Utrujena

Najpej sem spoznala tvojo 'notranjost'. Nekaj posebnega je bila. Ko sem te prvič srečala, me je pritegnilo tisto, kar je bilo znotraj tebe. Skozi leta sem spoznavala tvojo ranljivost, dotaknila sem se vsake tvoje rane, vedela sem za vse tvoje skrivnosti, ki ti jih je zapustil pečat časa. Iz dneva v dan se s tabo počutim bolj varno, bolj sprejeto, manj ranljivo. Zame si dragocen ščit moje intimnosti, varuh moje biti, božanstvo mojega diha. Negujem te z največjo ljubeznijo in skupaj si deliva skrivnost čustvenega planeta. Veš kdaj sem žalostna, veš kdaj sem jezna, pokažeš kadar te zanemarjam. Moje solze te nikdar ne vznemirijo, vedno jih brezpogojno tolažiš in zaradi njih nimaš nikoli občutkov krivde. Kadar le lahko, vate vnesem novega duha, novih barv, novih energij. Zato mi nisi nikoli hvaležna, ker vedno samo si. In jaz se ne rabim pretegniti za tvojo ljubezen, ker samo si. Če želim me pokažeš, če želim me skriješ.
In sedaj po nekaj letih, odkrivam tvojo zunanjost. (Zanimivo! Navadno je zunanjost tista, ki nas premami.) Centimeter za centimetrom te raziskuje moje oko. Opazi vsako tvojo posebnost. Čutim, da je zanemarjena, tvoja zunanjost. Zato sem se danes lotila vsake tvoje pore, jo skušala očistiti sledov zapuščenosti, jo božala in negovala. Ko sem odstranjevala nesnago s tebe, so se pokazale rane. Verjetno bolijo, ampak mi nikoli nisi pokazala tega. Potrpežljivo si čakala, da bo prišel čas, tvoj čas. Tako ponosna sem, da te imam. Tako hvaležna za tvojo potrpežljivost! Iz tvojih ran ne sikajo zamere, niti jeza, niti žalost. Samo čakaš. Samo si.
Jaz pa bom vsak dan pobrala s tebe košček nesnage in čakala, da me boš sprejela v svoje naročje. Ulegla se bom na travo, ki bo rasla v tebi, sprehodila pogled po tvoji čudoviti podobi in se popolnoma potopila vate. Zares sem srečna, da te imam. Vila Čira-Čara. Naš dom. Naše zavetje.

Danes, samo za vas nekaj gospodinjskega.;-)