Red

S starševstvom se ukvarjam skoraj 18 let. To je lahko moja nuja, vendar starševstvo jemljem kot nekaj zabavnega. V glavnem. Torej, kot mama štirih otrok, imam kar nekaj izkušenj. Se pa z vzgojo ukvarjam tudi 'v službi', skupaj z G.A. Ker imava zadnje čase zelo veliko staršev, ki se srečujejo s hudimi stiskami pri svojih odraščajočih otrocih, sem se odločila, da le nakaj napišem na to temo.
Najprej o terminu 'odraščajoči otrok'.
Veliko ljudi misli, da so to samo najstniki. Otrok se rodi in začne odraščati. Torej je otrok takoj, ko prvič vdihne odraščajoči otrok. Sama sem vedno na ta način sledila svojim otrokom. Imajo potrebe. Starši imamo tudi potrebe. Poznam starše, ki so absolutno postavili otrokove potrebe na piedestal in pozabili na svoje. Vse izgleda idealno. Za nekaj časa. Ko prvič 'škripne', ne 'škripne' pri otroku, temveč v partnerskem odnosu. Preveč vložene energije v eno smer, se mora nekje poznati. Toda, kako naj vemo, kdaj je te energije preveč? Kaj, če je bo premalo? Kaj če bo otroček trpel? Tukaj vam v tolažbo povem, da otrok najmanj trpi, če vidi - ČUTI, da imata starša kvaliteten odnos. (To ne pomeni, da se nikoli ne kregata! Pomembno je kako se kregata in kaj je rezultat prepira. Kuhanje mule? Gostilna? Prijateljica? TV? Ali pogovor, ki ponudi rešitev?)
In otrok zares trpi, če vidi-ČUTI okoli sebe jezo, zamero, morda celo sovraštvo in agresijo.
Zato jaz kljub vsemu, da si bom ta hip nakopala kakšno sovražnico in kakšnega sovražnika zagovarjam red. Govorim o redu in ne o absolutizmu.
Ko se rodi dojenček, je jasno, da ga dojimo kadar mu paše, da smo budni kadar mu paše, da ga potolažimo vedno kadar joka. Ali ga imamo kar pri sebi v postelji, je zelo zasebna odločitev. Jaz sem vedno rekla: "Na vsem svetu imam samo 2 kvadratna metra zase, to je edino in zares MOJE, vsak, ki želi gostiti pri meni, me bo vprašal, če lahko (tudi G.A.!)" To ne pomeni, da otroci ne smejo v mojo posteljo, samo spijo v svoji. Zjutraj in zvečer se pa lahko crkljamo do onemoglosti. Ampak to je bila moja individualna izbira, ki bi jo izbirala četudi bi imela 10 otrok..... Ko se dojenček rodi, se spoznavamo. On prihaja iz varnega okolja, nekam kjer je polno nekih novih dražljajev, kjer ga lahko zebe ali mu je vroče, kjer mu je slabo in bruha, zvija ga, zaspan je, okoli njega je hrup, polno ljudi... Mi ga opazujemo, mu nudimo kar največ, da bi se čimprej prilagodil, on opazuje nas, naše vedenje, naše reakcije. Vendar ta dojenček odrašča in se zelo hitro uči. Kmalu bo vedel kaj mora narediti, da bo dobil kar hoče, če tisto rabi ali ne. Kako ugotoviti? To so nesmiselna vprašanja. Ne moremo ugotoviti. Lahko pa ga vključimo v naš ritem življenja. To sem sama počela in se je izkazalo za dobro. Za naju z G.A. in tudi za otročke. Nekaj tednov sem se jaz prilagajala ritmu otroka, dojila sem vse štiri, prve tedne čisto zares kadar jim je pasalo, potem sva jih počasi začela uvajati v najin ritem. Zajtrk skupaj, malica skupaj (govorim o starosti dva do tri mesece), kosilo,(najprej sem dojila, potem je bil en otrok v stolčku na mizi najina lepa dekoracija in naju je opazoval pri obedu)... kopanje ob isti uri, spanje ob isti uri, vstajanje ob isti uri... Na začetku je šlo počasi, potem je to postal naš družinski ritual, obred. Kaj pa ponoči? Večerja je bila ob 8h. Jasno je, da tako majhen dojenček vsaj enkrat ponoči je. Ampak zakaj ravno takrat, ko jaz 'glih' zaspim? Midva sva bolj večerne sorte in nisva hodila zgodaj spat. Ta mali so se za nočni obrok zbujali okoli dveh, jaz sem takrat ravno začela sanjati. In sem poskusila finto. Ob enajstih, ko sem se sama odpravila v posteljo, sem preprosto podojila spečega otroka. En teden se ni zgodilo nič. Jedel je ob 11h in ob 02h zjutraj. Čez en teden, se je sam zbudil ob 11h in je potem spal do 6h ali 7h zjutraj. JUHU!!!! Zmagali smo. In tudi nikoli jih nisva puščala nekontrolirano jokati. Nisva jih pa kar vsepovprek jemala iz posteljice, če so bili siti in zdravi. Bila sva (eden od naju) tam, božala, držala za rokco.... 'Če rabiš varnost, sem tukaj', je bilo najino sporočilo. Spomnim se, da je najstarejši I., enkrat na vsak način hotel spati pri meni in je huronsko rjovel. Nisem si želela nakopati stalne stranke v moji postelji in sem sama zlezla k njemu v 'špampek'. (Star je bil okoli enega leta). Ni zdržal dogo. Nagnal me je ven, ker mu je bilo pretesno. Razložila sem mu, da je približno tako tudi v moji postelji in, da zjutraj lahko pride pogledat. Podoben način sva izbirala pri vseh štirih. Še danes se kdaj skupaj crkljamo in takrat je res posvečen čas.
Jaz temu pravim postavljanje meja. In vsak dan - pomislite čisto vsak dan, do danes sva imela z G.A. po osmi uri zvečer čas zase. Jasno je, da so bile izjeme. Ampak te izjeme so bile praznik. In otroci so to zelo dobro vedeli.

Zdaj, ko so skoraj vsi štirje že najstniki, zelo dobro vedo, kaj pomeni, ko sprejmeva neko odločitev. S trmo in dretjem ali celo razbijanjem ne bo nič. Lahko se pogajamo. Lahko se pogovorimo. Ampak na koncu bomo prišli do dogovora. Ta dogovor bo držal. In roko na srce. V tem obdobju bolj potrebujemo varnost starši kot otroci. Najini otroci tudi vedo, da potrebujeva čas za naju. To spoštujejo in nama omogočijo. Tudi s tem, da naredijo kaj namesto naju.
Ne morem vam povedati, kako nepopisno trpijo starši, ki svojim otrokom ne morejo zaupati, ki ne vedo, kdaj bodo prišli domov, kje so, s kom so, kaj delajo. To kar dajemo našemu malčku, se nam obrestuje tisočkratno in to v obdobju, ko nas za otroke najbolj skrbi.