Gremo dalje...

Naročila sva okna. Najbolj zaradi tega, ker poti nazaj ni in druge izbire sploh nimava. Jutri bova iz istega razloga naročila še fasado. In potem police in ograjo in tlakovce in nadstrešek in potem bom stara že 61 let! Koliko neki bom imela takrat vnukov?

Sicer sem pa danes žalostna. Pravzaprav zelo žalostna. Zakaj? O tem bom pisala, ko bo pogled prišel do distance.

Vam lahko noč, meni bom pa privoščila še en tarok.

Sovražim sedem mestne cifre

Predračun za okna s sedem mestno cifro in skoraj štirico spredaj.
Predračun za streho sedem mestna cifra!
Predračun za fasado sedem mestna cifra....!
Sovražim sedem mestne cifre. Soooooovražiiiiiiiim!!!!!

Zdele bom stopila na tehtnico, da se vsaj malo potolažim z dvo mestno cifro. Prvič v življenju! Oh kako lahkoten občutek :-).

Jutri je danes, danes je včeraj

Verjetno ste opazili, da blog pišem ob nemogočih urah. Največkrat ga pišem jutri za včeraj in temu rečem danes.
Ob tej uri, ki ni danes ampak je jutri in pišem za včeraj je pri nas TIŠINA. Če ne bi deževalo bi bilo skoraj kot v vakuumu. Tudi moj um bi z vso pravico bil vakuum. Ampak sem komaj ta hip končala svoje delo in, ker sem se odločila, da ne bom več dovolila, da moj blog na si.blogs dobi sivo piko, sem tukaj! Otročki spijo, G.A. spi, mački predejo okoli mene, Goya tudi drnjoha. Morala bi jo še peljati na sprehod ampak se mi ne da. Mrzlo je in dežuje. Jo bom šla vprašat, če se njej da. Sigurno ne bo navdušena.
Nič posebnega se ni dogajalo. Izvzeti moram seveda, da so me s težavo seznanili z dejstvom, da bomo v našo garažo vlili nekaj kubikov betona. To pa zato, da bomo lahko vstopili v hišo naravnost in se ne bomo pogreznili nekam dol. Garaža seveda ni garaža, ker je tako ozka, da vanjo lahko zapelješ le fičkota. Ker fičkota nimamo, garaža ni garaža. Trenutno je pesjak in prostor, kamor v dobrih dnevih pospravimo kolesa. Težava je le v tem, da imam za gradbene stvari bolj malo predstave in se mi vsak zidar zdi doktor znanosti. Pojma nimam, kje se bodo našli ljudje, ki bodo lahko ustregli najinim željam. Hvala bogu, da imam Mojco, ki se mi posveča z vso potrpežljivostjo. Če kdaj, bo v tem obdobju najino prijateljstvo dobilo pečat. Mislim tisti pečat, ki z veliko potrpežljivosti in vdanosti, da odnosu patino prijetnosti. Mojca zdrž! Ampak na koncu bom tako izkušena, da si bom hotela postavit še eno hišo :-)! Upam, da bo G.A. spustil branje tegale posta. Reveža je neprestano strah, kaj si bom potem zmislila. Verjetno upravičeno. Tokrat sem prisegla, da je zadnjič. ( IN tega mi nihče ne verjame.)
Jutri, danes je en hudo deloven dan in morda bi mi le koristilo, da se malo zleknem v vakuum, ali raje v pogret objem G.A. Zebe me.

Rad-a te imam

Zadnje čase, ko moram malo na silo obvladovati dogajanje v moji glavi in krotiti nestrpnost, se skušam zabavati z opazovanjem sveta okoli sebe.
Ker smo ženske, še posebej pa tiste, ki smo že mamice ali celo večkrat, mamice, željne izjav naših mož (beri partnerjev), ki dišijo po ljubezni in nam vlivajo občutek, da še vedno spadamo nekam zraven, da smo zaželjene... sem opazovala več vrst načinov zaželjenosti. Nekatere tega potrebujejo več, druge manj ampak roko na srce - dobro dene, ko se zvališ v tisti mehki, topli objem in slišiš kaj ljubečega.
Ta teden se je dogajal 'Festival z razgledom', zato sem bila več v mestu ter srečela mnogo ljudi. Zabavala sem se z razgledovanjem, kako si pari sporočajo, da se imajo radi.
Izkupiček mojih zapažanj je precej bogat:

Moški:

• Največ točk je dobila izjava LJUBICA. Zanimiv naziv, ko mož povzdigne svojo ženo v ljubico. Še bolj zanimivo je, da sem opazila, da se ženskam zdi to fino?!
• Naslednja ljubkovalna je, da mož pokliče svojo ženo MAMI. S tem ji podeli naziv, najbolj ljubljene in zaželjene ženske na svetu. Lep status :-). Če bi znala uresničiti še vsa tista hrepenenja, bi bilo že kičasto. Tudi tukaj nisem opazila nobenih nasprotovanj s strani žena.
• Presenetljivo veliko je bilo takšnih, ki so svoje žene kritizirali, kako česa ne znajo, ali ne naredijo dobro ('moja ne bo nikoli znala skuhati', 'moja je šlampasta za te stvari', 'A ti misliš, da to obvladaš?'...) in to v tretji osebi, čeprav so bile dame prisotne. Takšni trenutki so precej mučni, pa vseeno sporočajo nekaj - OBSTAJAŠ, čeprav si za en drek. Občutek imam, da so ženske takrat raje tiho, ker bi lahko slišale še kaj hujšega. Ponižno gledajo v tla in čakajo, da bo kdo zamenjal temo. Nobena se ni znašla na ta način, da bi skušala duhovito ali s humorjem rešiti stvar.
• Nekaj je bilo tudi tistih 'spornih', ki se se ozirali okli sebe, vrteli glavo za 360 stopinj in dali vedeti, da je še veliko drugih, bolj zanimivih... Te žene so najtežje prikrile razočaranje.
  
• Bili pa so tudi taki, ki so se pogovarjali v družbi z ženo, jo pogledali v oči, izžarevali toplino... nekaj jih je pa res bilo takih, ki so bili videti veseli, da so v dobri družbi.

Ženske:

• Zanimivo je, da ljubkovalna imena šparamo bolj 'za doma'. Smo pa spretne v dotikanju in včasih res izgledamo kot nalepke.
• Najpogosteje sem opazila, da naših ubogih mož, ne pustimo, da bi kaj povedali do konca. Nestrpnost je torej zelo močna ljubezenska izjava.
• Ženske bi lahko pravzaprav, brez škode, razdelili v dva tabora. Na tiste, ki so zadovoljne (srečne) in na depresivne. To me je kar malo šokiralo. Predvsem zato, ker je res veliko sprijaznjenih žena in to se jim vidi že od daleč. Ne rabiš jih niti poznat. Nočem nikogar obsojati. Celo preričana sem, da je odnos soustvarjanje. S tega sem se naučila, da je 'sprijaznenje' verjetno najlažja pot in očitno pomemben način izražanja ljubezni od ženske k moškemu.
• Najbolj zabavna je bila izjava 'moj ima pa mene zelo rad, a ne?'. S tem je gospa rešila vse in še povzročila, da ji je mož izrazil direktno ljubezen v javnosti. Niti ni pomembno ali je res ali ne, pomembno je, da mož ni upal zanikati :-) Torej še ni tako hudo.:-)
• Bilo je tudi nekaj "očijev"...
• Ženske si tudi rade vzamejo priložnost in v javnosti povejo, kaj vse delajo same in kako nihče ne opazi njihovega truda. Morda želijo s kimanjem drugih doseči, da bi jo mož naslednjič 'bolj' opazil...?
• Veliko moških je lutalo naokrog samih, s pivom v roki, deklice niso hotele z njimi ali pa jih oni niso hoteli s sabo.
• In na koncu, je ostala peščica tistih, ki so ugotovili, kaj potrebujejo, da se skupaj dobro počutijo.
  

Načini izražanja ljubezni so zares nekaj posebnega. Še posebej zato, ker vedno ugotovimo, kako vsi hrepenimo po prijaznosti. Ljudje zapuščajo drug drugega s stavki 'ko sva se spoznala je bil-a prijaz(e)n-a'.

Če se je kdo prepoznal, si je sam kriv - bi rekel moj prijatelj T. Snoj.

Prva ljubezen

Zadnja dva dneva me je spet vse nekaj skrbelo. Zdaj se ubadam s predračuni, ki jih ni od nikoder, z mojstri, ki imajo vsi preveč dela... Končno so nam odpeljali tistih 36 kubikov!!!! viška zemlje z vrta. Namesto, da bi človek bil srečen, imamo zdaj močvirje. Nujno moram nekje dobiti žabe, žive, da bo kaj življenja v našem vrtu. Pajke so namreč naložili skupaj s tistimi kupi. Iz vsega tega dreka se moram vsaj miselno nekako zvleči.
Zato sem se prepričala, da moram nujno misliti na kaj lepega. Ker v prihodnosti vidim samo mojstre, ki jim bo treba gledati, ne v oči ampak pod prste, sem si rekla:"Daj spomni se nekaj lepega iz preteklosti..." Glede na moje pretekle mesece sem morala zlesti daleč v zgodovino in glej ga zlomka, sem se spomnila najtežjega obdobja mojih zlatih najst.... (A mi ni več pomoči?)
Moje prve ljubezni...
Nekaj dejstev:

• Stara sem bila 11 let.
• Obiskovala sem peti razred.
• Hodila sem v glasbeno šolo, igrala sem klavir.
  
• Imela sem dolge, čudovite lase.
• Tisti, ki so mislili, da mi je to všeč, so me klicali zlatolaska (torej nisem bila blond!).
• Do tistega trenutka sem bila pridna odličnakinja.
• Še nikoli nisem špricala.
• Starše sem ubogala.
• Nosila sem kavbojke iz Italije, katere sem oblekla tako, da sem se ulegla na posteljo, najprej skozi levo hlačnico porinila levo nogo in to tako, da sem morala prste raztegniti v popolno ravnino, se napihniti in riniti ubogo nogo skozi najožjo možno luknjo na svetu, ki se ji je reklo hlačnica. Nato sem proceduro ponovila z desno nogo.
• Nato minuto pavze, nakar sem trebuh potegnila popolnoma do hrbtenice, zgrabila oba konca hlač okoli gumba, nehala dihati in zapela... enako proceduro sem ponovila pri postopku z zadrgo. Nato sem vstala in se premikala kot robot. Gornji del oblačila je bila očijeva karirasta srajca, ki mi je segala do kolen in je imela sedem gumbov. V njej je bilo veliko vijoličastih črt. Na nogah adidaske s črnimi črtami, ki jih je bilo treba zavezati. Postopek je bil glede na širino hlač izvedljiv samo pogojno. V bližini je moralo nujno biti nekaj, kamor sem lahko zalučala nogo, da sem dosegla vezalke.
  

Potem pa:

• Ime mu je bilo Samo.
• Hodil je v paralelko.
• Bil je prikupno pegast.
• Za eno glavo in pol manjši od mene.
• Ni nehal biti priden odličnjak.
• Edinec.
• Živel je sam z mamo.
• Enkrat me je prijel za roko.
• Skupaj sva hodila iz šole.
• Največkrat vsak po svoji strani ceste.
  
• Ko sem prvič hotela špricati, da bi šla na Zaprice, (na randi), me je zasačil oči. Oči, ki ni hodil v tako službo, da bi bila jaz lahko vsaj osem ur na dan na varnem!
• Pri slovenščini sem morala na glas brati Oslovska leta Branka Čopiča.
• Vsi so se mi krohotali.
• Pojma nimam, kaj sem brala.
• Niti, zakaj sem morala JAZ brati?!
  
• Zatikalo se mi je.
• Nisem razumela, zakaj vsi tako prekleto uživajo, ko meni na noben način niso delali možgani.
• Nisem spremenila garderobe.
• Spala sem še manj kot kdajkoli.
• Glede hrane nisem imela težav.
• Niti glede prebave.
• Vrgli so me z glasbene, ker teorija res ni bila zame.
  
• Težave sem imela s starši, ki jih nikakor nisem mogla prepričati, da je trojka največ, kar tisti hip premore moja koncentracija in, da poštevanka ni matematika ampak nekaj popolnoma zgrešenega.
• Želela sem biti velika (odrasla), da se ne bi več norčevali iz mene.
• Odločila sem se, da bom imela sedem otrok.
• Spoznala sem, da Samo ne bo oče mojih otrok, ker ne ve kaj je to biti vesel.
• Odšla sem novim izzivom naproti, iskat tistega, ki mi bo kos...

Evo, zdaj sem tu in nikoli ne bom imela sedem otrok. Štirje so dovolj za moje veselje. Zdaj iščem samo še žabe.
Kako pa kaj vaša prva ljubezen?

Dopust

Vsi verjamemo, da je DOPUST takrat, ko nehamo delati, se vsedemo v avto in odpeljemo nekam - v druge kraje. Ali se vsedemo celo na letalo....
Pa ni res!
DOPUST je, ko DOPUST-imo, da se zgodi vse drugače, kot smo planirali. Naša družina je morala letos DOPUST-iti veliko tega. Dopuščali smo, ne da bi si karkoli od tega želeli od 17. julija naprej!

17.julij 2006
Ob 22h G.A. zunaj na klopci pije pivo, nakar se po ulici pripelje nekdo s kolesom, dvakrat zaokroži in ugotovi, da bo malo kradel. Kolo pusti parkirano na koncu žive meje in se odpravi peš, preskoči ograjo (sicer imamo tudi vrata in zvonec) na našem parkirišču in se nameni v hišo skozi odprta garažna vrata. G.A. sedeč na klopci vse to opazuje. Ko se je prižgala avtomatska luč ga je videl. Bil je JAKA ŠTRUCELJ - fant, ki je bil nekoč pri nas in si je z nami delil prostor za našo mizo...
Odnesel ni nič (tokrat), soočenje z G.A. je bilo neizbežno, policija se samo smehlja...


20. julij 2006
Naša Goya, je po daljšem bolehanju dobila diagnozo Myestenia gravis, kar pomeni odpoved perifernega živčnega sistema. Počasi ji je odpovedoval sistem delovanja gladkih mišic in, ko ni mogla več požirati hrane in pijače...je morala umreti.
To je bil hud šok za vse nas. Njeni bivši lastniki so bili tako prijazni, da so nam odstopili njeno sestrico. Prav tako je Goya. Prisrčna psička, ki nas razveseljuje in iz dneva v dan, ko je bolj domača počne večje lumparije. Zelo se je navezala na nas, mi pa nanjo. Kljub temu našo prvo Goyo še velikorat omenjamo.

21. julij 2006
Žalostni in brez velike zavzetosti se pakiramo za na morje. Niti sanjalo se nam ni, kaj vse bomo še DOPUST-ili.

22. julij 2006
Zjutraj se odpeljemo proti Puli. Natančneje v Premanturo. Tja smo se pripeljali z otrokom, ki je po poti dobil visoko vročino. Ezavu se je na nogi zastrupil žulj, ki se je razširil v zastrupitev limfe in sepso. Po šestih urah (med tem smo obiskali zdravnika) sva ga z G.A. odpeljala nazaj v Ljubljano. Ostali trije otroci so sami ostali na morju. Naivno sva verjela, da se naslednji dan vrnemo.

23. julij 2006
Ezava so okoli dveh zjutraj operirali. Imeli smo srečo. Nogica je ostala cela, če izvzamem luknjo, ki je nastala po operaciji. Ostal je v bolnici. Ni se smel premikati. Vozili smo ga na invalidskem vozičku. Dovolj kruta izkušnja, ki si je ne želim ponoviti, sem jo pa DOPUST-ila.

24. julij 2006
G.A. se vrne sam k ostalim otrokom v Premanturo, ki so zelo lepo skrbeli drug za drugega.

25. julij 2006
E. odpustijo iz bolnice na mojo željo, s konjsko dozo antibiotikov in berglami. Samo, da sva doma! Z vsem užitkom se zlekneva na kavč in skleneva, da bova pet dni crkavala od užitka v samoti. Skoraj nama je že uspelo, ko....

26. julij 2006
naju G.A. obvesti, da se družina vrača predčasno domov. Kljub najini želji, da jih še ne bi bilo....Vrnili so se proti večeru, v razsutem stanju. Ja, tudi nam se to zgodi.

27. julij 2006
Celimo rane. Iščemo vzroke I. tegob in njegove zoprnije. Za silo pokrpamo. Vendar to ni stik, ki smo ga navajeni. Zvečer gremo po GoYo. Prinesla je novih izzivov. Zvečer je prišel na pivo sosed. Imeli smo en prijeten večer. Končno!

28. julij 2006
Pogovori z I. v nedogled. Končno pridemo do bistva. Končalo se je s solzami in objemom. Na občino grem po dovoljenje za Ilono, ki naj bi jutri odpotovala v Bosno. Pretečen potni list. (Če bi hotela preklinjati....) Dirkamo v Celje, če pridemo do enajstih, ga lahko dobi danes... Zamudili smo tri minute. Ostala bo doma. Če pomislim, da je bila tudi v Premanturi z neveljavnim dokumentom, smo jo morda dobro odnesli.

Od 31. julija dalje
G.A. se loti obnavljanja špajze v kleti. 4. avgusta sva se odpravila v Ikeo, kjer sva kupila police. Po hudem garanju in pretegovanju sva jo otvorila 8. avgusta. Najlepša špajza na svetu!

7. avgust 2006
Dobila odobren kredit za obnovo hiše. Veliko vesela, malo prestrašena. Kakorkoli že, vila Čira-čara bo prenovljena. Ne bo se sesula v pozabljen prah.
Zvečer sva šla na pivo k M. in P., kjer sem ponovno dobila občutek, da imam ob sebi ljudi, ki jim ni vseeno zame. Dober občutek.

14. avgust 2006
Z M&M smo se lotili prenove. Z motorko in sekiro! Šla je živa meja in nekaj dreves. Aja, in za pol kleti nesnage. Energije na našem vrtu so se očistile in zablestele. Zdaj nas lahko pogledate direkt v dušo. Na začetku je zgledalo prav grozljivo. To je še posebej izražal G.A.

Kakorkoli, večino teh stvari, ki so se zgodile sem DOPUST-ila. Vse, razen Goyine usode bi lahko preprečila, če.... O tem raje ne bi.

Dopusta in dopuščanja je konec. Spet smo se vrgli v delo. Glede na to, kako se počutim, verjamem, da delo krepi človeka in onemogoči veliko dopuščanja.

Kam bomo šli nalednje leto, če ne na DOPUST?! Na POČITNICE! POČIT!