Delam

Ko sem ustvarila svoj blog, sem si dala nekaj pravil. Eno od teh je - da o svojem delu ne bom pisala. Prvi razlog je ta, da ne želim, niti ne smem izpostavljati svojih klientov in drugi, jasno, je, da je blog nekaj, kar naj bi imela za sprostitev.
Zdaj pa cele dneve delam, kar pomeni, da nimam nič za javnost. Naše družinsko življenje se trenutno suče okoli pravice do zasebnosti, ki jo zahtevajo otroci. V to debato bi vas z veseljem povabila. Kaj je pravica do zasebnosti? Spoštovanje zaprtih vrat v sobo ali ključ, ki te konkretno in agresivno loči od vsiljivcev? Jaz sem že zdavnaj pogoltnila vse ključe - ker prisegam na spoštovanje. Ali se motim?
Potem mi je pa ob poslušanju neke feministične oddaje obrnilo želodec. Ne vem sicer, koliko se želim izpostaviti.
Jaz se neskončno in kar naprej nekaj sprašujem. Odgovore iščem v sebi, luščim jih iz lastnih izkušenj in znanja... Z veseljem poslušam prijatelje in mimoidoče ter se učim.
Moški in ženske. Enakopravnost?! Je mogoča? Moj odgovor je - NE!
Moški ne znajo razmišljati, niti delati dveh stvari naenkrat. Želim biti tukaj enakopravna? NE! To da imam v glavi veliko stvari naenkrat in jih znam tudi speljati je moja osnovna kvaliteta.
Moški kar naprej nekaj sprašujejo. (Od "kje so moje gate" - do "ali bova danes kaj...", hočejo odgovore, ki ponujajo rešitve - za katere so oni zasluženi!)
Moški se premikajo v minutah, jaz se premikam v metrih. Tudi tukaj ne želim biti enakopravna.
Moški imajo potrpežljivost politikov - jaz se tega ne grem.
Moški se vznemirjajo, če nimajo dovolj dolgega vijaka, če ne najdejo "bor mašine"... Mene to ne vznemirja in nočem, da me.
Moški ne morejo roditi - hvala Bogu - potem bi se število otrok pri meni in G.A. morda potrojilo! OMFG! Čisto dovolj je, da so sostvarniki. Mislim, da je to čisto v redu.
Znam obesiti sliko, zamenjati gumo in še kaj... to ne pomeni, da sem večvredna ali da to naredim slabše kot katerikoli moški. Če pa naredim, sem hvaležna, da imam priliko to doživeti. Moje življenje je po takšnih spoznanjih mnogo enostavnejše.
Ali to pomeni, da sem manjvredna?
Ne, to pomeni, da sem ženska, žena (zelo zaposlena), mama... In, če pogledam fizično - moški ima nekaj, česar jaz nimam, v mednožju. Ženske imamo nekaj, česar moški nimajo na oprsju. In če postavimo moškega nad žensko ali pod žensko, dobimo kozmično ravnotežje gugalnice. Čisti užitek!
Zakaj bi se bojevali, ko pa potrebujemo drug drugega. In ženska, ki lahko sedi v službi ali celo v parlamentu in uspe ob tem imeti še moža, ki z veseljem doma previje in nahrani otroka, je zares Ženska! Ne enakopravna, temveč enakovredna!

P.S.
Ne poenostavljam življenja. Verjamem, da ste mnogi drugačni in, da razmišljate drugače. Učili so me, da je to svoboda. To je samo mnenje Hobitke, ki živi za vas verjetno zelo tradicionalno življenje. Lepo življenje.

Dan potem

Če srečate takšno Toyoto,

s takšno registracijo, mahajte na vso moč. To je naša Toyota Previa Mrgole. In mi smo važiči!

P.S.
M. Treba bo popraviti ozadje na parkirišču ;-)! In seveda ne smem pozabiti na glavnega fotogarafa(spodnja slika) in spremljevalca - foto PATO.

Hitrost

Čas mi gre 100 kilometrov na meter, vmes se pa dogajajo stvari, ki jih komaj dojemam. Upam, da se ne bom zdele enkrat zbudila. Kljub temu, da se mi zdi, da sem se enkrat že ob petih. A se lohk zbudiš 2x?
Ko se bo čas skrajšal, vam napišem vse lepo po vrsti. Samo toliko, da mi blog ne umre od žalosti in da moji obiskovalci, ne ostanete brez postrežbe.
Skratka, vse je pod kontrolo, varnostni pasovi so pripeti - gremo v nov dan!

50 let

Počasi si bom morala priznati, da odraščam v generacijo, katere najbolj pogosti obiski so na 50-letnicah in pogrebih. Sem pa tja, obiščem še kakšno 40-letnico. To je redkost... M. letos me boš odrešila! :-)
Tako se je včeraj zgodila Pokljuka. Na lepo sončno zimsko nedeljo in nam poklonila en lep, zares idiličen dan. Če se ne bi... Ja ta za...... če! Vedno če, če ni čeja je ampak... , če ni vsega tega balasta, potem se pokvari avto. Že nekje pri Šenčurju, so naše face obsijane od sonca in dobrega namena, ratale zmrcvarjene grimase, jeznih, pobesnelih darovalcev denarja. Lepo je zgledal G.A., še lepše sem zgledala jaz. Pravzaprav se nisva upala zares temeljito pogledati. Make up, ki ga itak ne uporabljam pogosto (zato, da so spremembe še bolj očitne), ampak včeraj sem ga, saj se ja odpravljam na 50-letnico mojega prijatelja - dohtarja, ki si zares zasluži mene celo, z make upom vred... Skratka make up, redek obiskovalec mojega obličja - je bil brez smisla, brez haska, brez, brez vsega... Tisti hip, ko sem ga 'estetsko' nanesla, ne preveč vpadljivo, ampak dovolj, da je poudaril moje čudovite oči, sem ga vrgla stran. Kakšna škoda! Čudovitost mojih oči je blodila po obratih, ki jih je sploh še zmogel motor in na števcu brezupno iskala hitrost, ki te pripelje do cilja. Otroci so v svoje slušne pritikline, ki jih kličemo ušesa, vtaknili slušalke in poslušali vsak svojo 'sprostitveno' glasbo, ki se je razlegala po avtu in dodajala občutek trilerja.
Midva z G.A. sva navalila z izražanjem stisk, ki so se nama nakopičile v drobu in nekje pri Lescah združno ugotovila, da je bolje, če utihneva. Ozračje je postajalo nasičeno do grmenja, v najini knjigi življenja pa piše, da bo danes ČUDOVIT dan. Ali pa je nisva natančno prebrala. Bled je bil manj bled, kot potniki naše Kie. Nato smo v Bistrici zavili proti Gorjuši in naša uboga ciza se je premikala, kot da jo vleče utrujeni osel, ki se povrhu še zaveda, da je osel. Naše upanje, da ne bomo pešačili, se je uresničilo - in z G.A. sva izdala ustno dovoljenje, da lahko imamo lep dan.
Vožnjo do vrha smo posvetili poslušanju G.A., ki je oznanil, da ima tega res dost, da ne bo delal samo za cizo, da si zares zasluži dušni mir, ampak ta avto, ga mu nikakor ne more več omogočiti. Torej NI opravičila! Ko te odpiše sam G.A., je po tebi.
Končno cilj. G.A. izstopi iz cize in vzklikne: 'Kupil bom Toyoto Previo' in še sam G.A. ne verjame, da se vse, kar on izreče, uresniči. Jasno je, da so se ljudje nasmihali in metali na nas poglede dvoma. Zmotili so se, vam povem.
Potlej pa žur!
Sprehod po idilični Gorjuši. Gazenje po snegu. Ja no, tole gazenje je bilo bolj podobno potapljanju. Plavutke bi vsekakor bile koristne, ker bi mojo ljubezen do hladilnika razprostrle po večji površini in za pasom ne bi imela, najprej toliko snega, da bi lahko ustanovila svojo tekaško progo, malo za tem je iz tekaške proge nastal mestni vodovod.
Pela je Klapa Mali Grad (Ta vrstica je za Patota - da si bo končno zapomnil, da ga maram!). Zelo lepo poješ ;-).
Pela je Barabara Čokl - lep glas, lepa dama, lepe pesmi.
Dohtar me je do solz ganil s svojim govorom. Ah seveda, tudi jaz sem imela govor! Sem bila zadovoljna z njim, ker sem ga prebrala z glave;-).
Pijača, jedača - najbolj me je razveselilo, ker je v pol ure zmanjkalo brezalkoholnih pijač in potem nismo imeli izbire...:-)
Domov smo se odcizili. Zopet strmeli v dve uri - eni se reče obratomer, drugi brzinomer. Nista se presunljivo ganili. Je pa ena odsevala v mojem desnem očesu, druga v levem. Kazali sta frekvence dogajanj v mojih možganih.
Po kratkem obisku pri Babi in Dediju, smo krenili do končnega cilja. Razen tega, da sem pridelala nemaren glavobol, se mi je poglobila še vera v izrečene besede G.A. Mislim, da bomo zares imeli Toyoto.

Slabost No.2

Idealen kotiček za slabost No.2 - in končno je tukaj fotka naše nove sedežne in seveda takisto dnevne sobe... Očarljivo!

Kaj mislite? Ne, ne in ne! Ime ji je BREZDELJE! Rodila sem se kot najbolj leno bitje na zemeljski obli. Žal pa nimam prilike, da bi to dokazala. Z lahkoto pa priznam, da nimam občutkov krivde, ko se naša Čira-čara sprazni in vsi odidejo na DELO! Moje zlovešče oko se ozira naokrog in išče miren, mehek kotiček, kamor bo odpeljal moje užitkarsko imenovanje. Spotoma pograbim še knjigo, ki je vedno na dosegu roke in začnem - lenuhariti. Namesto mene prede mačka, ampak niti pod rubriko razno, me ne zmotijo njene dlake, ki bi jih bilo nujno treba posesati. Ne zmoti me niti telefon, če moram vstati, da bi ga dvignila. To bi bilo smrtonosno dejanje, ki ga vsled spoštovanja do mene same, nikoli ne bi izvšila. (Prizadeti ta stavek izpustite.) Moja zvesta spremljevalka je skodelica kave, za katero skrbim, da je v varni bližini. Tako, da gib roke ne bi utrpel prevelikega napora. Energije vložim le toliko, da lahko pogoltnem vsebino in občutim, kako se njena toplota razliva po notranjosti požiralnika in nadaljuje svojo pot v dobro znani smeri. Jasno - s hitrostjo, ki je ne izmeri noben radar. Kazni za takšen zločin, k sreči, še niso izumili. Hudo mi je edino, ker se takšni dnevi ne dogajajo pogosto. Če se, tega pač ne bom priznala! Niti pred puško ne!
Brez knjige bi umrla od dolgočasnega pobiranja živalskih dlak, iskanja potrditev zgledne gospodinje in občutkov, kaj vse moram, da obdržim bogastvo, ki tiči trdo v mojem naročju - mojo familijo. Lenoba je krasna stvar, če si jo priznaš. Potem jo lahko živiš vsaj takrat, ko ni praznikov:-).
Med tem, ko takole lenarim, mi G.A. igra na kitaro "Dva dinara druže" in v brezdelju uživa skupaj z mano. Kako ne bi - čaka naju dan, ki niti malo ne diši po brezdelju.

Slabosti

Imajo me za človeka, ki nasmejano jadra skozi življenje in si ovire z levo roko vihti čez ramo. Velikokrat je res tako, imam pa tudi nekaj slabosti. Vseh jasno, da ne bom povedala, ker bi moj najintimnejši zaupni kotiček bil užaljen, če bi ga zamenjala z blogom. Moj zaupni kotiček ima ime - kličem ga wc. Tja se zavlečem, ko moja duša utrpi najbolj bedne trenutke svojega zavedanja. Jasno je, da blog ne more nadomestiti miru in spokojnosti, ki ju lahko ponudi wc. Zato bom govorila samo o stvareh, ki se vidjo z "avijona" (moja omiljena otroška beseda).
Slabost? Niti ne vem, ali je moja slabost, da ima hladilnik samo vhod, izhoda pa ne? Ali je to slabost hladilnikova? Vsekakor je moja slabost, da neutolažljivo rada jem. To pa pomeni, da mi v rojstnem listu piše, da bo moja osnovna življenska preokupacija hujšanje. Zgledalo je nekako takole:
Par minut potem, ko sem se rodila sem se temeljito pogledala v ogledalo. Tehtala sem nič manj kot pet kg. Od tistega trenutka dalje imam ves čas eno petino teže preveč. Že 40 let. Spomnim se obrazov, ki so rinili svojo radovednost v košaro komaj rojene dojenčice in vzklikali parole navdušenja o lepoti. Spomnim se resnice, ki je vela z njihovih zabuhlih oči - debela je, joj kako je debela... Pogosto sem pomislila, da bi morala koga pobruhati. Spomnim se vseh detajlov zgubanih čel in protez in šmink, ki so dišale po placenti. No, ja ne spomnim se več čisto dobro. Malo sem že pozabila, ampak mislim si, da je bilo tako.
Dejstvo je, da poznam ljudi, ki jih drugi spomnijo, da morajo kdaj pa kdaj jesti in poznam sebe, ki se spomnim, da moram jesti večkrat: najpogosteje kadar sem lačna in kadar nisem lačna. Kadar sem lačna se potrudim in pojem veliko, da potem dolgo ne bi bila lačna, kadar nisem lačna, jem, da ne bi kmalu postala lačna in tako dalje. Ves prosti čas, ki je vmes, hujšam.
Moja slabost je v tem, da mi ni nikoli slabo. Moja moč pa - v izjemno močni kontroli, ki me tolče po prstih in velikokrat na silo zvleče iz hladilnika. Vse bi bilo, lažje, če bi hladilnik poleg vhoda imel še izhod.
Ni vedno tako hudo. Včasih pa je še hujše.

PS.
Danes sem postavila moj drugi rezultat na Polikliniki. Žal sem pozabila pogledati cifro. Ampak bila je okoli 100.

Uspe?

Če v petek 13. ni bil petek 13., je bila današnja nedelja petek 13. Zdaj vsaj vem, da me zgoraj nategujejo za dva dni. Moje drvenje skozi čas in metre je povzročilo, da sem se "zmotila" za 2 dni!
Kakorkoli že, berem knjigo, ki jo je kupila M. in jo posvetila najprej njej in potem še meni. V posvetilu slavi najin pogum.
Avtorica knjige je Allison Pearson, naslov: Le kako ji to uspe?! Že na uč je jasno, da je treba naslov brati drugače: Kako Le(j)i to uspe?! Nekateri odstavki so napisani tako, kot bi brala knjigo o meni. Ne dvomim, da ima marsikatera d(m)ama enak občutek.
V knjigi jo sodelavka vpraša, če ima otroke in koliko jih ima. Ona odgovori, da, ko je zadnjič pogledala je imela dva.
Hvala bogu, imam jaz vedno, ko pogledam ŠTIRI in niti enega več! Minil je eden od tistih dni, ko se resno vprašaš: "Ali bom zmogla?" Ponosna sem na to, da ne znam narediti vozla za obešanje, tako mi kaj takšnega SPLOH ne pride na misel:P.
O.K. Potlej se je pač treba soočiti, zavihati rokave, naviti možganske vijuge in to tako močno, da stopijo oči ven iz svoje pravilne anatomske, očarljive lege. Tudi barva postane sumljivo rdeča in nos namesto dimnika - kjer se izloča nepotlačena energija.
Ves čas dialoga z mojima najstnikoma si dopovedujem: "Stik je važen, ne zamoči!" In jadram med prijazno, pobesnelo, razumevajočo avtoriteto. Ves čas se nepopisno trudim, da bi mi ostalo vsaj toliko energije, da si bom lahko odpela hlače, ko bom šla lulat.
G.A. dirja vzporedno z mano. Vsake toliko se pogledava, da izmeriva možnosti za katastrofo. Danes sem bila že toliko na robu, da bi me pahnil v prepad že veter iz hladilnika.
Potem nastopi trenutek odrešitve, ko se G.A. z mlajšimi tremi odpravi na Krvavec. Ostala sem z I. doma. Vrgla sem se v pripravo kosila, kot da se bojujem za življenje in smrt.
I. se je ob meni učil - prostovoljno!:-) Kako blažen je občutek za mamo, ko vidi svojega otroka za knjigami. Kosilo je nastajalo in vse je lepo dišalo. Spomnila sem se na knjigo La cuccina in pomislila, da bom morda skuhala za cel Kamnik. Nevrotično mešanje po piskrih definitivno znižuje stopnjo nevrotičnosti.
Vmes sem si privoščila še malo čiščenja zrkel - solzne higiene, kar je presenetljivo dobro delo. Če drugega ne, se mi je na obrazu počasi začelo vzpostavlajti simpatično anatomsko ravnovesje.
Najlepši del dneva je bil večer - kot vedno. Preštela sem moje dišeče ljubljenčke po posteljah. Da mi ne bi slučajno kdo koga podtaknil. Štirje. Nato je sledil trenutek, ki sem ga komaj čakala. Z G.A. sva odšla k M. z načrti najine Vile Čira-čara. Nekaj lepega se bo začelo dogajati. In konec dneva. Moj petek se je zgodil v nedeljo. Le kako mi to uspe?

Petek je zakon!

Če verjamemo v vraže, je moral biti danes strahotno zanimiv dan. Petek, 13., in še polna luna. K sreči je oblačno, tako, da luna nima neposredne pravice vplivati na nas. Lahko le nemočno rine svoje silnice skozi špranje v oblakih. Ampak petek 13!!! Da pomislim, kaj se je meni groznega zgodilo, razen tega, da mi je skozi možgane švignila mega ideja. Posledica tega bo - za uresničenje ideje bo treba poprijeti za delo. Adijo knjige, prosti čas in še kaj. To je res grozno. Delali bomo sicer v super teamu G.A., M. in jaz. Kar je dobro in zabavno. Dobro je tudi to, da bomo speljali en odličen projekt. Še kaj? Ja! Zjutraj ob petih nisem zaspala in I. tudi ne. Zato nama ni bolo treba loviti vlaka. Predvčerajšnjim sva ga ujela šele v Trzinu. Čisti poraz. Verjetno je tale dan imel predčasne vplive. Saj je bil četrtek mnogo bolj naporen. Lahko se trudim in brodim po možganskih vijugah, obračam, premišljam, doživljam - tale dan je bil prav zares dober. Morda so se spet zmotili v merjenju časa. Že od rojstva dvomim v pravičnost minulega časa - ne vem zakaj bi danes verjela. Če dobro pomislim je bilo ravnokar novo leto. Čez pičlih 352 dni bo spet. Kdor pravi, da je leto dolga doba, se vražje moti. Jaz se v tem času komaj uspem malo postarati. Kakorkoli že, zame danes nikakor ni petek 13. Petki so zakon dnevi! V soboto ni treba vstajat ob petih, kava dlje ostane topla, ker sem v pižamci luštna, se mi ni treba zbasat iz nje v hipu, ko odprem levi uč, lahko si v miru ogledam G.A. in uživam jutro z otroki...še bi lahko naštevala.
V datume nočem verjeti, čas mi teče v metrih, zame 13 ne igra vloge. Vlogo igra petek. Ker je za njim sobota. Petek je zakon!

Darilo

Po enajstih letih domovanja v vili Čira - čara sem sklenila, da si najbrž zaslužim darilo. Ker je G.A. že zjutraj odšel, sem vedela, da nanj ne morem računati, žal se ni prikazal niti toliko, da bi lahko s pogledom nemškega ovčarja izsilila kakšno pozornost... Zato sem za darilo poskrbela sama. Jasno je, da bi bilo preveč očitno, če bi šla v štacuno in si nekaj kupila. Zato sem prosila I., če gre v cvetličarno in prinese dve vrtnici. Zakaj dve? Ja eno za G.A. in eno zame! I. je to seveda z veseljem opravila. Kaj je lepšega, kot imeti denar in iti v nakupe. Prepričana sem, da je cvetličarka utrpela izgubo svojih dveh najlepših rož, ki jih je s pozornim pogledom in odločnim prstom določila najina hči. Potem je sledil obred obrezovanja. Saj veste, kako se vrtnico obdrži s pokončno glavo štirinajst dni? Ko jih prinesete s cvetličarne, jih je treba nemudoma oživljati. To je neke vrste umetno dihanje pod tekočo vodo, ki nikakor ne sme biti premrzla, topla pa tudi ne. Nato jim pod še vedno tekočo vodo odrežete od 1-2cm peclja. (Omenjeno obrezovanje) Če boste to storili vsak ljubi dan, bo vrtnica dolgo živa.
Sedaj rožice čakajo na podelitev. G.A. ima še glasilke na fitnesu, ko pride domov bo lahko izbral svojo rožico. Naslednja izbira bo potem moja. Kaj bom izbirala? Verjetno med vodo in pivom ;-).

KJLD

Saj ne mislim, da ste slepi. Ampak POGLEJTE kako je lep dan!!! Mogla sem to napisat, zdaj mi je odleglo!

Kaj dogaja

Včeraj sva z G.A. začela z novim ciklusom starševske skupine in kot vedno smo uživali skupaj in kot vedno smo ogromno naredili. Za prijatelje je čas potem. Zato sva skoraj sredi noči odšla k M. na eno pivo. Pomislila sem, kaj bi se zgodilo, če mi vzamejo noč. Kdaj bi šla potem obiskat prijatelje? M. sem letos videla komaj dvakrat. Brez noči, ne bi imela svojega bloga in nikoli se ne bi videla, kako luštna sem v moji novi pižamci. Ja, seveda mi jo je prinesel Dedek Mraz. Pa ne doma ampak pri K. Brez noči verjetno ne bi prebrala niti ene knjige. Potem ne bi bila zasvojena z branjem in bi mogoče želela spati.
Ko sva prišla domov, sem se razveselila pospravljene kuhinje. Kako malo je treba, da me otroci razveselijo. Vem, meni se zdi malo, za njih je to ogromno. I. je delala testo za pico, ki naj bi ga danes odnesla v šolo. Pokukala sem kako ji je uspelo. Nič, morala sem zavihati rokave in malo popraviti tisto reč, ki je bila bolj podobna nečemu bolj tekočemu. Zjutraj je I. ponosno pokazala, kako ji je dobro 'ratalo'.
Potem sem v postelji razmišljala, kdo si je izmislil spanje. Toliko idej se mi je rolalo po glavi, da nikakor nisem mogla zaspati in ko je ob petih zvonila budilka, sem bentila nad tistim, ki si je izmislil spanje. Sledila je ena ogromna šalca (skodelica) kave. Potem sem se lotila članka, ki bi ga že davno morala oddati. Sigurno je to najboljša stvar, ki sem jo naredila danes.
In zdaj naj bi zopet šla spat in potem bom spet morala vstati. Eno od tega mi ni všeč, ne morem se odločiti ali span(m)-nje ali vstajanje.
Ha, danes je 11.1. in štejemo 11 leto, ko smo prvič spali v vili Čira-čara. Razlog za praznovanje!!! Datum, ki ga imam najraje. Prinesel mi je dom, ki včasih zgleda bolj klavrno - treba bo zaustaviti zob časa. Ampak je naš in je topel. In letos ga bomo obnovili (na balkon bomo mogoče parkirali konja:-)). Tako, da bo topel od znotraj in od zunaj. Uf, tale 2006 bo mega!

Miza

Stara je okoli 50 - 60 let. Če si jo kdo želi, jo lahko pride iskat. Ne da se je razstavit, razdret ali kakorkoli pomanjšat (razen s sekiro), zato za odvoz potrebujete kombi. Enkrat je že obnovljena in je dobro ohranjena, ne vsebuje nobenih obiskovalcev.

Top lista

Med tem, ko se moji kolegi e-spletnikov lahhko phovalijo z zavidljivimi ciframi na slovenski blogerski sceni, Vrta zaseda zavidljivo šesto mesto, Klemen pa devetnajsto. Čestitke!
Zdaj pa moji dosežki:

1. V maju dosegla svojih 40 let. Žal nisem bila prva in k sreči niti zadnja. Sem pa imela prvi nepozaben žur - vikend odprtih vrat, ki so ga nekateri vzeli popolnoma resno in prihajali tudi sredi noči. Prijatelji - moja najlepša izkušnja!
2. Ustanovila sva zasebni zavod Vezal, prvič. Najina največja zmaga, ki ji sledi tudi najina prva spletna stran Vezal, katere avtor je Klemen (povezava zgoraj).
   
3. Poleti bila prvič v Črni Gori. Nepozaben dopust, ki mu bodo sledile tudi sledeče faze - drugič, morda celo tretjič....
4. Na začetku jeseni sva z G.A. izolirala kletni del vile Čira - Čara, kar ima nepozabne posledice. Spoznala, da imamo sosede in prijatelje, ki imajo oči in čustva zato, da jih uporabljajo...
5. September - končana spletna stran VEZAL (povezava zgoraj).
   
6. December - prva nova sedežna, prva nova dnevna.
7. 27. december prvi gips v naši družini. Zdaj sledijo dosežki, za katere mi je treba čestitat:
8. 120. mesto na čakalni listi, na urgenci.
9. 67. mesto na čakalni listi pred rentgenom (prvič).
10. 56. mesto na čakalni listi pred rentgenom (drugič).
11. Vsega čakanja skupaj = 8 ur!
12. 31. december - vsled mojih velikih želja vplačala LOTO. Nisem udela NITI ENE SAME CIFRE!!!, za kar si zaslužim zlato plaketo iz naivnosti, ker še vedno verjamem v Dedka Mraza.
13. Bila sem prva, ki je dobila prvi poljub na prelomu 05/06 od G.A. In prva, ki sem imela srečo, da so vse lepe sosede ostale skrite po domovih:-).

In moj prvi dosežek v letu 2006:
Kontrola na Polikliniki - z I. sva bila 99. na čakalni listi. Gužva je bila tolikšna, da sva bila prikrajšana za igro "kajmisliš,dasejetemuzgodilo". Nisva namreč našla kotička, ki bi bil dovolj nesporen za kaj takšnega. Sicer bi se preveč izpostavila novim nevarnostim.
Po mojem si zaslužim veeelik aplavz za potrpežljivost. Čakam....

Osamljenost

Moj blog je osamljen. Danes se mi je potožil in moram se mu odkupiti. Božič. Novo leto. In še mnogo dogodkodkov vmes in po tem.
Za sveti večer je G.A. v roki držal mačka (za pleskanje - da ne bodo u luft skočili zavezniki domačih in divjih živali) jaz pa fen. Način, kako stanovanje opremiš po fen g šuju. Ker fen dela šu, šu, šu in posuši stene. G.A. je pleskal, moja malenkost pa je s fenom sušila posledice, ki jih je puščal maček za sabo. In tako do novega leta. Sedaj je naša dnevna soba pripravljena za praznovanje. Ampak kaj, ko je že vse mimo. Torej nam ne preostane drugega kot, da se prekrstimo v pravoslavce in udarimo pravoslavno novo leto. Dobra rešitev! Gips na I. roki se je že strdil in tudi omehčal, ker je I. danes padel po stopniocah in ga zdrobil. Bomo videli, kaj bodo jutri rekli dohtarji. Držite pesti! Že zaradi spiska vpisanih članov, bi ga bilo škoda sneti.
Silvester (ne Stalone - ampak novoletni). Bilo je malo malodušja. To je stanje, ko se duša pomotoma pomanjša in nato zaradi občutkov krivde zopet preide v svoje naravno stanje. Potem sprehod čez mengeško polje, spuščanje raket pred hišo, ( mimo grede - samo en sosed si je upal priti ven in me kušniti - gotovo zato, ker nisem šla k frizerju), nato Šmarca. No, tam je bil še en moj sosed, ki je zbral pogum in mi voščil, kot se spodobi in blogarji, ki so tudi na moji fen listi. Razen Brumca. Buuuuu! Bilo je kul. Še karaoke smo peli. In sedaj bomo celili rane vse do velike noči. Vštevši pravoslavca.
Sicer pa vsem, ki boste tole brali - ne pustit, da vas... imejte se fajn!