Kako je?

E. ima zlomljen mezinec in hudo opeklino na palcu. I. ima zaskočen vrat, kar je zabavno, ker lahko samo pokima, ne more pa odkimati. Če mu pravilno zastaviš vprašanje, lahko dobiš le pravilen odgovor, kar je pri najstniku zelo zabavno :-D. M. ima virozo. Ilona si je s svojo intuicijo rešila življenje. G.A. je do nezavesti utrujen. Jaz? Jaz sem pa popolnoma super. Prav nič mi ne manjka. Razen, kot ste že prebrali spodaj, sem se rodila s prirojeno napako - brez prostega časa. Manjka mi tudi pol desnega kazalca, kar je dobro, ker žugam lahko le s sredincem:-D!
Če me kdaj zanese tako daleč, se najini otroci zelo močno zabavajo. Njihovih komentarjev vam raje ne povem.

Hiška napreduje. Slike pridejo te dni. Je tako lepo, da se bojim, da bi kdo oslepel.

Neka gospa, ki je šla tod mimo je rekla: 'Vi imate pa res LEP okus!'
Takšna ocena me je močno presenetila, saj sem prvič v življenju začela razmišljati o lepem okusu. Kakšen je lahko pravzaprav okus?
Okus v ustih, ki obraz lahko razpotegne v spako ali pa v nasmeh. Sladek, kisel, grenak, slan... Kako je lahko lep ali grd? No, grd te verjetno sili na bruhanje. Kaj pa dela lep? Vzbuja željo po še. In še in še. To pomeni, da morajo ljudje z lepim okusom to vzpodbujati. Okus v očeh - estetski okus, ki vzbuja željo po pogledu. Lepo te sili, da bi gledal do neskončnosti in užival, grdo te ravno tako sili, da bi gledal in se zgražal. Najbolje, da začnem graditi novo hišo, z lepim okusom. Kako naj to povem G.A., da se mu ne bo do konca grdo zmešalo? Če se to zgodi, bo moj okus v hipu grd. O detajlih bo treba še malo razmisliti - da bodo lepi:-).
M. najina hči pravi, da je okus nekaj subjektivnega. Tudi, če gledaš v objekt. Modro.

29. november

1984.
(S tistim 29. nov., ki se je zgodil leta 45 ima le to povezavo, da smo bili v dobrih starih časih takrat prosti.)

Takrat sem G.A. prvič prijela za....
.....rokco.
(Ooooooooooooo, sem misnla, da me bo konc, še zdele čutim, kako mi je takrat bilo. Za umret! Pa pravjo, da je fajn bit zaljubljen.)
:-D

Kakšno nasilje! Ja, tega nasilja mi res ni bilo nikoli žal.

Moj konjički

Velikokrat me ljudje sprašujejo, kaj počnem v prostem času. Kaj neki je to prosti čas? Če je vsaj malo podoben prostemu padu, verjetno izgine tako hitro, kot pride. Zato ga verjetno sploh ne zaznam.
Običajno ljudje v prostem času gledajo tv, hodijo v fitness, na plesne vaje in še kam... Ampak spet se v meni pojavi dvom - ali je to še prosti čas, če moraš nekam it, se v nekaj oblečt, nekaj počet... Jaz recimo vozim psa na dolge sprehode in tega ne doživljam kot prosti čas, na sprehodih sicer neskončno uživam, nisem pa prosta..., niti prosto ne padam;-) (razen, če slučajno naletim na odprt komunalni jašek. Evo, odgovor! Kaj počnem v prostem času? Padam v komunalne jaške, globine 2,5 m širine - ne vem točno, mislim pa, da se še lahko malo poredim za kvalitetno padanje, ups, preživljanje prostega časa.
Tv ne gledam, v fitness ne hodim, na plesne tudi še ne... OMFG a sem se rodila z napako? Brez prostega časa?
Verjetno. Dokler tega nisem vedela, se tudi nisem sekirala.

Imam pa kar nekaj konjičkov, ki jih popolnoma nikoli ne izkoriščam v prostem času. Enega imam že od rojstva in ga počnem kar spotoma. To je moj osovraženi konj(iček)...

• Hujšanje

Ko sem se rodila sem bila v procentih približno toliko (pre)težka, kot sem še danes. Torej me je Bog položil v zibko z eno vrečko sala preveč. Ziher mu je padla iz roke in eno ubogo dete je bilo sigurno prikrajšano za to vrečko in še danes hrepeni po mehkobi in toplini. Kje si, da ti vrnem ta žakelj (v vseh teh letih sem materijal dobro naložila in ga oplemenitila) in te od veselja zraven še objamem?

Moj najbolj priljubljeni konjiček je:

• Branje

Trenutno imam sicer prepoved branja do novega leta. Prepovedala sem si brati, ker potem nič ne spim. Kako zapreš knjigo, ko je enkrat odprta? Jaz to ne znam. Šele, ko jo preberem do konca, se zapre sama.

Moj še bolj priljubljeni konjiček je:

• Kadar me G.A. odpelje na izlet

Kar nekam, po kar nekaj, zaradi ljubega miru. Tega si pa ne bom nikoli prepovedala.

• Še eden z naj lestvice:

Debate, ki jih imamo z otroki, ki so nenapovedane in nepredvidene. Še boljše so, če se razvijejo iz kakšnega problema. To obožujem.

• Naslednji:

Pasji sprehodi... , če se GoYa spotoma ne povalja v dreku so vredni nebes. Takrat mi blodijo po glavi, po srcu in celem telesu, najbolj ubrisane ideje. Največ mojih postov nastane, ko gledam v nebo.

Joj tega ne smem pozabiti:

• Čudoviti večeri s prijatelji, tisti, ko pade debata, ki jo nočeš nehat, ko se že svita dan in bi še kar bil in bil. Teh ni veliko, so pa zato toliko vrednejši!

Iz vsega tega sklepam, da bi morala spustiti kakšnega konja, da bi lahko počela kaj v prostem času. Če pa dobro pomislim, prostega časa niti ne rabim. Kaj bi počela, če bi mi bilo dolgčas?

Kolikokrat je pa pri vas tkole?

Danes mi je prijateljica poslala tale filmček. Klemen ga je spravil v stanje, da sem ga jaz s svojo pametjo, lahko položila na blog s tremi klik, klik, klik... Takole se počutim, ja, velikokrat, in zelo malokrat to pokažem.

Klape

Včeraj je minil en prijeten večer, ko smo bili na srečanju Klap, ki ga je organizirala Klapa Mali grad iz Kamnika.
Roman, Boris, Matej, Bojan, Albert, Boštjan, Francelj in Marjan so člani Klape iz našega mesta, zraven je še Marjetka, ki je zelo pomembna oseba iz ozadja. Vsak posebej, na svoj način, poskrbi, da je klapa takšna kot je. Lahko rečemo samo, da iz leta v leto napredujejo in jih je večje veselje poslušati. Gostujoče klape (Gusarica iz Komiže na Visu, Kamik iz Kostrene, Sklad iz Bakra in Kastav iz Kastava) so prinesle svežih morskih energij, novih navdihov našim fantom in veliko res kvalitetno zapetih melodij, ki sežejo v srce. Koncert je bil (M. je rekla 12 od 10) fantastičen, po koncertu pa smo se še neformalno zabavali, slišali veliko pesmi in bili deležni res prijetnega druženja. Najbolj me je presenetila ženska klapa Gusarica, ki je v enem letu pokazala, kakšne so njene ambicije. Glasovno so punce enkratne, pesmi izaražajo s prefinjeno točnostjo in občutkom. Težko je napisati. A veste kako je, kadar ti gredo kocine pokonc? No, tako nekako je najlažje opisati. Zdaj bomo čakali na novo srečanje, vmes pa bomo imeli še velikokrat priložnost poslušati naše fante.

Šla sem

v Merkator. Kupila sem si šampon in milo in balzam. Kaj je bilo danes drugače? Nisem gledala cen. Kupila sem si , kar mi je dišalo po nosu, kar mi je dišalo po okusu in še, kar je dišalo očem. Oh, kako dobro je delo.
Glede na stanje v tošlnu in družinskemu proračunu, si tega seveda ne bi smela privoščiti. Ampak danes je prav tak dan, ko nekaj rabim zase. Res je tudi, da še nikoli nisem nič rabila zase, kadar sem si lahko privoščila. Takrat vedno kupim otrokom.
Ker je sranje sranje in ker sem itak zamajala varnost naše eksistence, sem si potem kupila še pulover (najlepši;-)) in šal. Če se bo G.A. slučajno kaj razburjal, se bo vsaj upravičeno:-D.

Zdele grem pa lepo, na novo dišeča, v novem puloverju, z novim šalom, na srečanje Klap.

Obupana

Razmišljam, kaj se mi je danes zabavnega zgodilo. Verjetno res kaj, vendar me okupirajo popolnoma drugačne misli.

• Ali veste, da po naših ulicah, v Kamniku, hodijo narkomani in ustrahujejo naše otroke, jim nasilno pobirajo denar, mobitele in druge vredne stvari?
• Grozijo jim konkretno s stavki kot so : " Vem, kje si doma. Našli te bomo in tudi tvoje brate in sestre. Prodali jih bomo za dilerje v Italiji. Jaz bom potem imel keša kot trave. Ali pa jim bom naredil kaj drugega (ta 'mladenič' ima med drugim na vesti že en umor!), meni itak nič ne morejo... (zakon narkomane ščiti kot bolnike). Če boš komu povedal, da sem ti jaz spizdil mobič, se pazi...."
• Da si starši ne upajo poklicati policije, ker policija vedno storilca obvesti o podatkih prijavitelja. Ker so ti starši že imeli kruto izkušnjo s policijo, jih je strah!

Ali bodo take izkušnje prisilile nas starše, da se organiziramo in si kupimo pištole? Ali ima kdo kakšen bolj human predlog?

Podobna fotografija je že bila objavljena na blogu Hirkani.

• Ali veste, da so gospodje z občine, pregnali naše sk8arje s pločnika na Jenkovi. Tistim, ki so že polnoletni so grozili z denarno kaznijo.
• Očitno so nekateri prepričani, da imamo v Kamniku le predšolske otroke. Da se bodo otroci vedno gugali in plezali po plezalih. Zato se na vse možne načine hočejo znebiti najstnikov, ki so prostor ob igrišču uporabljali za šport, ki je očitno za nekatere moteč. Tam so se družili, pogovarjali, sk8tali... in kar je zame napomembnejše, bili na očeh staršev. Prostor so za seboj vedno počistili. Opremili so ga tudi s kanto za smeti. Kje se družijo zdaj? Po skritih kotičkih? Po lokalih?

Kako lahko najstnik razume vse to?

Narkomani lahko počnejo karkoli, kar je moje je lahko njihovo? In to BREZ POSLEDIC! Če sem priden in pošten, me preganjajo in mi grozijo... Ne bom razpredala, kaj je logičen izid takšnega ravnanja.

Samo malo še manjka, pa bom podpisala, da so vislice na Glavnem trgu obvezno osnovno sredstvo Kamnika.

In še epilog:
Tisti, ki je v ponedeljek, pred Merkatorjem, povzročil nesrečo in povozil deklico, je včeraj telefoniral. Ne, ni ga zanimalo, kako se počutita deklici, niti se ni opravičil. Povedal je le, da si je moja hči vse, kar je povedala policiji izmislila (zlagala). Da je I. sama padla pod avto, da je ni 50m vozil na havbi in da jo je nekdo odnesel tja, kjer je ob kraju nesreče obležala...
(Več si lahko preberete v spodnjem postu 'Kje pa sem?'.)

Halooooo?!? Kje in kakšne so danes vrednote?

Močno si želim, da bi tale post prebral naš Gospod Župan. Da bi se začel resno ukvarjati s problematiko našega prelepega Kamnika, preden bo podpisal novo gradbeno dovoljenje za novo stolpnico.

Kje pa sem?

Nimam časa pisat, ker imava z G.A. čist novo, ta pravo, prvo samo najino - POSTELJO! Pomislite, včeraj sem šla spat ob 11h!!! in sem celo zaspala.

Sicer pa so bili tile dnevi v znamenju sreče. I. najina hči, je v ponedeljek s svojo prijateljico prečkala (na prehodu za pešce) cesto pri Merkatorju. Ko sta bili nekje na sredini ceste, je opazila, da se jima z veliko hitrostjo bliža avto in da ne zavira. Pograbila je prijateljico in jo potegnila k sebi, v upanju, da se bosta izognili najhujšemu. Ker ju voznik očitno ni videl, hitrosti ni zmanjšal in je kljub trudu I. z levo lučjo zadel prijateljico, ki je najprej padla na 'havbo' (I. je ni vedno spustila, dokler ni začutila, da jo bo potegnilo spodaj) in ko je voznik zaviral na tla.
Po padcu prijateljica ni čutila nog. I. pa je reagirala popolnoma odraslo. Poklicala je pomoč, prijateljici ni dovolila, da se premika, ker je vedela, da ima lahko poškodovano hrbtenico..., tekla domov po starše, ki so sicer naši novi sosedi. Skratka - ni spustila ene pomembne stvari.
Vse se je dokaj srečno končalo. Prijateljica ima počeno medenico in najmanj šest tednov ne sme stopiti na nogo, hud udarec v obraz, brez poškodb glave...
Včeraj zjutraj sem I. peljala k njej v bolnico in tega objema med njima nikoli ne bom pozabila!

Midva z G.A. sva takrat, ko se je vse to dogajalo predavala v Ptuju. Ne vem, ali bi bilo kaj drugače, če bi bila doma. Vem samo za tisto neznosno stisko, ko sem bila tako daleč stran od otroka, da ga nisem mogla objeti, potolažiti, mu biti v oporo. Takrat se razdalje povečajo do čiste neskončne nemoči.

Romi

Tole sem danes poslala po mailu, ta hip sem se odločila, da kljub vsemu dam še na blog. Ni napisano zato, da bi kogarkoli razjezila ali užalila, to je le moj pogled na nekatera dejstva.

Pozdravljeni vsi skupaj!

Zadnje čase dobivam veliko pošte, ki se na različne načine - v glavnem cinične - norčuje iz Ciganov. Prosim vas, da mi take vrste pošte NE forvardirate ker:

• so tudi Cigani ljudje
• imajo svojo zgodbo
• imajo svojo zgodovino
• imajo svoj način življenja
• bi bila sama v drugem okolju enaka Ciganom
• se mi lahko vsak trenutek zgodi, da bom postavljena pred takšno dejstvo…

Verjamem, da so ljudje z drugačno kulturo, drugačno zgodovino, drugačnim načinom življenja, lahko zelo moteči. Ampak moje prepričanje je, da ni naša naloga, da sodimo, pljuvamo in ponižujemo. Izvolili smo vlado, ki bi se morala lotiti socializacije tako ciganov, kot ostalih tujcev in tudi nas Slovencev, oni pa so se tega lotili tako, da so problem spakirali v vrečko in ga na skrivaj postavili pred druga vrata. Kaj, če bi se v tej vrečki znašel kdo od nas?

Slišali smo, da so kriminalci… Ali nismo pravna država? Ali nimamo sodišča?

Sem mnenja, da bi se strpnostjo, znanjem in povezanostjo dalo mnogo rešiti? Kaj se dogaja zdaj? Nimate občutka, da v nas nekdo podtalno prebuja očutke, ki jih naši starši poznajo iz druge svetovne vojne, ko je nas Slovence Hitler tretiral zelo podobno?



V upanju, da nas nikoli več ne bo nihče preganjal, vas lepo pozdravljam,

Lea

Ključ - zeleni ali od zelenih vrat

V soboto je Berti Grdavš odpotovala na Štajersko, v svoj novi dom.

V petek in soboto sva bila v Sežani. S skupino zelo simpatičnih staršev smo se šli Zeleni ključ in pridobili ogromno izkušenj drug od drugega. Ker sva eno noč prespala, sem bila odmaknjena od vsega tega kaosa doma. Prespala sva v Youth hostel-u v Pliskovici. Priporočam! Tam je čudovita učna pot, vsaka prva hiša ima odlično vino... žal tega z G.A. zdaj nisva mogla prakticirati..., se bova še vrnila tja. Samo na vino :-) In v tako kratkem času sem pozabila, da imamo doma šoder v šalcah, posteljah, v banji... Ko sem se vrnila, sem se morala kar malo prizemljiti. Saj gre vse skupaj počasi h koncu. Iz denarnice že smrdi po trohnobi. Sicer pa so bili nekateri mojstri res mrhovinarji in bodo dobili ostanke. Slikce bodo te dni. In ocena mojstrov tudi. Eni, ki so nas zares nate.... so še na preizkušnji. Bomo videli, kako se bo končalo z reklamacijami. Potem vam vse povem. Aja, vesela novica pa je ta - VSI TISTI, KI STE IMELI KLJUČE OD VILE ČIRA-ČARA, JIH LAHKO MIRNO VRŽETE STRAN. KER RES NE VEM VEČ, KDO V SLOVENIJI POSEDUJE TA KLJUČ, VAM SPOROČAM, DA V NAŠO HIŠO VEČ NE MORETE. VRATA SE KONČNO ZAPIRAJO :-)! Koliko časa se bodo zapirala pa... bomo videli. Tega, da so to najlepša vrata tudi ne pozabite.:-) Danes zvečer pa Klapa v Kavarni Veronika. Nikar ne hodite tja, ker je vse zasedeno in bomo še mi, ki nam bo ratalo noter prit, dihali na škrge.

Vse

Vse se je nagrmadilo v današnji dan. Zjutraj še obeh očes nisem odprla, že so vsi hoteli nekaj od mene. Ob tem naj bi službovala od 9h-14h in potem, popoldan, še skupaj z G.A. predavala v Kranjski Gori. Jasno je, da nisem pristaš tega, da mi drugi določajo hitrost, zato sem stvari začela odpovedovati. Ampak za vsako stvar, ki sem jo odpovedala, so priletele tri nove. Zakurila sem si ročno bremzo - tudi to ni pomagalo. Ob vsej noriji, mi je potem preostalo samo še tisto, saj veste (Gardaland), zapreš oči in čakaš, da pristaneš. Brez smeri, brez koles, brez goriva. Zdaj sem tukaj - ko se gledam v šipi novega okna, se mi zdi, da sem celo še živa. Ampak ne vem, če sem to jaz... In nikogar ni, ki bi mi povedal kdo sem. Od kar imamo tako perfektno izolacijo, je tišina boleča. Nekam vakuumsko deluje. Še mački me čudno gledajo. Mogoče pa le jaz nisem jaz. Če sem nekdo drug, kdo potem sem? Nič pametnega se ne morem spomniti. Ta hip, bi najraje bila moj Mihi (medo), ki cele dneve na moji nočni omarici preždi in se zabava, ko nas gleda.
Ja! Bila bi nekdo, ki ždi in se zabava. In spet ne vem, če to znam. Nekdo bi me moral natlačiti z žimo ali z vato ali pa z rižem, mi izpuliti jezik (G.A. se že veseli) ter me nekajkrat oprati v pralnem stroju na max. centrifugo. To so idealni pogoji, da postaneš MiHi.

P.S.
Pri tej povezavi morate iti z miško do 6. decembra, ker ne znam narediti povezave direktno na Mihija. To je tudi nekaj, kar danes ne more nihče več terjati od mene.

Fraktura

Ste že kdaj slišali za kompliciran zlom mezinca na nogi? Jaz, ki sem ob štirih otrokih doživela že vse mogoče, še nikoli. Da si lahko polomiš eno majceno koščico komplicirano. No, ta je pa res huda. Naš najmlajši E. je danes prejel diagnozo 'kompliciran zlom desnega mezinca, na desni nogi'. Huje bi bilo verjetno samo še, da bi bil zlom desnega mezinca na levi nogi. :-)
Sicer pa je na urgenci še vse po starem. Tri ure čakanja (danes je šlo skoraj s svetlobno brzino;-)), dohtarji pa vedno prijazni. (Iz mojih bogatih izkušenj.)

Utrujena

Najpej sem spoznala tvojo 'notranjost'. Nekaj posebnega je bila. Ko sem te prvič srečala, me je pritegnilo tisto, kar je bilo znotraj tebe. Skozi leta sem spoznavala tvojo ranljivost, dotaknila sem se vsake tvoje rane, vedela sem za vse tvoje skrivnosti, ki ti jih je zapustil pečat časa. Iz dneva v dan se s tabo počutim bolj varno, bolj sprejeto, manj ranljivo. Zame si dragocen ščit moje intimnosti, varuh moje biti, božanstvo mojega diha. Negujem te z največjo ljubeznijo in skupaj si deliva skrivnost čustvenega planeta. Veš kdaj sem žalostna, veš kdaj sem jezna, pokažeš kadar te zanemarjam. Moje solze te nikdar ne vznemirijo, vedno jih brezpogojno tolažiš in zaradi njih nimaš nikoli občutkov krivde. Kadar le lahko, vate vnesem novega duha, novih barv, novih energij. Zato mi nisi nikoli hvaležna, ker vedno samo si. In jaz se ne rabim pretegniti za tvojo ljubezen, ker samo si. Če želim me pokažeš, če želim me skriješ.
In sedaj po nekaj letih, odkrivam tvojo zunanjost. (Zanimivo! Navadno je zunanjost tista, ki nas premami.) Centimeter za centimetrom te raziskuje moje oko. Opazi vsako tvojo posebnost. Čutim, da je zanemarjena, tvoja zunanjost. Zato sem se danes lotila vsake tvoje pore, jo skušala očistiti sledov zapuščenosti, jo božala in negovala. Ko sem odstranjevala nesnago s tebe, so se pokazale rane. Verjetno bolijo, ampak mi nikoli nisi pokazala tega. Potrpežljivo si čakala, da bo prišel čas, tvoj čas. Tako ponosna sem, da te imam. Tako hvaležna za tvojo potrpežljivost! Iz tvojih ran ne sikajo zamere, niti jeza, niti žalost. Samo čakaš. Samo si.
Jaz pa bom vsak dan pobrala s tebe košček nesnage in čakala, da me boš sprejela v svoje naročje. Ulegla se bom na travo, ki bo rasla v tebi, sprehodila pogled po tvoji čudoviti podobi in se popolnoma potopila vate. Zares sem srečna, da te imam. Vila Čira-Čara. Naš dom. Naše zavetje.

Danes, samo za vas nekaj gospodinjskega.;-)

Še ena o času

Ena od stvari, ki 'osrečuje' moj odnos z G.A. je čas. Čas, ki mineva kakor pač mineva, obema se zdi, da mineva prehitro, to dejstvo pa živiva čisto vsak po svoje. G.A. je (v mojih očeh) počasen človek, ki velikokrat zato, da bi veliko naredil, počne veliko stvari naenkrat. Jaz sem hiter človek (zame je to v redu ;-)), ki počne stvari hitro, organizirano in do konca. Tako kot mene frustrira počasnost G.A., jasno, moja brzina. Resnica je, da je v obeh načinih nekaj dobrega in koristnega. Jaz imam velike težave pogledati v počasen svet. Zdi se mi, kot da se vse skupaj premika nekam invalidno, ni akcije, ni adrenalina, ni občutka, da se sploh kaj dogaja. Kaj je v tem dobrega? Hm, recimo, če živiš bolj počasi imaš čas iti na wc, se dolgo pogovarjati po telefonu, prebrati prospekte, pojesti sendvič... No, priznam - res imam težave.
V četrtek sva imela z G.A. skupno predavanje v Mojstrani in dlje predavava bolj meni sede, ker se neskončno rada vozim. Kar pomeni, da sem se veselila že nekaj dni prej.
G.A. se odloči takole - predavanje je ob šestih, do tam je eno uro, od doma greva ob petih.
Jaz - na gorenjki je dostikrat gužva, takrat gredo ljudje iz službe, rada pridem toliko prej, da vidim in začutim prostor najprej prazen... Greva ob štirih!
Ste opazili? Nenavadno, če je tisto kar sem napisala zgoraj resnično. No žal je. Ker tudi, če bi šla po načrtu G.A. bi šla (za mene) počasi.
Ok. Skleneva dogovor, da se izogneva trpljenju enega in drugega. In se odpeljeva od doma ob 16.30... Zame je bilo to absolutno prepozno in sem trpela kot ...
No, po nekaj metrih vožnje sem se uspela skulirati in z G.A. sva padla v prijeten pogovor.

Nato pa:
GSM: "Tralala, tralali, lalali"
Jaz: "Ja, prosim?"
Nekdo: "Dan, kličem z Mojstrane"
Jaz: "Aaaa, vi ste, saj sva že na poti."
Nekdo: "O, super, bomo počakali."
V moji glavi: " Kaj bodo čakali, sej je komi pet, zakaj teži, kaj mi hoče povedati?"

Pogledam G.A., ki popolnoma mirno in zadovoljno zre skozi okno na cesto, izza hriba leze zvonik brezjanske cerkve. Če ima tale Marija res čudežno moč, ne bo dopustila, da se bo zgodilo to kar predvidevam...

Jaz: " Saj imava ob šestih, a ne?"
Nekdo: "Ne, gospa ob petih!"
V moji glavi: " pip, pip piiiiiiip, pppiiiiiiiiippp..........................pip,pip,piiiiiiiiiiiiiiiiiip!"
Porinem GSM v roke G.A., ki se je dogovarjal.
G.A.: "Joj"
Nekdo: nekaj
G.A.: " O joj"
Nekdo: nekaj
G.A.: "Koliko časa imava od Brezij do vas?"
Nekdo: "Nekaj"
G.A.: "Bova pohitela, probajte zadržat poslušalce..."
V moji glavi: "Tiho bodi, tiho bodi...1000x..." Z zvonika brezjanske cerkve so mi verjetno Marija in vseh 1000 svetnikov kazali osle.
Izkupiček:
- zamudila 25 minut.
- od Brezij do Mojstrane sem morala razmisliti, kako bo izgledalo opravičilo.
- poslušalci so se že po mojem prvem stavku nasmejali.
- potem sva razturila, kot vedno
Mimogrede, dogovor o uri je bil tako nejasen, da če bi jaz to vedela, bi šla v Mojstrano že ob 6h zjutraj:-)

Naši mucki zreli za odhod

Še več naših fotografij si oglejte v galeriji.

Jasno je, da smo nekaj posebnega. Jemo vse, kar nam pride na pot, znamo uporabljati mačji wc, zlezemo v vsako luknjo, ker smo strašno radovedni in čez kakšen dober teden, bomo morali s trebuhom za kruhom.

Naša dlaka je gosta, mehka in dolga. Tudi mami in babi sta dolgodlaki.

Če želite muca, ki je zares nekaj posebnega, pridite pome. Od barve, do gostote in dolžine dlake sem ekstravaganten.

Filmsko!

Samo še repek zavijem. Zaradi lepote!

Ku-ku

Začetki enega dne

Ne enega. Tegale!

G.A. je vstal z levo nogo.
Jaz sem bila pa čist u redu! ;-)
Peljala sem GoYo ne sprehod in za začetek stopila v pasji drek na PLOČNIKU! Ne tisti, ki se je posral, tisti, ki je drek tam pustil, naj gre nekam. Z žvrkljajočim zvokom, ki ga je za sabo puščal moj čevelj, katerega se je drek z vso navezanostjo oprijel, sem se odpravila nasproti naslednjemu hudodelstvu. Ja, ja lepo jutro, pa rosa pa hribi in bla bla bla, kaj mi to pomaga, ko zagledam svoje ljubljeno kosmato bitje, kako se srečno valja po njivi polni gnoja. Grrrr, ubila jo bom! Zadavla jo bom! Ne bom je nikoli več pobožala....! Potem pa priteče k meni in me tako sreeečno in miiiilo pogleda...
Kaj naj? Pozabim na vse grožnje in začnem razmišljati, zakaj ravno meni drek smrdi? Verjetno z mano nekaj ni v redu. Travme iz otroštva? Moram vprašat mami na koliko ur so me previjali, :-D.

Finance

Pa poglejmo, kakšna manipulacija se skriva v krasni, zaželjeni besedi FINANCE...

FINance
FINancE
KONEC
END
ENDE
KRAJ
KONJEC
VEGE
BASTA
Če kdo še bolj obvlada finance in tuje jezike, lahko svobodno pomaga k popolnosti tegale posta. Hočem reči, ko pomisliš na finance, si že v naprej zapisan koncu.

Inštalaterji

Še dobro, da se vse življenje učimo. Jaz od včeraj spet nekaj novega vem. Končno razumem, zakaj se tisti, ki nekaj montirajo imenujejo inŠTALAterji. To so ljudje, ki so zelo iskani - zato so IN. IN so tudi zato, ker štalo običajno delajo V (znotraj) prostoru. Ko končno pridejo V hišo, iz nje nastane ŠTALA. Vrtajo, štemajo, rušjo - skratka delajo štalo. Eni večjo, drugi manjšo, a vendar, štali se ne da pobegniti. TERJI pa je okrajšava za terjer. To je pasma psa. Ta končnica nam da vedeti, da te na koncu oskubijo kot psa.
Temu se nikakor ne da izogniti. Mi imamo teh inštalaterjev toliko, da jih bomo preimenovali v eno večjo pasmo.
V INŠTALADOGE.

Pe - tek

Redko pišem blog zjutraj. Če je to redko, moram imeti zares pravi razlog, da sem prijela v roke tipke. Ker vam želim povedati, da bom imela danes en prav fin, krasen, izjemen dan. Družbo mi delajo Mujo, Selim, Hasan, Sanel, Meho in Kemo. Prav prijetni fantje, ki z veseljem pridejo k naši hiši in so popolnoma nemoteči. Glasba - ritmično vrtenje mešalca. Sliši se kot slonov prebavni sistem, ali pa, kot bi se velikan pripravljal, da prdne. Okoli hiše plapolajo zrna stiropora, zato si v tem hladnem jutru zlahka predstavljam, da pada sneg. Veliko razlogov za krasen dan, se vam ne zdi?

Čuj! Si ti ču, da ma klapa koncert?

Klapa ima javno vajo v kavarni v Kamniku. Kdaj že? Aja, v nedeljo 19. 11. ob 19.30. Pa pohiti in si rezerviraj mizo, ker bodo kmalu samo še stojišča! Če zamudiš, pa pridi na Srečanje klap 25. 11. ob 20h. Karte se bodo prodajale od 13. 11 dalje. V opomin - lani so bile karte razprodane, preden so obesili 'čezcestni' transparent. Potem je bilo veliko hude krvi. Najbolje, da se kar postavite v vrsto. Najbolj elegantna pot do kart pa je sledeča: sponzorirajte koncert z najmanj 50.000 in dobite dve karti ZASTONJ!

Kar pa se tiče naše hiške - okna so, vrata tudi (po tretjem poskusu in še ne brezhibna). Glitzi krpic je še prek dovolj za morebitne nove člane fitnessa. G.A. je po povratku prevzel vlogo strogega gospodarja in me razbremenil, da se počutim skoraj samo kot čistilka. In vsi, ki nestrpno čakate, da bom začela delati - to se je zgodilo danes. Končno spet počnem nekaj, kjer se počutim suvereno.