Strah?

Zakaj se ne bojim internetne prepoznavnosti?
Nekoč, pred približno osmimi leti, smo v hišo sprejeli mladoletnika. Zakaj? Ne vem natančno. Morda zato, ker se njegovi starši požvižgajo nanj. Morda zato, ker ni imel kam iti. Ali morda preprosto zato, ker smo verjeli, da mu pri nas lahko ponudimo nekaj, česar imamo na pretek. Toplino, prijaznost, ljubezen, pozornost...
Nismo niti slutili, da smo v hišo spustili mladega kriminalca. V kratkem času je vedel, kje se skriva naša moč in najhuje - vedel je kje se skriva naša šibkost. Odšel je z besedami, da vsa ta toplina in prijaznost njega obremenjuje, da tega ne zmore. S tistim trenutkom smo vse, popolnoma VSE, kar je bilo našega, za nas svetega, spustili v svet. V svet teme.
Po tem smo si prislužili dva vloma v hišo. Bili smo ob fotoaparat, nekaj koles, mobitelov... skratka ukradli so nam (ali ukradel nam je) občutek varnosti in intime. Naše otroke je ustrahoval po ulicah za denar. Pa ne samo on, tudi njegovi pajdaši. Prihajal je, ko naju ni bilo doma, grozil... Pa takrat za internet še nismo vedeli. Naše slike se niso pojavljale nikjer. Samo v enem srcu, ki je razmišljalo poponoma sprijeno in za to sprijenost niti ni bilo krivo. Ko smo se želeli zaščititi ni bilo nikogar. Še več, ogrožal je tudi naše prijatelje in sosede. Policija se je vedno samo smehljala in v njihovih nasmehih si videl samo :"Kaj pa ste bili taki kreteni, da ste ga spustili v hišo?"
Zdaj imamo ograjo, za katero sem rekla, da je nikoli ne bom imela. Zaprli smo se v trdnjavo, se zaščitili, tako, kot smo se sami najbolj znali. Z malo malomarnosti, niti sami ne moremo v svoj lasten dom.
Ja, tako je to. Zdaj imamo na izbiro:
večen strah pred čemerkoli
ali,
da se spopademo z življenjem kakršno je.
Polno nevarnosti in izzivov, a kljub temu tudi polno prijateljev, zanimivih ljudi in naklonjenosti.
Sama izbiram tisto drugo. Pred prvim se po mojem zaščitiš lahko samo za nazaj. Če te je strah vsega že vnaprej, si lahko prikrajšan za mnogo lepega. Preveč lepega.