Naši sosedje

Ko smo se pred dvanajstimi leti preselili v vilo Čira-Čara, sva se z G.A. odločila, da bova naredila vse, da se bova dobro počutila in da se bova dobro razumela z najinimi novimi sosedi. Zavedam se, da so tudi oni potrebovali veliko tolerance do nas. Štirje otroci, midva radoživa, dostikrat se pri nas poje in igra globoko v noč... Ves čas lepo shajamo. Je pa res, da smo si zelo različni. Z enimi imamo nekaj skupnega, lahko debatiramo, z drugimi smo na prijazen 'dober dan', z enim morava biti malo bolj potrpežljiva... drugi je spet ustrežljiv in vedno na razpolago... Skratka pisan svet, pisanih ljudi, ki tvorimo skupnost v kateri nam je prijetno. Vsi smo tolerantni in prijazni, govorimo jezik, ki zbližuje in ne tistega, ki ruši.

Danes pa je en mladenič Primož, pripeljal ploščice. Ker je cesta proti Merkatorju zaprta, se veliko ljudi vozi skozi našo ulico. Ta mladenič je seveda ulico zaparkiral, da se ni bilo možno peljati mimo. Sosed, ki se je vračal domov, je potrobil, češ naj se umakne. On pa mu je pokazal (groza, me je kar sram napisati) sredinca. Takoj sem odreagirala in mu rekla, naj pazi kako se obnaša, da to ni naš način in naj umakne avto. A je bilo žal prepozno. Sosed je bil vidno prizadet, zjezil se je čez meje, ki jih nisem pričakovala... Ne bom opisovala podrobnosti, bile so prehude.

Zadeva se je končala, kot se pač je. Delavci, ki montirajo okna, so samo strmeli, fant, ki je dostavljal, mi je še grozil, da bo razbil vse ploščice...
Poklicala sem njegovega šefa, opravičit sem se šla k sosedu za nekaj, česar nisem storila in tudi nikoli ne bi. V meni pa ostaja beden občutek, zagrenjeno veselje ob pridobitvi novih oken. Kot, da se je nekdo usral na vse skupaj. Bilo me je sram, bilo me je strah, jokala sem... Kako popraviti nekaj, kar je naredil nekdo drug? Nemogoče.