Kiklop

Budilka je zvonila ob 6.30. Mi pa družina zaspanetov. Si lahko predstavljate, da niti eden od šestih ljudi ne vstane zlahka? Ne smem biti krivična, mlajša I. si navije budilko in takoj vstane, ko zvoni, čeprav težko. Vsi ostali pa... Jaz imam najprej budilko na gsm-ju, nekje daleč stran, na omari. Ko začne zganjat hrup vstanem in jo nastavim za čez 15 min, postavim jo zraven sebe. Vmes zvoni budilka na domačem telefonu, nato zvoni še budilka od G.A. Med vsemi temi zvonjenji, med delovnim tednom, kličem I. po telefonu in norim, ker ne sliši. Na koncu, se odpravim po stopnicah (občutek imam, da jih je ene 200), v njegovo sobo in ga fizično vržem iz postelje. Vpijem, tulim, krilim z rokami, grozim - on se tega nikoli ne spomni!?!
Danes pa - počitnice. Vendar moram vstati, ker delam. Tisti feeling, da se zbujam spočita zaradi premaknjenega cajta, je že zgodovina.
Torej 6.30. Zvalim se na hrbet in v mislih izbiram, kakšen dan hočem imeti danes.

• Zabaven?
• Humoren?
• Naporen?
• Hočem biti malo zatežena?
• Želim, da mi kdo najeda?
• Miren?
• A se ne bi mela preprosto, kar fino?...

Uf, izbire je toliko. Za spremembo si zaželim en fin, miren in skuliran dan. Brez pretresov, nasilno vzetih limitov, slabovoljnih ljudi in brez takih, ki živijo zato, da drugim nalagajo odgovornost. Ležim zaprtih oči in v možganih vidim rajsko podobo pravljičnega dne. Zdaj rabim samo še projekt, kako bom to speljala. Odločim se za mojo staro zvijačo, ki se ji reče - previdnost. Kar pomeni, da moram najprej pogledati v svet samo z enim očesom. Če je tam kaj groznega, bom potem videla samo pol. Naslednje vprašanje je, s katerim očesom naj pogledam. Z levim? Z desnim? Razmislim. G.A. ima levo stran svojega lica, vedno za kanček bolj prijazno od desne. Leva je sicer tudi bolj otožna. Ampak simpatična. O.K. odločitev je padla. Zdaj moram paziti, da ne zamočim. Če hočem videti levo stran obličja G.A., potem moram najprej pogledati z desnim očesom. Desna stran pa je tista na katere roki mi manjka pol kazalca. Potipam roko, pomežiknem z desnim očesom in ga počasi, čisto počasi odprem. G.A. je ža vstal! Slišim tudi zaripel piskajoč pisk iz vrčka za vodo.
Dvignem se iz postelje in kot Kiklop, gledajoča na desno oko, tavam proti kuhinji. Tisti, ki poznate kje sem doma, veste, da je vmes še wc. In tisti, ki se spoznate na anatomijo in fiziologijo, veste, da je zjutraj najprej treba lulat. Na dolgem popotovanju do pikaste šalce (ki ni moja, ampak od otrok) s kavo, torej zavijem levo. Sedim in opravljam sproščujoče dejanje. Na moji desni pa je ooogromno ogledalo. Ker še vedno gledam samo s polovico možgan, sem prepričana, da me ne more nič pretresti. Zato rahlo, za 45* obrnem glavo. O Kristus, še dobro, da sedim.
Začnem se pogovoarjati s sabo. "A si to ti?!", rečem. Potem: "A sem to jaz?" Gledam debelo in raziskujem podobo v ogledalu. Desno oko me boli od napenjanja, ker strahotno želim najti kaj nezmečkanega, neskuštranega, nepotlačenega. Pomislim, da je mogoče čas, da spregledam še z levim očesom. Zalimalo se mi je tako, da sploh nisem bila prerpričana, da ga bom še kdaj lahko odprla. Ego se popolnoma vznemiri in to je znamenje, naj mižim ves dan. Kaj bi s tako grozo. G.A. kliče na kavo. A naj sploh stopim taka predenj? Hitro se potolažim, da me bo itak videl samo pol. Če jaz vidim njega pol, ne more on videti mene cele.
Že sedim za mizo in z desnim očesom merim njegovo ta prijazno polovico. Prav srčkan je. A naj mu povem? Ne, ne še. Če bo izjemno dobra kavica in če jo je naredil s ta dolgo žličko (zelo pomembno! S takratko narejena kava je zanič in še obeta slab dan!) mu bom povedala. Če ne, mu bom povedala samo, če bo danes končal poročilo. (Kar se verjetno ne bo zgodilo. Brrrr).
"A ne bi odprla obeh uči?", kar naenkrat vpraša G.A.
Samo z glavo odkimam. "Če jih odpreš, boš morda manj zgubana in potlačena, skuštrana boš pa še. Ampak sigurno bolj simpatična", reče.
V dveh skokih sem pred ogledalom in se pogledam v svoji celoti. Madonca, res sem ogromna. In z dvema očesoma res bolj simpatična.