Še ena o času

Ena od stvari, ki 'osrečuje' moj odnos z G.A. je čas. Čas, ki mineva kakor pač mineva, obema se zdi, da mineva prehitro, to dejstvo pa živiva čisto vsak po svoje. G.A. je (v mojih očeh) počasen človek, ki velikokrat zato, da bi veliko naredil, počne veliko stvari naenkrat. Jaz sem hiter človek (zame je to v redu ;-)), ki počne stvari hitro, organizirano in do konca. Tako kot mene frustrira počasnost G.A., jasno, moja brzina. Resnica je, da je v obeh načinih nekaj dobrega in koristnega. Jaz imam velike težave pogledati v počasen svet. Zdi se mi, kot da se vse skupaj premika nekam invalidno, ni akcije, ni adrenalina, ni občutka, da se sploh kaj dogaja. Kaj je v tem dobrega? Hm, recimo, če živiš bolj počasi imaš čas iti na wc, se dolgo pogovarjati po telefonu, prebrati prospekte, pojesti sendvič... No, priznam - res imam težave.
V četrtek sva imela z G.A. skupno predavanje v Mojstrani in dlje predavava bolj meni sede, ker se neskončno rada vozim. Kar pomeni, da sem se veselila že nekaj dni prej.
G.A. se odloči takole - predavanje je ob šestih, do tam je eno uro, od doma greva ob petih.
Jaz - na gorenjki je dostikrat gužva, takrat gredo ljudje iz službe, rada pridem toliko prej, da vidim in začutim prostor najprej prazen... Greva ob štirih!
Ste opazili? Nenavadno, če je tisto kar sem napisala zgoraj resnično. No žal je. Ker tudi, če bi šla po načrtu G.A. bi šla (za mene) počasi.
Ok. Skleneva dogovor, da se izogneva trpljenju enega in drugega. In se odpeljeva od doma ob 16.30... Zame je bilo to absolutno prepozno in sem trpela kot ...
No, po nekaj metrih vožnje sem se uspela skulirati in z G.A. sva padla v prijeten pogovor.

Nato pa:
GSM: "Tralala, tralali, lalali"
Jaz: "Ja, prosim?"
Nekdo: "Dan, kličem z Mojstrane"
Jaz: "Aaaa, vi ste, saj sva že na poti."
Nekdo: "O, super, bomo počakali."
V moji glavi: " Kaj bodo čakali, sej je komi pet, zakaj teži, kaj mi hoče povedati?"

Pogledam G.A., ki popolnoma mirno in zadovoljno zre skozi okno na cesto, izza hriba leze zvonik brezjanske cerkve. Če ima tale Marija res čudežno moč, ne bo dopustila, da se bo zgodilo to kar predvidevam...

Jaz: " Saj imava ob šestih, a ne?"
Nekdo: "Ne, gospa ob petih!"
V moji glavi: " pip, pip piiiiiiip, pppiiiiiiiiippp..........................pip,pip,piiiiiiiiiiiiiiiiiip!"
Porinem GSM v roke G.A., ki se je dogovarjal.
G.A.: "Joj"
Nekdo: nekaj
G.A.: " O joj"
Nekdo: nekaj
G.A.: "Koliko časa imava od Brezij do vas?"
Nekdo: "Nekaj"
G.A.: "Bova pohitela, probajte zadržat poslušalce..."
V moji glavi: "Tiho bodi, tiho bodi...1000x..." Z zvonika brezjanske cerkve so mi verjetno Marija in vseh 1000 svetnikov kazali osle.
Izkupiček:
- zamudila 25 minut.
- od Brezij do Mojstrane sem morala razmisliti, kako bo izgledalo opravičilo.
- poslušalci so se že po mojem prvem stavku nasmejali.
- potem sva razturila, kot vedno
Mimogrede, dogovor o uri je bil tako nejasen, da če bi jaz to vedela, bi šla v Mojstrano že ob 6h zjutraj:-)