Nivoji

NO, danes je štartal nov projekt - pasasti temelj. Ne, nima nič skupnega s pasastim herpesom, ker pasasti temelj gnije in boli samo v denarnici. Herpes pasus pa ne ubije tako zahrbtno, ampak direkt. Šodra imamo po celi bajti več kot zunaj, moja miška trenira vožnjo po makadamu in se vsake toliko do konca zabremza. Bojim se, da bo zaribala. Še dobro, da nimam več tiste predpotopne s kroglico, ki je je bilo treba z žajfnco umivat. Kljub temu, da je miza že 100x pobrisana in posesana, da so uporabljeni vsi enkratni pripomočki z reklam, je povsod šoder, prah in bajta polna tipov. No, s temi imam v glavnem srečo. Edino električar je danes prišel tako nabasan, da se je guncal za pol metra naprej in nazaj, v pri miru stoječem stanju. (Že drugič - in sem ga spet vrgla ven).
Ok. Pasasti temelj. Vedno kadar se začnejo dela (gradbena dela) se predvidi probleme v katere lahko zabredeš. Lahko, se sicer zgodi, da teh problemov ne bo, ampak je bolj malo verjetno, bolj verjetno je, da se bo pojavil kašen nepredviden! In pride en mojster in pride delovodja in pride moja osebna arhitektka, ki je veliko več kot to, jaz jih poslušam in ne razumem nič. M. ima eno čudovito lastnost, da mi zna vse razložiti tako, da potem razumem in vedno se potrudi. OK. Zmenimo se, do kam bodo stebri, kje se bo sprehajala ograja, kje se ne bo sprehajala, kje se bo not hodilo, pomerimo, potegnemo vrvico... Dokler je tukaj M. sem mirna, vem, da bo vse kot je treba. Ampak potem odide in odide tudi šef, ostane delovodja in še ene pet drugih stricev.
Čez nekaj časa me pokličejo in rečejo, naj se zdaj odločim kako hočem met nivoje. Halo? Kaj hočejo od mene? V mojem svetu se odločiš za nivoje v sedmem razredu, vem, da morje niha gor in dol in da je to v povezavi z luno, ampak moje dvorišče je ves čas enako. Obstaja tudi nivo komunikacije - ampak kaj ima to opraviti z mojo ograjo? Kar gledamo se. Tip drži v roki šop papirjev, načrtov, vse je pregovoril pred pol ure. Nivo potrpljenja mi počasi pada, nivo občutka, da nekdo, ki je dobil milijon od mene hoče, da prevzamem odgovornost za nekaj o čemer nimam pojma... Pojasnim mu, da naj malo pogleda na papir, pokliče šefa, ki naj bi to vedel in grem. Grem od doma, od kaosa, zmedena, s čudnim občutkom v želodcu, da mogoče nekaj ne bo v redu. Predstavljam si, kako bomo morali z avtom preskočiti nekaj, kar je lahko previsoko, ali pa nam bo našo lepo ograjo dvignilo nekam u...., ko jo bomo odpirali, lahko pa da se bomo pogreznili v kakšno luknjo - tega smo pa itak že navajeni. Saj smo se potem vse zmenili. M. je prišla nazaj, zadevo uredila, zdaj je temelj na svojem mestu, šina je not... Skratka manjkajo le še štirje stebri.
Nekončno pogrešam G.A., da bi se lahko malo pregovarjala in na koncu naredila nekaj skupaj. Odgovornosti se porazdelijo, pridobiva nekaj, kar je obema všeč. Manjka mi, ker se zdajle ne morem z njim veseliti. In tako bo še do ponedeljka.