Najina jutra

GoYa ta teden živi v Tunjicah, v pasji šoli, ker ne želimo, da se ji kaj zgodi. Pri tako odprti hiši, bi zlahka šla na kakšen samostojen pohod. Zame to pomeni, da grem zjutraj in zvečer tja. Odpraviva se na dolge sprehode po samotnih travnikih in opazujeva kako se prebuja dan,

kako sonce preganja meglice in se vriva skozi jesenske barve v nov dan.

'Daj no, malo hitreje hodi, ves čas te moram čakati!'

Vsa srečna, da ima družbo teka naokoli in se veseli vsake rosne kapljice posebej.

Med zemljo in nebom...

Tudi pajčevine so se naužile rose in zdaj potrpežljivo čakajo prvih žarkov, da jih osušijo...

'A bom šla kmalu domov? Pogrešam vas!'

Kam neki vodijo vse te čudovite poti?