Štajerska

Včeraj zjutraj sva z G.A. navsezgodaj odpotovala proti Mariboru. Pot proti Mariboru nikoli ni službena, ker so tam tudi starši in to vedno povežemo z obiskom.

Potovanje je bilo turobno jesensko. Pa vendar te rdeče-rumene barve predramijo v mislih. Fin je občutek, ko te avto pelje v eno smer, misli pa potujejo kamor se jim zazdi.
Med tem, ko je G.A. opravljal službene obveznosti, za spremembo nisem trošila. Najpej sem šla v čajnico na jutranji obred (no, mal sem trošila, čist mal), prelistala City magazin in opazovala druščino okoli mene. Mladi, ki so se odpravljali v šolo. Razigrani, nasmejani, glasni. Čeprav imam vedno občutek, da je v Mariboru vse drugače, sem danes pomislila, da se morda vseeno motim.

Kadilci so bili pazni, razen ene starejše meščanske gospe v krznu, ki je sedela v kotu, nekadilci nabito polni. Isto kot v naših koncih. Tudi sama sem sedela pri kadilcih, kljub temu, da čez dan ne kadim. Vseeno sem se lažje umestila med vesele ljudi, kot zraven gospe v krznu. Potem sem opravila en dolg sprehod čez stari del. Kako je lep in obljuden, poln prijetnih dekoracij. Ljudi ne moti mraz. Posedajo zunaj, pijejo kavo in čaj in so zaviti v dekce, ki ti jih ponudijo kar v lokalu. Simpatična gesta. Vedno zavijem v knjigarno na Gosposki. Brskala sem po knjigah. Pregledala vse od romanov, filozofije, sociologije, psihologije, družinske tematike, duhovnjaštva in zdravilstva. Če bi s čim želela biti zasvojena, je to nakupovanje knjig. Namenoma sem šla od doma brez denarja, ker se sicer ne bi mogla zadržati. (Znaki zasvojenosti?) In še G.A. ne bi bil hud, ker tudi on rad kupuje knjige, s tem, da jih že dolgo nimamo kam zlagati. Tako pri nas srečuješ kupe, ki nimajo definiranega mesta.
Ob brskanju me je pa presunila misel, da zdaj pravzaprav lahko vsa navodila za življenje dobiš v knjigah. Vzgojnih knjig je na tone, noter pišejo osnovna navodila o higieni, kako je treba dihati, kako je najbolje razmišljati, kako je najbolje jesti (tega je tolk, da se ti zmeša-ker eni zagovarjajo kuhano, dugi surovo, tretji samo sadje, četrti samo sok, baje, da se da živeti samo od zraka...-kdo ima prav?) Pa se vprašam s čim smo opremljeni kot starši. Ali imamo sploh še občutek zdrave pameti in čustva, da lahko kdaj brez pomoči nasveta iz knjige odreagiramo? Kako so to delali naši starši, stari starši... Katera družba bo bolj svobodna, srečna? Ta iz knjig ali tista iz srca? Ogromno delam z mladimi. Vem, da jih je veliko v neznosnih stiskah. K meni hodi deklica, ki se je zatekla po pomoč na Poljanski nasip. V njeni skupini jih je deset! Meni se zdi to ogromno - sploh če pomislim, da so stari od 17 do 22... Od kje te stiske? Ali so rešitve zapisane v knjigah?
Ko sem šla mimo gimnazije v Mariboru sem se potolažila. Očitno je bil glavni odmor. Množice mladih so se, v mrzlem jutru, zbrale pred staro stavbo, s sendviči v rokah. Mraz. Klopce pa polne zaljubljenih parčkov, ki so želeli odmor izkoristiti 300%. Vidim dva, kako jesta, pijeta jogurt, kadita in se zraven še poljubljata. Nasmehnem se, kako polno je lahko tudi življenje. In se spomnim prve zime, ko sva se z G.A. zaljubljena, ure sprehajala in iskala tople kotičke po Ljubljani. V enem sva se malo kasneje tudi poročila ;-).