Urgenca

Sosedu sem nekaj obljubila, žal danes obljube ne morem izpolnit, ker se mi je dan postavil na glavo. I. in E. sta me prosila, če ju zapeljem na Poljane bordat. Bila sem vesela, da še obstajajo otroci, ki ne rabijo za vsako ceno vlečnice. Aktivni otroci. Končalo se je z urgenco, ki tokrat ni bila nedolžna. I. ima kompliciran zlom zapestja. Sledile so narkoza, naravnavanje roke, za katero bomo čez en teden zvedeli, če je bilo uspešno... strahotne bolečine, obup in solze. Strahotno je gledati svojega otroka, kako trpi in popolnoma nič ne moreš narediti. Tolažim se s tem, da je to ozdravljivo in da bomo čez čas to doživljali le kot zgodbo, iz obdobja odraščanja. Živ je in bogatejši za izkušnjo. Lahko rečem hvala?! Ja lahko. Več danes nisem sposobna napisati. Lahko noč.

Prazni, ki?

Tako nekako jaz razumem tole. Moralo bi biti nekaj praznega. Vrečka bonbonov, pogledaš noter - prazna, hladilnik - prazen, trgovine - prazne, želodci - prazni... Pa je ravno obratno. Živel dan, ko mi bo zjutraj spet krulilo po želodcu in ko bodo vse te vrečke nabasane z raznimi ???, prazne odromale s sredino pošiljko komunalnih presenečenj. Sicer pa je pri nas trenutek prazno-van-ja zelo blizu. Ko sva z G.A. imela nekaj dni najino čudivito sedežno v sobi, sva ugotovila, da absolutno ne paše k omaram. Po nekaj kritičnih razmišljanjih, kam naju to lahko pripelje, sva ugotovila, da edino v IKEO. Jasno je, da sva potem sklenila, da je sobo treba prepleskati... To delava te dni. Pleskava, sestavljava omare, o jelki še vedno ni ne duha ne sluha, venčka na vratih ni, ker Domnovega še niso izumili, advetni venček smo imeli celovečerni, ker so nam v enem večeru pogorele vse 4 sveče... Jelko bomo mogoče postavili za veliko noč... Tako je pri nas. Se pa veselimo in komaj čakamo, da se bomo zleknili in vdihnili malo praznine. To bo praznik!

Čestitka

Želim Vam vse dobro in vam pošiljam čestitko, ki jo je po najini ideji ustvaril Klemen. Mislim, da prvič. Bravo!

Čudovita

je. Njena koža je svetla, mehka, gladka, ko se pogrezneš vanjo zadiši. Objame te z vsem mirom, povabi te v svoje naročje in ko se ji predaš je vsa voljna in vdana. Na njej pozabiš na vse skrbi, misli ti odplavajo v vesolje in zaželiš si, da nikoli ne bi minilo, da se nikoli, res nikoli ne bi ločil od nje. Hrepenenje po ugodju in varnosti je zadovoljeno. Oh, kako božanski je ta občutek. Na njej neskončno uživaš sam, še lepše pa je, če je poleg tebe kdo, ki ga imaš rad.
To je naša nova sedežna- dvosed in trosed - končno za vse nas dovolj prostora, končno prostor, kjer se lahko stisnemo in mojčkamo. Imenitna je. Bom priložila fotko, ko jo bom imala čas slikat. Da mi boste mal fouš;-)!

Prvi zimski

DAN! Kako je lep! Jasen, mrzel, lahko ga vohaš in tipaš, planine dajejo občutek kot, da so se pomaknile malo proti nam. Taki dnevi so mi všeč. Ko pomolim glavo skozi vrata in vdihnem, me objame blažen občutek kozmičnega reda. Redki so dnevi, ko ne smrdi po smogu in ima zrak v Kamniku podoben vonj, kot zrak na Veliki planini. Danes je tak dan. Oz. danes je tako jutro.

Jaz pa sem zadovoljna. Zadovoljna, ker so naše omare končno dobile noge in kolesa. Sedaj se žalostno ozirajo za njihovo usodo na smetišču. Ni dvoma, da so sodile tja, tako da vam ni treba biti hudo. Tudi omara v kleti je v svoj drob sprejela vse potrebne reči. Zadovoljna sem tudi, ker sem se nepotrebnih uspela znebiti. Z G.A. sva se nagarala te dni. Danes pa pride v naš dom še ena nova pridobitev. Tega pa še ne povem, ker še sama ne morem verjeti. Kar bodite malo radovedni. Lahko pa ugibate ;-)

Plesni venček

Danes (včeraj), sva bila ponosna starša najine devetošolke. V šoli so imeli plesni venček. Bilo je prav ganljivo. Vsem je za čestitati, da so se izpostavili in pred nami pokazali, kaj znajo. Lahko si videl ponosne in samozavestne plesalke/plesalce, enako pa je mrgolelo tistih, ki jim je bilo neskončno nerodno in so odplesali zardelih lic. Ples je organiziran kot neke vrste tekmovanje. Najina M. se je odlično izkazala (priplesala sta v polfinale), čeprav bi bilo morda bolje, da ples ne bi bil tekmovalen, saj je bilo videti, da so prav vsi, dali vse od sebe. Jasno pa je, da so najbolj blesteli tisti, ki se s plesom ukvarjajo več let in tudi dobili zaslužene nagrade. Počutila sem se, kot, da gledam uvod v maturantski ples. (Čeprav bo vmes še nekaj krutih in tudi veselih najstniških let.) Prisili te, da svojega otroka pogledaš kot odraščajoče bitje, ki si ustvarja svoj svet in svoj krog prijateljev.
To so še zadnji utrinki pred vpisom v srednjo šolo. Agonija zbiranja točk se je že začela. Kruta vprašanja, kot so: "Kaj bom, ko bom velik(a)?" tudi. Če pomisliš, koliko stisk povzročajo takšne odločitve, te kar stisne pri srcu.
Koliko otrok dejansko ve, kaj hočejo postati pri štirinajstih ali petnajstih letih? Ste vi vedeli? Ste pravilno izbrali? Ali se še vedno "iščete"?

Važičke

In tukaj smo tri važičke (ženski part naše družine):

Z G.A. bi morala do konca sestaviti omaro v kleti. Vsled krutega, debelega, okroglega in zloveščega znamenja na nebu, pa sva združno ugotovila, da bi to danes lahko bilo usodno.
Zato sva ugotovila, da je bolje potrošit nekaj denarja in sva se odpravila po fotoaparat. Zdaj imamo končno, po mnogih letih spet nekaj, s čimer se lahko dokaj kvalitetno vpišemo v zgodovino. Polna luna medtem ni počivala in jo je zagodla najini Kii. Kako močno, bo jutri naznanil mehanik. Sploh ne potegne in se vlači po cesti kot stara ciza. Ne bomo dovolili, da nas preveč spravi s tira. Saj je ja december!
Slikali smo se tako intenzivno, da imamo že čez 100 fotk. Od kar se nam je nepopravljivo pokvarila naša yasica, se nismo slikali. To pa je že kar nekaj let. V tem času smo kar precej zanimivega doživeli in nimamo nič dokumentirano. Manjka nam eno lepo obdobje našega skupnega bivanja. Po današnji intenziteti sodeč, bomo to max. nadoknadili.
Klet pa še vedno čaka. Ne vem, zakaj se od neučakanosti omara sama ne sestavi. Prav nič je ne zanima, kaj bomo zložili vanjo. Prav dolgočasna je. In tudi omare, ki sva jih znosila pred duri, stojijo na mestu kot častna vojska.
Mimogrede - če kdo želi previjalno mizo, ki je tudi omara, jo lahko pride iskat. Z veseljem jo podarimo. Nekaj let ne nameravamo prav nikogar previjati. Nimamo časa. Ker se moramo slikat:-)! Res smo važiči in to veseli važiči!

December - kriv ali raven?

Že kar nekaj časa se nisem temeljito posvetila mojemu dnevniku. Sigurno je žalosten. A tako pač je. Ne vem, če je zares kriv December. Ubogi December se mi že močno smili. Kriv je za družinske prepire, gužvo na cestah, za nabasane štacune, za pomanjkanje denarja, za viroze, za živčnost... Pa vseeno imajo domovi (večinoma), na vhodnih vratih obešene venčke. Ti venčki naj bi naznanjali mir in veselje. A prav v tem obdobju je zelo malo mirnih in veselih ljudi.
Kako pa je pri nas doma? Mi smo si pa v vsem času, ki ga premoremo omislili še nekaj novitet v našem domu. Venčka na vratih letos nimamo. Ker imamo kaos okoli hiše, kaos v hiši. In imamo tudi mir. V pralnici z G.A. že od nedelje sestavljava omaro (NOVO!!!). Kolikor nama dopušča čas. So trenutki, ko bi prav prišel mojster, ker bi naredil velikokrat hitreje, ampak bova zmagala. To, da je omara nova, je zame zelo pomembno, ker takrat, ko smo se vselili, nismo imeli več goldinarjev za novo opremo. Zato smo si jo vozili z vseh koncev, od prijateljev, ki so si na novo opremljali... Zdaj smo na vrsti mi... In zato sem tudi tega krivega decembra vesela. Otroci bodo za Novo leto dobili svoje prve, nove, čisto ta prave pisalne mize... Potem je na vrsti še vse ostalo.
Naj bo za vse kriv December, če vam bo lažje. Poravnajte ga le toliko, da bosta našla pot k vam mir in veselje. Če je markacija na vratih pomembna, ne vem - bi bilo treba stestirati.

Iskanja

Toliko bolečin se je zgodilo ta teden. Nobena ni bila zares moja in vsaka se me je dotaknila. Kar pomeni, da je vsaka bila vsaj malo moja. Potem se je zgodil koncert MPZ Lira, v petek zvečer na Vrhniki. Ponovitev koncerta, ki so ga imeli lani v Albert Hallu v Londonu. Čeprav je bila prisotna le peščica ljudi (na Vrhniki, v Albert hallu je bilo okoli 9000 poslušalcev), je celil rane. Zares je koncert, ki ga je vredno poslušati. (Sama sem ga slišala že mislim, da šestič. Vsakič sem ga doživela na novo.) Neverjetno, kako takšen dogodek celi rane - postavi občutke na svoje mesto... Prav hvaležna sem bila, da sem se pojavila tam. Če boste imeli priliko, ga res toplo priporočam.

Utrinek iz besedila pesmi IVORY (pesem sužnjev), ki ga zapojejo v velščini:

Je delo dneva že pri koncu.
Poslovil marsikdo se je.
Iskanja v mislih za trenutek,
nastopi obotavljanje.
A jutri zopet sonce vzide,
na žarkih sonca bom odpotoval,
domov, k ljubečemu nasmehu,
pri ljubezni moji bom ostal.

Še eno noč, le eno noč,
nazaj v naročje in tvoj smeh,
vrnil jutri se bom spet.

Ob tem doživiš še dirigiranje Maestra... Za to pa ni besed, treba je doživeti.

Mihi

Sedela je v kotu sobe, ki si jo je delila s sestro. Stara tri leta, drobna, dolgih, svetlih, skodranih las. Zaprla je oči in si močno zaželela medvedka. Naj ji Miklavž prinese pšeničnega medvedka. Želja je bila tako močna, da si ga je naslikala v svoji domišljiji. Velik ravno toliko, da ga bo lahko stisnila k sebi, rjavih oči, z nasmeškom na svojem kosmatem obrazku. Nato je samo še čakala tistega jutra. Z globoko obljubo v sebi: "Če bo medvedek prišel, bo za vedno verjela v Miklavža!"
Zunaj je bila še noč. Zvečer se je odločila, da ne bo zaspala, ker želi srečati Miklavža, zato se je zbudila z bolečimi in utrujenimi očmi. Vejetno jih res ni zatisnila vso noč. Spanec pa jo je vseeno premagal.
Tipala je po postelji in...prišel je! Čisto pravi medo, tak kakršnega si je želela. "Mihi boš!" mu je povedala in bil je zadovoljen s svojim imenom. Smehljal se je in kazal je jezik. Vsem, ki jih ni resno jemal, je kazal jezik. In vsem, ki je ne bodo razumeli, bo kazal jezik. Za vedno je dobila prijatelja. Zdaj je star že 37 let. Še vedno je skupaj z njo. Ve za vse njene vesele in žalostne trenutke. Res pravi prijatelj!
Mihi.
Ali imate tudi vi takega prijatelja? Kako mu je ime? Ali je medo, ali zajec... mogoče kaj drugega?

Pisna prošnja

Jaz pa vem, kje stanuje Miklavž ;-).

Če bi mi namesto smrklja iz nosa tekel pir, bi imeli žur od Miklavža do Božiča. Sicer pa nimam nobene pametne ideje, kam naj transportiram zločesti izloček. Nos mi dela tak, kot da imam na sredini obrazka oživeli vulkan. Vrta me je sicer prehitel v ideji s pismom, kar pa me ne bo ustavilo, da ga ne napišem še sama. To itak delam vsako leto (večkrat).


Dragi Miklavž!

Prosim, če nemudoma ustaviš vrenje in izločanje zločestih substratov iz mojih obraznih votlin in mi v rebra vrneš živc, ki bo nemoteno in natančno deloval brez podpore naklofena. Če mi ne boš uresničil te majne željice, mi boš moral v zameno dati lastništvo Palome in Krke, kar te bo nedvomno veliko stalo. Ker vem, da nisi preračunljiv, mi lahko uresničiš kar obe želji.

Hvala!
Lea

Ps.
Jutri bom zdrava al pa bogata. Morda pa oboje:-)!

Trije sv. obdarovalci

Ker smo neuvrščeni, se lahko veselimo 6.12. - Sv. Miklavž, 25.12. - Božiček, 31.12. - Dedek Mraz. To bo mega! Notranjost denarnice ostaja ista, kartica pa znucana, kot bi jo oprali na 90 stopinj s Prilom in seveda dodali malo Silana za lepši vonj. Sicer bi smrdela po zažganem. Prodajalke delajo s karticami tako, kot, da jim doma česa privlačnega manjka. Sicer pa je važen cilj. Stati v vrsti dve uri, imeti polno košaro nepotrebnih stvari. Do doma itak pozabiš, za koga si kaj kupil in kdaj moraš komu kaj dati. Drugega januarja pa se ti itak zdi, da rabiš še dva meseca dopusta, da se odvadiš gužve. Zato smo mi to že opravili in sklenili - če smo komu kaj pozabili kupiti - ne bo dobil, ker tistega itak ne rabi. Samo jutri še skočimo v Graz.

Tepih

Danes sem pred vhodna vrata pogrnila tepih. (Tist nagravžen, zelen. Vsled svinjarije, ki jo privlači takšnole vreme) Tepihe so pogrinjali tako Hitlerju, kot materi Terezi. Komu neki sem ga pogrnila jaz ;-)?