azjapŠ

Danes je bil pa res dan. Ubadali smo se s policami. Ja - okenske za zunaj, za noter...za ne vem kam in najraje bi jih poslala nekam..., ker so drage in ... grrr...ker seveda to ni bilo nikamor vkalkulirano, kot še mnogo drugih reči ne. Potem je prišel R. in rešil problem, pomagal...Ste se že kdaj počutili, kot, da ste objeli svet? Ta občutek privoščim vsakemu. Prišepnem vam le, da ga pričarajo prijatelji.
Mojstri pa so štemali, razsuvali in iz naše uboge hiške delali še večjo razvalino. V enem trenutku sem iz obupa rekla mojstru: "Glej kaj mi delate, tega ne bom zdržala!" On pa me je tako lepo potolažil. "Naredo ti bom nazaj lepo", je rekel. Imava krasne ljudi, ki nama delajo. Glede tega imava res srečo. Pridne in delavne in nič se ne pritožujejo nad mano, vsaj za enkrat ne ;-)
Zvečer sta prišla M. in M. lotili smo se 'špajze', ki jo je G.A. skozi poletje ustvaril. Iz nje smo naredili ozjapš. To pomeni, da smo jo razuli, postavili na glavo, da bodo lahko zamenjali okna. Makarone, sladkor, pasjo hrano, olje ... imamo sedaj navlečeno po vseh kotih, kot včasih. Slikce trenutnega stanja še nimam, ker nisem imela moči, da bi ovekovečila to katastrofo. Gor me drži samo še to - da VERJAMEM bo nekoč lepo. Izgleda pa brezupno.