Vikend

Borba med boleznijo in zdravjem je trajala od četrtka do danes. Terjala je veliko energije in ne vem, če je že končana.

Tišina in spokojnost jeseni, sta bili točno taki, kot ju lahko slutite na sliki. Bohinj. Miren, lep, jasen, tih, hladen in obenem poln topline. Sprašujem se, kaj me lahko prisili, da padem v nervozen tempo jutrišnjega ponedeljka?

G.A. se je ukvarjal z nabiranjem jesenskega šopka. Ali kdo misli, da jeseni ni rož?

Poglejte, kako posebne in lepe so! Luna se ni ozirala na zaledeneli rob jezera in je z užitkom čofotala in raziskovala dno jezera. Učim se, vedno znova se učim, kako elegantno narava razvija svoj tempo. Samo človek je tisti, ki misli, da ga lahko prehiti. Če bi bil človek Bog, res ne bi počel takšnih neumnosti. Tudi, če je Bog človek, si nikoli ne bi nadel štartne številke za takšno tekmo. Spet vprašanja, dvomi in dileme. Od kje ta mazohizem, da se toliko trpinčimo? Od kje ideja, da zmoremo narediti več, kot nam je naročeno do zadnjega trenutka?
Ozrem se v nebo. Neskončnosti ni kraja. Času ni kraja. Dejanjem ni kraja. In vendar se vse konča? Ali ne? Rešuje me vera v večnost. Vera v neskončnost. Dobrega in zla.

In spet izbiram dobro. Vsaj mislim tako. Verjamem. Želim. Hočem. Če že nisem Bog, sem vsaj božansko bitje. Vsi smo. Zato lahko izberem. Ta trenutek bom izbrala. In naslednjega. In naslednjega. Jutri. Pojutrišnjem. Zaužila ga bom s polnostjo neminljivosti.