Mihi

Sedela je v kotu sobe, ki si jo je delila s sestro. Stara tri leta, drobna, dolgih, svetlih, skodranih las. Zaprla je oči in si močno zaželela medvedka. Naj ji Miklavž prinese pšeničnega medvedka. Želja je bila tako močna, da si ga je naslikala v svoji domišljiji. Velik ravno toliko, da ga bo lahko stisnila k sebi, rjavih oči, z nasmeškom na svojem kosmatem obrazku. Nato je samo še čakala tistega jutra. Z globoko obljubo v sebi: "Če bo medvedek prišel, bo za vedno verjela v Miklavža!"
Zunaj je bila še noč. Zvečer se je odločila, da ne bo zaspala, ker želi srečati Miklavža, zato se je zbudila z bolečimi in utrujenimi očmi. Vejetno jih res ni zatisnila vso noč. Spanec pa jo je vseeno premagal.
Tipala je po postelji in...prišel je! Čisto pravi medo, tak kakršnega si je želela. "Mihi boš!" mu je povedala in bil je zadovoljen s svojim imenom. Smehljal se je in kazal je jezik. Vsem, ki jih ni resno jemal, je kazal jezik. In vsem, ki je ne bodo razumeli, bo kazal jezik. Za vedno je dobila prijatelja. Zdaj je star že 37 let. Še vedno je skupaj z njo. Ve za vse njene vesele in žalostne trenutke. Res pravi prijatelj!
Mihi.
Ali imate tudi vi takega prijatelja? Kako mu je ime? Ali je medo, ali zajec... mogoče kaj drugega?