01.11

Toliko kaže ura na mojem štedilniku. Spim skorajda nič in zlahka bi vstopila v Guinessovo buklo. Zlahka, če ne bi stežka prenesla, da bi kdo čepel zraven mene in me opazoval. Torej, je veliko več možnosti, da bom nekoč spet nasedla in pobrala kakega klošarja z jarka, kot pa, da bi prišla na kakšno velepomembno točko.
Prihajam s štiridesetletnice moje setrične. Pomislim: 'Madonca, smo že dali skoz'... in v istem hipu lahko vidim, kako smo se igrali in počeli lumparije skupaj. Nekaterim smo se danes nasmejali - nekaterih ne bomo nikoli več izgovorili, a jih bomo vedno nosili s sabo. Postale so skrivnosti, ki to niso.
Lep večer, ki pa me je prestavil veliko let nazaj. Ko je bil še stric, ki se ga spominjam kot, da bi ga nazadnje videla pred trenutkom. Še vedno lahko slišim njegov glas. Še vedno lahko slišim njegov smeh. Še vedno slišim, kako je priganjal, ko je hotel domov. Domov pa je hotel tisti hip, ko je vstopil. Vedno, brez izjeme. Ti spomini me pripeljejo do mojega očija - brata, do mojih doživljanj mladosti, časa, ki je minil, kot bi mignil. Pa tako močno sem si želela odrasti in danes tudi ne bi želela biti več otrok, čeprav se mi ni godilo nič hudega.
Želim si, da ne bi živela prehitro, da bi spomini ostajali zapisani, da se bom nekoč, čez recimo dvajset let, lahko spominjala tega obdobja. Vem, da bom takrat nanj gledala z drugačnimi očmi. Radovedna sem, kakšen pogled bo to.