ugotovila sem, da ne govori. Da ne prosi za življenje. Da ne obljublja niti ene uresničene želje, kaj šele treh... Naša Zlatka je mutasta. Kako žalostno. Očitno si je med padcem na asfalt odgriznila jezik. Uboga Zlatka, ubogi G.A. in uboga jaz, še zadnje upanje je odplavalo v ribjem kozarcu.
0 Comments:
Post a Comment
<< Home