Poza

Obraz imam obrnjen proti stropu in štejem. Do sto.
Nič.
Obraz imam obrnjen proti stropu in štejem. Do petsto.
NIČ.
Obraz imam obrnjen proti stropu in štejem. Do šetstošetinšedeset.
nič.
Obraz imam obrnjen proti stropu in štejem. Do tisoč.
še vedno nič.

"Ma klinc", si rečem, se obrnem, porinem obraz v vzglavnik in zaspim, preden preštejem do pet!

Zadnje čase se učim spati na hrbtu. Razlogov za tako kruto učenje imam kar nekaj. Jasno, da verjamem, da so razlogi za tovrstno početje smiselni, ker drugače tega ne bi počela.
Na trebuhu spim že od rojstva. Po mojem sem padla na trebuh, ko sem se rodila in od takrat je bila zame to edina udobna poza. Zdaj pa je žal prišel čas, ko verjamem, da je pozo treba spremeniti.

Razlogov je seveda več, ker se za enega verjetno ne bi trudila.

• Če spim na trebuhu imam obraz porinjen v vzglavnik. Lahko si predstavljam tisto zmaličeno faco, ki jo moj vzglavnik gleda vso noč. Vsled tega, se moram zjutraj na poseben način pripraviti, da se pogledam v ogledalo. V faco izgledam približno tako, kot da mi je spustila. (Kot zračnica, saj razumete). Torej bi morala imeti nekje za ušesom ventilček, da bi lahko na hitro rešila problem. Za odpravljanje zmečkanosti potrebujem mrzlo vodo, dve uri budnega stanja, kavo in če sem dobre volje gre hitrje. (Od tod verjetno prepričanje moje okolice 'L. je pa zmeraj dobre volje'.) Verjetno je stvar hujša tudi za to, ker tudi hujšam že od rojstva. In moja uboga koža je verjetno zmedena od vsega krčenja in raztegovanja.
• Naslednji razlog je moj vrat. Če spim na trebuhu, ne vem sicer, kaj počnem z glavo ponoči, vendar se velikokrat zjutraj zbudim v zelo razstavljenem in zaskočenem stanju. Ne vem kaj počnem, ampak občutek imam, kot bi glavo hotela poriniti nakam pod perut. Na varno. Ajme, upam, da ne sodim med tista pametna pernata bitja. Kakorkoli že, glave nekaj časa ne morem premikati niti za milimeter, zdi se mi, da imam v vratu potrgane vse žile in živce, kot, da se moja uboga glavica valja po postelji sama zase. Imam neko skrivno upanje, da bo ležanje na hrbtu obvarovalo moj miselni trezor in ga ohranilo na svojem mestu.
• Tretji razlog pa je iz varčnosti. Kaj neki privarčujem s spanjem na hrbtu? Tisti, ki ste nagnjeni k šparanju ste zdele verjetno vsi iz sebe. Za novo leto sem dobila likalnik. Pa ne tisti za likanje cunj! Likalnik, ki pegla kožne gube. To je ena micena tubica v kateri se skriva ena žametna prozorna tekočinca. Z njo se moram namazati po mojih štiridesetletnih režah in baje bodo nekoč zginile. Moram reči, da imam občutek, da zadeva res deluje v smislu likalnika. No ja, in kaj šparam. Če bi ležala na trebuhu, bi čudežni likalnik zlezel v 'povšter' namesto v mojo kožo. Za zlikanost ga bom porabila manj, če ležim na hrbtu in ga namenim samo moji koži ;-).

Obraz imam obrnjen proti stropu in štejem. Do milijon.