Utrinki trenutka

Kaj je to optimizem?
Ko potiho rečeš otroku, ki neumorno naglas posluša MP3, naj da bolj potiho.


Tole je scena, ki nam gre že vsem na kozlanje. Ampak danes zjutraj sta bila pri nas dedi in babi. Dedi ima astmo in ga pri nas ni ubilo. Torej, nam gre zelo dobro od rok, tole s sesalcem.

Pucanja in živciranja imamo čez glavo, zato smo se odpravili na Dolenjsko, obiskat žive.

Zvita lisička nam jo je pobrisala pred nosom.

Bili smo povabljeni na vožnjo za Lado. Žal šofer še ni bil polnoleten in smo odklonili. Pa tudi s travo ima težave. :-)

Itak nisem hotla z vami in tud slikala se ne bom. A, da bi priznala da se imam fino? Se raje primem za električnega pastirja!

Kaj mi težiš. Splašila boš mojo miš!

Levo zgoraj se je skrila krava! Kako se zakamufliraš, se je naučila v ameriških filmih.

Bela omela. Božični blagoslov. Tale je moja. Šla bom rabutat, ker želim, da krasi naš novi vhod.

Kaj gledaš kot tele v nova vrata?

Ja saj, vrata imamo res nova in najlepša daleč naokoli in okoli. Jih bodo pa v četrtek že drugič odmontirali. Zakaj? Ker se jim strašno mudi in bodo zato tri dni dlje pri nas. Prvič horizontalno postrani, drugič vertikalno zvita, tretjič bom nekomu odtrgala glavo!

Oh, odkrila je najdražji pasji parfum . ČLOVEŠKO GNOJNICO! Zato ni šla do Pariza, le do Rogačic. Predstavljala sem si, kako bomo bruhali po avtu. G.A. bi moral vrečko namontirati na volan. Težko vidim, kako bruha, drži volan in gleda na cesto...

Evo ti parfuma! Zdaj boš videla, kako diši šampon!

Malo slaba fotka. Če dobro pogledate, sredi okna visi štrik. To sceno najdete na nekem dolenjskem pokopališču. Če koga prime, lahko uporabi pripomoček kar na britofu. Nič ni pisalo, če je kavcija.

In tako smo preživeli en prav lep dan. Paše.

zastonj fitness ll.

Novi člana zastonj fitnessa sta M. (če ste opazili otvoritveni čalni smo bili M., M&M in moja malenkost. Naslednji večer se je pridružila še M. (M je moja srečna črka. Dobro, da se pišem M. - ker sem verjetno samo zato srečna ;-)). No in včeraj po lagodnem povratku s Prage, se je v ta kruti svet vrnil G.A. Nemudoma je začutil potrebo po razgibavanju in postal član našega kluba. Ni čisto brez M-jev. Mu je pa glitzi krpica delala malo težav. Gotovo mu je bila pretežka. :-)

On

Spet se bova srečala.
Zadnje čase so najini zmenki tako pogosti, morda celo preveč.
Ko odhajam na zmenek z njim, sem vsa nestrpna.
Čutim ga v nosu - žgečka me.
Stiska me v grlu.
Imam suha usta. Niti kaplje sline ne motem sproducirati. Potim se.
V glavi imam samo njega.
Pivo, ki sem ga spila prej, me prav nič ne opogumlja.
Želodec imam težak, ne morem jesti.
Tresejo se mi roke. Bolijo me kolena. Vse telo je tako napeto.
Vem, da je prav vse to kar počnem, pa kljub vsemu - zdi se mi da zamujam.
Ko bi se le znala izogniti vsemu temu. Korak je težak, a kljub vsemu hodim naprej.
On pa vedno pride prezgodaj in kar čaka. Nikamor ne odide. Nikoli se ne naveliča.
Komaj čaka, da pridem. Hrepeni po meni. In z mano, prekleto, ni nič drugače. Ko ga zagledam, mislim, da me bo razneslo od strasti, da se ga dotaknem.
Ko se mu približijem, se mi začnejo solziti oči.
Ne! Mislil bo, da jokam zaradi njega! Tega si ne smem dopustiti! Če ne bom dala solzam proste poti, bom kihnila in smrkelj se mi bo obesil do konca brade. V kaj naj se potem obrišem? Robca nimam.
Še enkrat pomislim, ali imam vse kar potrebujem?
Glitzi krpico?
Strgano rjuho?
Čistila?
Sesalec?
Vedro?
Vse imam, nič, razen robca mi ne manjka.
Počasi bom temu naredila konec.
Nihče me ne bo tako spravljal iz tira.
Še najmanj pa On! Ta prekleti, zajebani PRAH!

Zastonj fitness

Od danes naprej pri nas nudimo zastonj fitness. Uteži so glitzi krpica, vileda in strgane rjuhe. Proti vonjem, ki jih izločamo ob hudem naporu pa vse vrste špric, kot npr. steleks, ajax, arf, cet... Izvajamo razne krožne gibe, počepe, tekanje po stopnicah, vaje za krepitev jezičnih mišic... Dovoljeni so neartikulirani glasovi in verbalne motivacijske igre, zaradi katerih gredo nekateri k spovedi, a nedvomno popestrijo akcijo in nas spravljajo v smeh. Dobra volja ni obvezna, ker jo nudimo kot dodatek k naporu. Otvoritve smo se udeležili: otroci, M., M&M in seveda moja malenkost. Z M. sva bili hvaležni za moško udeležbo. Ugotovili sva (spet), da bi bilo brez moških izjemno težko ali nemogoče. Znebili smo se nekaj ton šodra, več tonj manjših prašnih delcev, ostalo pa jih je še dovolj ob morebitni udeležbi novih članic in članov. Nekaj pa mora obvezno ostati tudi za G.A., ki se vrne s Prage v ponedeljek. (Mimogrede - moški pevski zbor Lira, si je tam prislužil srebrno nagrado.)

Tole so naša nova vhodna vrata, ki sem jih tako težko čakala! Dela še zdaleč niso končana, a kljub temu - nekaj je videti. Samo poglejte si štalo naokrog.

M.

M. & M.

Hvala! M., M&M ter otrokom. Vsi so bili izjemno aktivni, nič niso počivali.

Nivoji

NO, danes je štartal nov projekt - pasasti temelj. Ne, nima nič skupnega s pasastim herpesom, ker pasasti temelj gnije in boli samo v denarnici. Herpes pasus pa ne ubije tako zahrbtno, ampak direkt. Šodra imamo po celi bajti več kot zunaj, moja miška trenira vožnjo po makadamu in se vsake toliko do konca zabremza. Bojim se, da bo zaribala. Še dobro, da nimam več tiste predpotopne s kroglico, ki je je bilo treba z žajfnco umivat. Kljub temu, da je miza že 100x pobrisana in posesana, da so uporabljeni vsi enkratni pripomočki z reklam, je povsod šoder, prah in bajta polna tipov. No, s temi imam v glavnem srečo. Edino električar je danes prišel tako nabasan, da se je guncal za pol metra naprej in nazaj, v pri miru stoječem stanju. (Že drugič - in sem ga spet vrgla ven).
Ok. Pasasti temelj. Vedno kadar se začnejo dela (gradbena dela) se predvidi probleme v katere lahko zabredeš. Lahko, se sicer zgodi, da teh problemov ne bo, ampak je bolj malo verjetno, bolj verjetno je, da se bo pojavil kašen nepredviden! In pride en mojster in pride delovodja in pride moja osebna arhitektka, ki je veliko več kot to, jaz jih poslušam in ne razumem nič. M. ima eno čudovito lastnost, da mi zna vse razložiti tako, da potem razumem in vedno se potrudi. OK. Zmenimo se, do kam bodo stebri, kje se bo sprehajala ograja, kje se ne bo sprehajala, kje se bo not hodilo, pomerimo, potegnemo vrvico... Dokler je tukaj M. sem mirna, vem, da bo vse kot je treba. Ampak potem odide in odide tudi šef, ostane delovodja in še ene pet drugih stricev.
Čez nekaj časa me pokličejo in rečejo, naj se zdaj odločim kako hočem met nivoje. Halo? Kaj hočejo od mene? V mojem svetu se odločiš za nivoje v sedmem razredu, vem, da morje niha gor in dol in da je to v povezavi z luno, ampak moje dvorišče je ves čas enako. Obstaja tudi nivo komunikacije - ampak kaj ima to opraviti z mojo ograjo? Kar gledamo se. Tip drži v roki šop papirjev, načrtov, vse je pregovoril pred pol ure. Nivo potrpljenja mi počasi pada, nivo občutka, da nekdo, ki je dobil milijon od mene hoče, da prevzamem odgovornost za nekaj o čemer nimam pojma... Pojasnim mu, da naj malo pogleda na papir, pokliče šefa, ki naj bi to vedel in grem. Grem od doma, od kaosa, zmedena, s čudnim občutkom v želodcu, da mogoče nekaj ne bo v redu. Predstavljam si, kako bomo morali z avtom preskočiti nekaj, kar je lahko previsoko, ali pa nam bo našo lepo ograjo dvignilo nekam u...., ko jo bomo odpirali, lahko pa da se bomo pogreznili v kakšno luknjo - tega smo pa itak že navajeni. Saj smo se potem vse zmenili. M. je prišla nazaj, zadevo uredila, zdaj je temelj na svojem mestu, šina je not... Skratka manjkajo le še štirje stebri.
Nekončno pogrešam G.A., da bi se lahko malo pregovarjala in na koncu naredila nekaj skupaj. Odgovornosti se porazdelijo, pridobiva nekaj, kar je obema všeč. Manjka mi, ker se zdajle ne morem z njim veseliti. In tako bo še do ponedeljka.

Najina jutra

GoYa ta teden živi v Tunjicah, v pasji šoli, ker ne želimo, da se ji kaj zgodi. Pri tako odprti hiši, bi zlahka šla na kakšen samostojen pohod. Zame to pomeni, da grem zjutraj in zvečer tja. Odpraviva se na dolge sprehode po samotnih travnikih in opazujeva kako se prebuja dan,

kako sonce preganja meglice in se vriva skozi jesenske barve v nov dan.

'Daj no, malo hitreje hodi, ves čas te moram čakati!'

Vsa srečna, da ima družbo teka naokoli in se veseli vsake rosne kapljice posebej.

Med zemljo in nebom...

Tudi pajčevine so se naužile rose in zdaj potrpežljivo čakajo prvih žarkov, da jih osušijo...

'A bom šla kmalu domov? Pogrešam vas!'

Kam neki vodijo vse te čudovite poti?

o joj

Takle nam delajo. Če bi G.A. bil doma, bi jim že pokazal! Tole je bila še pred 10 minutami naša lepa dnevna soba...

Prvo okno

...in še zdaleč ne zadnje, ker jih imamo 30!

Naši sosedje

Ko smo se pred dvanajstimi leti preselili v vilo Čira-Čara, sva se z G.A. odločila, da bova naredila vse, da se bova dobro počutila in da se bova dobro razumela z najinimi novimi sosedi. Zavedam se, da so tudi oni potrebovali veliko tolerance do nas. Štirje otroci, midva radoživa, dostikrat se pri nas poje in igra globoko v noč... Ves čas lepo shajamo. Je pa res, da smo si zelo različni. Z enimi imamo nekaj skupnega, lahko debatiramo, z drugimi smo na prijazen 'dober dan', z enim morava biti malo bolj potrpežljiva... drugi je spet ustrežljiv in vedno na razpolago... Skratka pisan svet, pisanih ljudi, ki tvorimo skupnost v kateri nam je prijetno. Vsi smo tolerantni in prijazni, govorimo jezik, ki zbližuje in ne tistega, ki ruši.

Danes pa je en mladenič Primož, pripeljal ploščice. Ker je cesta proti Merkatorju zaprta, se veliko ljudi vozi skozi našo ulico. Ta mladenič je seveda ulico zaparkiral, da se ni bilo možno peljati mimo. Sosed, ki se je vračal domov, je potrobil, češ naj se umakne. On pa mu je pokazal (groza, me je kar sram napisati) sredinca. Takoj sem odreagirala in mu rekla, naj pazi kako se obnaša, da to ni naš način in naj umakne avto. A je bilo žal prepozno. Sosed je bil vidno prizadet, zjezil se je čez meje, ki jih nisem pričakovala... Ne bom opisovala podrobnosti, bile so prehude.

Zadeva se je končala, kot se pač je. Delavci, ki montirajo okna, so samo strmeli, fant, ki je dostavljal, mi je še grozil, da bo razbil vse ploščice...
Poklicala sem njegovega šefa, opravičit sem se šla k sosedu za nekaj, česar nisem storila in tudi nikoli ne bi. V meni pa ostaja beden občutek, zagrenjeno veselje ob pridobitvi novih oken. Kot, da se je nekdo usral na vse skupaj. Bilo me je sram, bilo me je strah, jokala sem... Kako popraviti nekaj, kar je naredil nekdo drug? Nemogoče.

Okna

Jutri so na vrsti okna! Škoda, ker vas veliko ve kakšna bodo. Sicer bi lahko razpisala nagradno vprašanje. Saj bodo vijolična pasala na našo hiško, a ne da? :-D

Prihajam iz Nove Gorice, kjer sva z G.A. imela eno najinih najljubših predavanj. Prav luštno sva se imela. Ko sva se vračala, sva si zadaj v avtu pogrnila dekco in imela piknik. Lahko nama zavidate, ker imava tak avto, da lahko v njem uprizarjaš piknike. Še posebej, ker sva bila brez zadnjih petih sedežev. Še plesala bi lahko. (Mami spet pretiravaš....:-))

Jasno je, da že ves dan vzporedno praznujem RD in prav fino se mi zdi, da sem vztrajala tudi v trenutkih, ko me prav nič ni mikalo pisati, v trenutkih, ko so tiste svetle pikice zginevale nekam v daljavo, v trenutkih, ko sem prav bedne izkušnje pretverjala v humor. Prav ta humor mi pomaga preživeti. In prav nič si ne želim pasti v nobeno luknjo več. Prijatelj je rekel, da sem prav zabavna, ker si vedno kaj novega izmislim... No, kot vidite imam zares bujno domišljijo.
Bomo videli, do kam bo segel moj humor jutri, ko bodo dokončno razusuli našo ubogo hišico. Žal mi je, da nimamo čokoladnih oken, ker bi lahko naredili žur za vse kamniške vrtce. Tako bomo le obilno napolnili smetiščno jamo.

Hobit's smile, VSE NAJBOLJŠE!

Ja, danes Hobit's smile praznuje svoj prvi rojstni dan.

Želim mu, da bi njegova kreatorka imela veliko ustvarjalnih navdihov in to tiste vrste, ki zabavajo ljudi. Trenutno je v zmrznjenem stanju in čaka, da se ustvarijo pogoji, ki so ta hip idealni! (Za pisanje ;-))
Sicer pa - blog pišem, da lažje preživim. Zato se pri meni najde toliko različnih tem. Vse razen poli - tike. (To je - kadar ima salama poli 'tike':-D)

Hobit's smile ostaja, vesela sem vsakega, ki pokuka na mojo stran, vesela komentarjev... Morda le to, tisti, ki me komentirate na e-mailu, opogumite se... Prostora za komentarje je dovolj.

Kar mi polepša življenje

E: "Mami, a veš, kaj ti ne veš?"
Jaz: "Ne vem."
E: "Saj veš, nič ne veš." Si ravnokar rekla.

To so trenutki, ko se neskončnokrat zahvalim za otroke. Kar nankrat res nič ne vem in vse, kar ne vem, je v trenutku nepomembno!
Rada imam življenje.

azjapŠ

Danes je bil pa res dan. Ubadali smo se s policami. Ja - okenske za zunaj, za noter...za ne vem kam in najraje bi jih poslala nekam..., ker so drage in ... grrr...ker seveda to ni bilo nikamor vkalkulirano, kot še mnogo drugih reči ne. Potem je prišel R. in rešil problem, pomagal...Ste se že kdaj počutili, kot, da ste objeli svet? Ta občutek privoščim vsakemu. Prišepnem vam le, da ga pričarajo prijatelji.
Mojstri pa so štemali, razsuvali in iz naše uboge hiške delali še večjo razvalino. V enem trenutku sem iz obupa rekla mojstru: "Glej kaj mi delate, tega ne bom zdržala!" On pa me je tako lepo potolažil. "Naredo ti bom nazaj lepo", je rekel. Imava krasne ljudi, ki nama delajo. Glede tega imava res srečo. Pridne in delavne in nič se ne pritožujejo nad mano, vsaj za enkrat ne ;-)
Zvečer sta prišla M. in M. lotili smo se 'špajze', ki jo je G.A. skozi poletje ustvaril. Iz nje smo naredili ozjapš. To pomeni, da smo jo razuli, postavili na glavo, da bodo lahko zamenjali okna. Makarone, sladkor, pasjo hrano, olje ... imamo sedaj navlečeno po vseh kotih, kot včasih. Slikce trenutnega stanja še nimam, ker nisem imela moči, da bi ovekovečila to katastrofo. Gor me drži samo še to - da VERJAMEM bo nekoč lepo. Izgleda pa brezupno.

01.11

Toliko kaže ura na mojem štedilniku. Spim skorajda nič in zlahka bi vstopila v Guinessovo buklo. Zlahka, če ne bi stežka prenesla, da bi kdo čepel zraven mene in me opazoval. Torej, je veliko več možnosti, da bom nekoč spet nasedla in pobrala kakega klošarja z jarka, kot pa, da bi prišla na kakšno velepomembno točko.
Prihajam s štiridesetletnice moje setrične. Pomislim: 'Madonca, smo že dali skoz'... in v istem hipu lahko vidim, kako smo se igrali in počeli lumparije skupaj. Nekaterim smo se danes nasmejali - nekaterih ne bomo nikoli več izgovorili, a jih bomo vedno nosili s sabo. Postale so skrivnosti, ki to niso.
Lep večer, ki pa me je prestavil veliko let nazaj. Ko je bil še stric, ki se ga spominjam kot, da bi ga nazadnje videla pred trenutkom. Še vedno lahko slišim njegov glas. Še vedno lahko slišim njegov smeh. Še vedno slišim, kako je priganjal, ko je hotel domov. Domov pa je hotel tisti hip, ko je vstopil. Vedno, brez izjeme. Ti spomini me pripeljejo do mojega očija - brata, do mojih doživljanj mladosti, časa, ki je minil, kot bi mignil. Pa tako močno sem si želela odrasti in danes tudi ne bi želela biti več otrok, čeprav se mi ni godilo nič hudega.
Želim si, da ne bi živela prehitro, da bi spomini ostajali zapisani, da se bom nekoč, čez recimo dvajset let, lahko spominjala tega obdobja. Vem, da bom takrat nanj gledala z drugačnimi očmi. Radovedna sem, kakšen pogled bo to.

Delaj se

Danes smo po dolgem času z M. in P. imeli prijeten večer ob pivu. M. je imela ustvarjalen navdih besednih iger. Ena od teh, ki mi je bila najbolj všeč je:

'Dajva se delat, da nič ne delava.'

Takoj jutri se bom začela delat! Oh, komaj čakam! :-) A (se) gre še kdo z mano delat?

Streha je !!!!

Že sosed je v komentarju najvil, da imamo zares lepo streho.
Vsled neljubih pripetljajev, nisem mogla prej objaviti veselga dogodka.
Tisti dan, ko so mojstri zaključevali svoje delo, sam jih želela v zahvalo peljati na malico, a sem dopoldan preživela na urgenci.
Ne glede na to, da me je res grabila panika, da bo dež, da nam ne bo uspelo, so se mojstri zelo izkazali! Kapo dol! Lahko jih z mirnim srcem priporočim komurkoli.

Več fotgrafij - tukaj

Zelo estetsko rešen problem. Še posebej, če si predstavljate, da smo ga opazili šele med potekom del. Streha je v slemenu širša za vač kot pol metra...

Zdaj imamo streho s šiltom :-)!

Če bi bila egoistična, bi rekla naj dežuje, vendar vem, da sedaj nekoga drugega skrbi, da mu ne bo uspelo... Zato naj vreme služi!

Hvala T. Mogoče sem se ti zdela naporna. A vem, da je bilo naporno že samo dejstvo, da se poznamo. Kakorkoli že, zmagali smo. Zdaj sledi samo še prijeten večer!

Jašek

To je kraj včerajšnjega dogodka. Danes po obisku urgence, je izkupiček zvin noge in rame. Poklicala sem policijo, vendar je jašek trenutno še vedno nezaščiten. GoYa je dobro.

Na sprehod - NIKOLI več brez mobitela

Slike niso s tega sprehoda. Objavljam jih zato, da boste videli, da moj pes ni tako majhen.

Goyo sedaj, ko nimamo ograje sprehajamo zelo pogosto. Najmanj 3x na dan. Zadnji sprehod vedno opravimo preden gremo spat, torej zelo pozno zvečer.
Todi danes sva odšli na takšen sprehod. Ker mojega psa ne učim kakati po asfaltu ali pločniku, greva vedno na polje. Danes sva se igrali, nič hudega sluteč na polju ob Jenkovi ulici. Malo pred ulico Vilka Rožiča pa mi je zmanjkalo tal po nogami. Uspela sem se ujeti s komlci in se zvleči iz luknje. GoYa se je očitno zbala zame in mi je pritekla na pomoč. V trenutku, ko sem zlezla z luknje je GoYa izginila v globini. Postala sem panična, ker je bila tema, ko pa sem pomolila glavo v odprtino sem slišala le šumenje vode. Prepričana, da mi je psa nekam 'odneslo' sem stekla k najbližjim znancem po pomoč. Jasno, da sem bila brez GSM-ja. Na sprehode ga skoraj nikoli ne jemljem s sabo, ker jih imam tudi za lastno sprostitev. Od znancev sem poklicala G.A. in hvala Bogu, da je K. mislil na mesto mene in mi ponudil dve bateriji. Svetloba je nedvomno pregnala mojo paniko, saj sem kar naenkrat lahko videla obliko in vsebino jame. (Ja, ni bila luknja, bila je jama. Sredi naselja, popolnoma nezaščitena). In zagledala sem tudi - mojo GoYo! Živo!!!! Bila je popolnoma prestrašena, stiskala se je k steni, ni se premaknila, ni niti pisnila. Med tem se je pripeljal G.A., ki je zlezel po nekih železnih 'prečkah' v jamo in s skupnimi močmi sva pestrašeno ubožico spravila ven. Jutri bom šla vse to poslikat in vam bom pokazala. Tisti, ki stanujete tam blizu - čuvajte svoje otroke. Jama je globoka čez dva metra, v njej pa je ogromna kovinska cev z nekim 'volanom' na vrhu. Otrok bi se tam zlahka ubil in zlepa ga ne bi našli.
Zdaj, ko me počasi zapušča panika in šok, me boli gleženj in desna rama. Upam, da bo vse dobro. GoYa pa leži nepremično in si komaj upa dihati. Rada bi pogledala človeku, ki je pustil nezavarovan prostor v oči. Verjetno se mu je v petek mudilo domov.

DEPRA

D = destructiveness
E = emotional bad feelings
P = panic
R = rational
A = aggressive

= Domači izraz za depresijo. Saj veste, to so dnevi, ko vse rušimo, ko nikogar nočemo videti, kaj šele, da bi s kom spregovorili, ko nas grabi panika, da bo šlo vse po zlu, ko težko razmišljamo racionalno in kar je najlepše, zadovoljni bi bili, če bi imeli v nočni omarici pištolo.
Vedno si lahko samo želimo, da so vsa takšna stanja samo prehodnega značaja....

Si blogs evening

S Klemnom in z Domnom, smo se odpravili na Si blogs party, kjer so podeljevali različna naj... priznanja. (Vrta se je skril v mišjo luknjo, verjetno vsled depresivnega dne, ki je bil danes značilen za tehtnice, zato se mu je sočutno pridružil tudi G.A.)
Največ šans, da dobiš kakšno priznanje je, da objaviš čim večkrat, najbolje na dan - golo bitje ženskega spola. To mi je dalo misliti - našim fantom zares nekaj temeljnega manjka. No, za takšne objave bodo poskrbeli drugi, jaz pa po starem dalje.
Klemense bo absolutno potrudil in napisal kaj več, pokazal vam bo tudi slikce. Jaz sem fotko pustila doma - kje pa se upam postaviti vštric s Klemnom, ki je naredil, mislim da čez 200 fotk. Imeli smo lepo druženje, zabaven in simpatičen večer in mimogrede - tam sem bila edini starš in edina mama (baje). Nekoč bo nekje objavljena tudi skupinska fotka, ki je nastajala dolgo, na zelo komičen način. Fotograf si je želel, da bi bili celih 13 sekund pri miru. Smo se trudili, migali smo samo z ustnicami....:-D

Vrta tebi pa VSE NAJBOLJŠE! Saj je danes tisti veseli dan, mar ne? Upam, da se nisi hotel izogniti rundi ;-)....

Pri nas dogaja

Več v galeriji

Zidar je prišel točno tisti dan in tisto uro, kot je rekel in začel postavljati oder. Prišel je nasmejan.



G.A. je za svoj rojstni dan vzel v roke 'fleksarco' in dokazal da je mojster v rokovanju s tem orodjem. Balkonska ograja je padla!


Lepo, a ne? Kot za Novo leto.... G.A. je uporabil vso zaščitno opremo, vključno z očali. Oči se mu že itak dovolj iskrijo :-)



Vsak dan bolj žalostno izgleda tale naša Čira-Čara. Pri sosedih pa imajo iz trenutka v trenutek


LEPŠE!

G.A.

Oseba, ki mi je najbližje, ki mi največ pomeni in, ki me vsled tega, tudi največkrat razjezi, ima danes rojstni dan!!!

Kaj naj ti zaželim? (da me ne bo ogrožalo;-). Recimo želja po boljši partnerki odpade, ker se samo jaz lahko še mal poboljšam;-).

Želim ti, da bi se imel fajn, da bi zares znal uživati v svojih odločitvah. Da bi videl, da ni pametno meriti časa enega dneva, ker ne vemo koliko dni imamo še pred seboj. Da bi kmalu imel lepo hiško. Da bi največ delal stvari, v katerih uživaš in da bi še naprej užival z nami. Ja, tudi mir ti bomo dali - kdaj pa kdaj ;-D


P.S.
Joj, kok me mika, da bi še nekaj napisala... Pa ne smem, je preveč 'pocukrano' a ne?

Attention

Iz vile Čira-Čara so nasilno izselili nekaj milijonov pajkov in pajkic. Ko jih boste srečali, jih usmerite v nove bloke spodaj pod cesto ;-). Prosim ne storite jim žalega, ker je nekaj njihovih sorodnikov še na stari lokaciji! :-)

Streha nadaljevanje

Čisto zares se dogaja! Začetek - galerija.

Ni kaj. Mojstri so se izkazali. Res se ne da verjeti, da tako veliko lahko naredijo v dveh dneh. Kar ne morem verjeti, da sva se z G.A. zares opogumila in ne morem verjeti, da bomo čisto zares imeli novo streho, okna, fasado, vrt... Veliko stresov naju še čaka. Samo prosim kozmos, da bova tole speljala do konca. Kako - mi ni več popolnoma jasno.

Rabim pomoč

Jutri gremo na Dunaj, ker ima naša oma 70 let. Rabim nekoga, ki bi bil pripravljen skrbeti za GoYo, ker je ne morem vzeti s sabo. Prijateljica, ki sicer skrbi zanjo, ima ves dan službo. GoYa rabi malo pozornosti in en zelo dolg sprehod (2 uri). Jaz odidem navsezgodaj in se vrnem pozno zvečer.
Hvala, hvala, hvala....

Jutri je bil danes in bo jutri :-)

Stvar je takale:
Zjutraj, ko sem peljala otroke v šolo, so pred hišo stali štirje mojstri. Ne bom vam razlagala, kako so se v meni rušili zidovi in kako je veselje prodiralo skozi vsako celico mojega telesa. (Sem jih vprašala:'Dobro jutro, a ste prišli na obisk?')
Vem, da si veliko ljudi misli, da sem se bala, da jih ne bo. Pa ni res. Z G.A. se greva projekt ogromnih razsežnosti (za naju). Ni težko dobiti kredita, če imaš službo in kaj za ponudit (recimo hišo), tudi mojstrov ni težko dobiti, tudi zapraviti ni težko... Težko je speljati takšen projekt, biti ves čas odgovoren, sprejemati kompromise, se odrekati, kljub vsoti in sanjam... Prejle, ko sem stala na pdstrešju, me je čisto pretreslo. Pretreslo? Ja, šele danes, ko se je začelo dogajati, sem dojela, da zdaj pa gre zares, da z G.A. uresničujeva najine cilje, ne glede na karkoli. Dokler v hišo ni stopil en 'ta zaresni mojster' je bilo vse skupaj, kot ena igrica. In krovci so bili pač prvi. (Smola) Glede na to, da mi je bilo obljubljeno, da bo hiša 1. oktobra pod streho, so bili še kar zmerni. In tudi vedela sem, da bodo. Ko pa je v ponedeljek padal dež, sem začela verjeti, da bo padal za vedno, ko je v četrtek prišel centralar, brez osnovnega orodja, samo na kavo - se mi je že trgalo. Da vam ne govorim, da bi električar tudi moral priti v ponedeljek... Nobena, prav nobena stvar se do danes ni hotela speljati. Razen tistih, katerih sva se z G.A. lotila sama.
Ena stran hiše je odkrita, podeskana in zaščitena, jutri pride druga stran na vrsto, potem dimniki, nato pokrijemo in basta. Naslednji teden vhod in okna... Očitno se je začelo in hvala Bogu, da se je!

Slikce bodo, obljubim. Rabim malo več časa. Ampak zdajle grem na polovico najine nove podstrehe spit pivo. V dobri družbi:-)!

Jutri je preteklost

Galerija

A vam povem kaj se bo zgodilo jutri? Ja? Kdo pa mislite da sem, da bi to lahko vedla? Jaz že nekaj časa vem, kaj bi se MORALO zgoditi jutri. Ampak ta jutri je skoraj že preteklost. Pravijo, da je preteklost zgodovina, prihodnost predaleč - živeti je treba za Ta trenutek... Jaz pa kličem v kozmos STREEEHHHHAAAAA ZDAAAAAJ!

A znam?

No to je tisto s čemer se matram že en teden. Da vidimo, če ti je uspelo Klemen. Prejšnji petek smo šli z otročki v živalski vrt gledat in fotografirat male zverine.

Malenkosti

• Strah je malenkost, v primerjavi s pogumom.
• Bolečina je malenkost, v primerjavi s trpljenjem.
• Solza je malenkost, v primerjavi z žalostjo.
• Skrb je malenkost, v primerjavi z odgovornostjo.
• Nasmeh je malenkost, v primerjavi s srečo.
• Iskrica v očeh, je malenkost v primerjavi z zvezdnim nebom.
• Dotik je malenkost, v primerjavi z objemom.
• Objem je malenkost v primerjavi z Ljubeznijo.

Ali pa:

• Strah vzpodbuja pogum.
• Bolečina rojeva trpljenje.
• Solza izdaja intimnost žalosti.
• Skrb narekuje odgovornost.
• Nasmeh vzpodbuja srečo.
• Iskrica v očeh je le en delček zvezdnega neba.
• Iz dotika zraste objem,
• in iz objema Ljubezen.

Brez ničesar ne moremo in ničemur se ne moremo izogniti. Vendar sem jaz še vedno tukaj samo za objeme. Danes me objema deževno jutro.

Mami

Danes ima moja mami rojstni dan. Ko otroci zrastemo, ti rojstni dnevi postanejo čisto drugačni. Otroci se ukvarjamo s tem, s čim lahko razveselimo svoje starše, s čim naj jim pokažemo, da nam ogromno pomenijo. No, jaz prav gotovo sodim med tiste otroke, ki so veseli, da imajo starše, takšne kot so.
In mami... moja je prav gotovo nekaj posebnega. Naučila me je ogromno stvari. Mislim, da je bila pri nas ona tista, ki je vse pogledala skozi radost, znala je vzpodbujati, znala je zamižati na eno oko, kadar je presodila, da je tako bolje, vzela si je čas, živela je predvsem za nas (kar zanjo ni bilo najbolje) in še veliko bi lahko pisala... Verjetno ji vse te lastnosti ostajajo, ampak zdaj ne živimo več tako blizu in postajajo pomembnejše druge stvari.
Kar bi rada povedala je, da sem vesela, da imam mamo, da mi je velikokrat hudo, ko ne morem tleskniti s prsti in biti ob njej, sem pač v obdobju življenja, ki mi tega ne dopušča vsak trenutek, da se velikorat v življenju vprašam 'kako bi pa ona to rešila?', da se pogostokrat spomnim naših 'ženskih' pogovorov, ko smo še vse tri sedele doma in kljub temu, da sem bila 'ta mala', sem se počutila odraslo. Morda so bili ravno ti trenutki odločilni za povezanost med nama s sestro.
Pravzaprav se ne vidimo dostikrat, pa kljub vsemu čutim povezanost in bližino.
Mami! Vse najboljše! Rada bi, da veš, da mislim nate in veš... prišla te bom objeti... verjetno v trenutku, ko me boš najmanj pričakovala. Ne obupaj nad mano.

Vstal je od mrtvih

Domen spet piše. Mi pa smo že pripravljali atentat nate... Vedno se reši zadnji hip. Jaz sem že ustanavlajala rubriko saj ni res, pa je...po kamniškem...

No, tokrat naj ti bo!

Grozno

Takle mamo! Nemogoče delat!

Hecam se....

Pri nas lepo sonček sveti, jaz bom pa ves dan stala pod tušem in se bom delala kot da pada, pada, pada...dež...in lepega dne nam bodo mogoče začeli prekrivati hišo.... Mene bodo pa do takrat dežne kaplje že pomankale.

Žalostna

Danes bi morala biti streha - pa je ni. Zakaj? Ker je FUUUUULLLL deževalo?!? No, kakorkoli že, žalostna sem, ker se stvari ne odvijajo, kot bi se morale. Prav zjokala sem se - G.A. je mnenja, da se mi bo do konca adaptacije verjetno odpeljalo. Upam, da se moti. Danes je res deževalo (od 6h do 8.30), 14 dni prej pa ne... Skušam se prepričati, da nas nihče ne nateguje. Bolj slabo mi gre od rok. Če me slučajno kdo sreča na cesti, naj nikar ne modruje. Zgodbic o mojstrih, ki se ne držijo rokov imam čez glavo. Vse kar potrebujem je objem. In zdajle, ko sem šla ven z Goyo, nisem srečala niti ene luže...

Lepo od začetka

V soboto okoli enih zjutraj (ponoči) sem dobila nenajavljeni obisk. Trikrat je pozvonilo in glede na to, da me je bolj malo v hlačah, (odkar so vlomili in sem v pižami in bosa, pogumno lazila okoli hiše, pri -20 stopinjah ter bila odločena, da lumpom potrgam glave (najmanj)), sem šla prav previdno pokukat, kdo za vraga, poleg mene še ne spi.

Pred vrati pa so ležale tele sončnice in zeljnata glava. :-) Malo sem pokukala naokoli, da najdem prinašalca, okoli hiše me ni bi spravil nihče. Itak bi se na našem gradbišču gladko ubila. Zato sem se odločila za drugo strategijo in stala pred hišo, dokler se ni ugasnila luč. Ha, pa sta se privlekla iz črne teme - M. in M. Ni besed s katerimi bi opisala koliko mi je to pomenilo. Povem vam samo to - zelo toplo je imeti prijatelje, ki se trudijo za odnos. M. (M. poznam malo manj časa) je na vrhu lestvice. Hvala vama za to čudovito izkušnjo. Sončnic je okoli 30. Skoraj toliko kot sem stara :-)...
Potem sem se mučila s fotkami. Klemen je prepričan, da me je vse naučil, jaz pa sem prepričana, da se nisem vse naučila. No, to morava še razčistiti. Spat sem seveda tudi šla, za par uric. Potem pa: metle, cunje, praški, avtopralnica, sesalec, silikon..., da prekrijemo razpust celega tedna. ;-). Na štedilniku se je lepo penila goveja župca za G.A., ki je že prej, močno prehlajen, izrazil željo po njej.
Ko smo poklicali na letališče (prepričani, da letalo zamuja), je gospa rekla, da pride 10 min prej. Torej že čez 10 minut! Jaz pa sem se še mučila z maskaro, da bom ja lepa! Ko smo se peljali čez Podgorje, je ravnokar letelo pred nami. K sreči na Brniku stvari delujejo počasi, da smo se lahko postavili v vrsto za objeme.
Potem smo bili nekaj časa samo tiho in smo se gledali. Prav občudujem ženske, ki so jim takšni 'izleti' pogosta praksa.
Od takrat, do sedaj smo si uspeli že veliko povedati, celo skregali smo se že. Da ni preveč dolgčas. Danes smo bili na pikniku pri T. in B., ki nas je povabil na paint ball. Nisem se šla pobijat, ker nisem bila v formi, za takšen 'šport'. Jo pa kljub varnosti, lahko kar dobro skupiš, še posebej, če koga zanese užitek po zadetkih. To je doživela naša M. in mislim, da je nikoli več ne bo nihče pripavil, da stopi na bojišče. Tudi zato, ker ona juriša na bojnem polju, kjer je v vsakdanjem življenu mnogo uspešnejša.

P.S.
Na željo M. in M., ki jih v tem postu hvalim, sem napisala samo njune začetne črke. Druga oseba M. je vedno ženskega spola:-). Ja, tako je to, hvalo se težko prenese:-))):

Jutri bo streha

Vsi smo na kupu, vse je skoraj pa starem. Jutri pa nam začnejo prekrivati streho :-)))!