Renta car

G.A. se je odpeljal z našim edinim avtom nazaj na Štajersko. Mi pa smo žalostno ugotovili, da je prazen hladilnik, prazna špajza:-(:.
Treba bo v trgovino, so sporočali naši pogledi in kruleči želodci. Smo pa velika družina z veliko napako. Nihče ne mara hoditi po trgovinah. Nihče se tudi ni javil, da nas želi odrešiti in prav nihče nas ni povabil na večerjo. Ukaz je bil neizbežen. In smo se odpravili. VSI! PEŠ! Proces nakupovanja je bil intenziven in krut. Voziček se je grozljivo hitro polnil in njegov videz je napovedoval bližanje naravne katastrofe. Ko smo že vsi rinili njegovo težo in vsebino skozi Mercator, sem prvič pomislila, kako bomo vsebino pritovorili domov. Bolj, ko sem se ozirala naokoli, bolj nisem nikogar poznala. (Ta fenomen se je zgodil prvič.) Treba je bilo hitro poiskati inovativno rešitev. Na blagajni je bil kilometerski račun in tudi cifra na koncu je imela primerno "težo". Teoretično ni bilo možno prinesti vsebine do doma in nenadoma se mi utrne ideja! Otroci so me malo začudeno gledali, nisem jim dala priložnosti, da bi začeli deževati komentarji. Smo že drveli z vozičkom iz Mercatorja, skozi ulice proti našemu domu. Ležeči policaji na Jurčičevi so ovirali celo hitrost nakupovalnega vozička. Končno se je prikazala naša hiša. Vestno in s hvaležnostjo smo znosili vsebino v špajzo in se veselili obilne večerje. Voziček pa po isti poti s še večjo hitrostjo (prazen gre hitreje) vrnili nazaj. To je naš renta car. Nakupovalni voziček je definitvno car :-)!