On

Spet se bova srečala.
Zadnje čase so najini zmenki tako pogosti, morda celo preveč.
Ko odhajam na zmenek z njim, sem vsa nestrpna.
Čutim ga v nosu - žgečka me.
Stiska me v grlu.
Imam suha usta. Niti kaplje sline ne motem sproducirati. Potim se.
V glavi imam samo njega.
Pivo, ki sem ga spila prej, me prav nič ne opogumlja.
Želodec imam težak, ne morem jesti.
Tresejo se mi roke. Bolijo me kolena. Vse telo je tako napeto.
Vem, da je prav vse to kar počnem, pa kljub vsemu - zdi se mi da zamujam.
Ko bi se le znala izogniti vsemu temu. Korak je težak, a kljub vsemu hodim naprej.
On pa vedno pride prezgodaj in kar čaka. Nikamor ne odide. Nikoli se ne naveliča.
Komaj čaka, da pridem. Hrepeni po meni. In z mano, prekleto, ni nič drugače. Ko ga zagledam, mislim, da me bo razneslo od strasti, da se ga dotaknem.
Ko se mu približijem, se mi začnejo solziti oči.
Ne! Mislil bo, da jokam zaradi njega! Tega si ne smem dopustiti! Če ne bom dala solzam proste poti, bom kihnila in smrkelj se mi bo obesil do konca brade. V kaj naj se potem obrišem? Robca nimam.
Še enkrat pomislim, ali imam vse kar potrebujem?
Glitzi krpico?
Strgano rjuho?
Čistila?
Sesalec?
Vedro?
Vse imam, nič, razen robca mi ne manjka.
Počasi bom temu naredila konec.
Nihče me ne bo tako spravljal iz tira.
Še najmanj pa On! Ta prekleti, zajebani PRAH!