Kje pa sem?

Nimam časa pisat, ker imava z G.A. čist novo, ta pravo, prvo samo najino - POSTELJO! Pomislite, včeraj sem šla spat ob 11h!!! in sem celo zaspala.

Sicer pa so bili tile dnevi v znamenju sreče. I. najina hči, je v ponedeljek s svojo prijateljico prečkala (na prehodu za pešce) cesto pri Merkatorju. Ko sta bili nekje na sredini ceste, je opazila, da se jima z veliko hitrostjo bliža avto in da ne zavira. Pograbila je prijateljico in jo potegnila k sebi, v upanju, da se bosta izognili najhujšemu. Ker ju voznik očitno ni videl, hitrosti ni zmanjšal in je kljub trudu I. z levo lučjo zadel prijateljico, ki je najprej padla na 'havbo' (I. je ni vedno spustila, dokler ni začutila, da jo bo potegnilo spodaj) in ko je voznik zaviral na tla.
Po padcu prijateljica ni čutila nog. I. pa je reagirala popolnoma odraslo. Poklicala je pomoč, prijateljici ni dovolila, da se premika, ker je vedela, da ima lahko poškodovano hrbtenico..., tekla domov po starše, ki so sicer naši novi sosedi. Skratka - ni spustila ene pomembne stvari.
Vse se je dokaj srečno končalo. Prijateljica ima počeno medenico in najmanj šest tednov ne sme stopiti na nogo, hud udarec v obraz, brez poškodb glave...
Včeraj zjutraj sem I. peljala k njej v bolnico in tega objema med njima nikoli ne bom pozabila!

Midva z G.A. sva takrat, ko se je vse to dogajalo predavala v Ptuju. Ne vem, ali bi bilo kaj drugače, če bi bila doma. Vem samo za tisto neznosno stisko, ko sem bila tako daleč stran od otroka, da ga nisem mogla objeti, potolažiti, mu biti v oporo. Takrat se razdalje povečajo do čiste neskončne nemoči.