Vse

Vse se je nagrmadilo v današnji dan. Zjutraj še obeh očes nisem odprla, že so vsi hoteli nekaj od mene. Ob tem naj bi službovala od 9h-14h in potem, popoldan, še skupaj z G.A. predavala v Kranjski Gori. Jasno je, da nisem pristaš tega, da mi drugi določajo hitrost, zato sem stvari začela odpovedovati. Ampak za vsako stvar, ki sem jo odpovedala, so priletele tri nove. Zakurila sem si ročno bremzo - tudi to ni pomagalo. Ob vsej noriji, mi je potem preostalo samo še tisto, saj veste (Gardaland), zapreš oči in čakaš, da pristaneš. Brez smeri, brez koles, brez goriva. Zdaj sem tukaj - ko se gledam v šipi novega okna, se mi zdi, da sem celo še živa. Ampak ne vem, če sem to jaz... In nikogar ni, ki bi mi povedal kdo sem. Od kar imamo tako perfektno izolacijo, je tišina boleča. Nekam vakuumsko deluje. Še mački me čudno gledajo. Mogoče pa le jaz nisem jaz. Če sem nekdo drug, kdo potem sem? Nič pametnega se ne morem spomniti. Ta hip, bi najraje bila moj Mihi (medo), ki cele dneve na moji nočni omarici preždi in se zabava, ko nas gleda.
Ja! Bila bi nekdo, ki ždi in se zabava. In spet ne vem, če to znam. Nekdo bi me moral natlačiti z žimo ali z vato ali pa z rižem, mi izpuliti jezik (G.A. se že veseli) ter me nekajkrat oprati v pralnem stroju na max. centrifugo. To so idealni pogoji, da postaneš MiHi.

P.S.
Pri tej povezavi morate iti z miško do 6. decembra, ker ne znam narediti povezave direktno na Mihija. To je tudi nekaj, kar danes ne more nihče več terjati od mene.