Hrepenenje

Sem popolnoma navadna zemljanka in zato, kljub temu, da imam vse, mislim, da imam skoraj vse. Hrepenim po tem, da bi se zgodil dan, ko bodo vsi štirje otroci toliko zdravi, da bodo šli v šolo. Hrepenim po miru, po samoti, po času brez vprašanj, ki zahtevajo več ali manj smiselne odgovore. Hrepenim po času, ki ne bo od mene pričakoval. Po času od katerega bom jaz pričakovala. Kaj?
Jaz neskončno miroljubno bitje, bi z orgazmičnim užitkom mučila besedo MORAM. Zato potrebujem malo primitivnega orožja, kot sta alkoholc , vžigalice in skodelico vode. Mučenje bi izvedla z neskončno močjo roke. Najprej bi ji odvzela moč (tej kruti besedi MORAM). Potrgala bi ji stran oba M-ja. Ko bi se izmučena valjala v kotu papirja, bi vzela en debel alkoholc in bi po njima nekontrolirano čečkala, delala krace, jima kazala pol twixa, dokler nebi alkoholca utrujena crknila. M-ja pa bi se še vedno trudila preživeti in bi prežala kot dve podivjani svinji iz ozadja. Nato bi s ciničnim nasmehom zanetila vžigalico. Moj obraz se reži od neskončnega užitka! Naredila bi resk in počasi približala smrtonosni ogenj. Opazovala bi, kako od alkohola pijana M-ja, s strahom drevenita in se maličita. Prepozno! Ogenj je pogoltnil z alkoholom namočen papir (naredilo je le še 'flaf') in od tiste grozne besedice bi ostal le še ORA. Nato bi plamene pogasila v 'šalci' vode.
ORA mora še malo živeti, ker še nisem zadovoljila svojih sadističnih nagnenj.
O bi spremenila v U. Pred sabo imam to čudovito osovraženo skropucalo, ki mi meri čas. URA! Prav počasi se lotim U-ja, po enakem postopku ga spremenim v smrdeči dim. Oh!
RA. Kaj naj s tem? Naj pustim živeti? Raje ne. Kaj, če se od nekje znajdejo tisti izgubljeni M in O?
RA - žal mi je, uničenje mora biti dokončno. Dodala ti bom J.

RAJ! Ko misli tečejo v neskončnost, ko želja nadomesti prisilo, ko se počutiš ustvarjalnega, ko nekaj narediš samo zase in iz sebe in s tem polepšaš svet.

Hrepenim, da bi se, le za hipec, tukaj ustavil RAJ!


(Zdaj ga znam ustvariti:-))

Poza

Obraz imam obrnjen proti stropu in štejem. Do sto.
Nič.
Obraz imam obrnjen proti stropu in štejem. Do petsto.
NIČ.
Obraz imam obrnjen proti stropu in štejem. Do šetstošetinšedeset.
nič.
Obraz imam obrnjen proti stropu in štejem. Do tisoč.
še vedno nič.

"Ma klinc", si rečem, se obrnem, porinem obraz v vzglavnik in zaspim, preden preštejem do pet!

Zadnje čase se učim spati na hrbtu. Razlogov za tako kruto učenje imam kar nekaj. Jasno, da verjamem, da so razlogi za tovrstno početje smiselni, ker drugače tega ne bi počela.
Na trebuhu spim že od rojstva. Po mojem sem padla na trebuh, ko sem se rodila in od takrat je bila zame to edina udobna poza. Zdaj pa je žal prišel čas, ko verjamem, da je pozo treba spremeniti.

Razlogov je seveda več, ker se za enega verjetno ne bi trudila.

• Če spim na trebuhu imam obraz porinjen v vzglavnik. Lahko si predstavljam tisto zmaličeno faco, ki jo moj vzglavnik gleda vso noč. Vsled tega, se moram zjutraj na poseben način pripraviti, da se pogledam v ogledalo. V faco izgledam približno tako, kot da mi je spustila. (Kot zračnica, saj razumete). Torej bi morala imeti nekje za ušesom ventilček, da bi lahko na hitro rešila problem. Za odpravljanje zmečkanosti potrebujem mrzlo vodo, dve uri budnega stanja, kavo in če sem dobre volje gre hitrje. (Od tod verjetno prepričanje moje okolice 'L. je pa zmeraj dobre volje'.) Verjetno je stvar hujša tudi za to, ker tudi hujšam že od rojstva. In moja uboga koža je verjetno zmedena od vsega krčenja in raztegovanja.
• Naslednji razlog je moj vrat. Če spim na trebuhu, ne vem sicer, kaj počnem z glavo ponoči, vendar se velikokrat zjutraj zbudim v zelo razstavljenem in zaskočenem stanju. Ne vem kaj počnem, ampak občutek imam, kot bi glavo hotela poriniti nakam pod perut. Na varno. Ajme, upam, da ne sodim med tista pametna pernata bitja. Kakorkoli že, glave nekaj časa ne morem premikati niti za milimeter, zdi se mi, da imam v vratu potrgane vse žile in živce, kot, da se moja uboga glavica valja po postelji sama zase. Imam neko skrivno upanje, da bo ležanje na hrbtu obvarovalo moj miselni trezor in ga ohranilo na svojem mestu.
• Tretji razlog pa je iz varčnosti. Kaj neki privarčujem s spanjem na hrbtu? Tisti, ki ste nagnjeni k šparanju ste zdele verjetno vsi iz sebe. Za novo leto sem dobila likalnik. Pa ne tisti za likanje cunj! Likalnik, ki pegla kožne gube. To je ena micena tubica v kateri se skriva ena žametna prozorna tekočinca. Z njo se moram namazati po mojih štiridesetletnih režah in baje bodo nekoč zginile. Moram reči, da imam občutek, da zadeva res deluje v smislu likalnika. No ja, in kaj šparam. Če bi ležala na trebuhu, bi čudežni likalnik zlezel v 'povšter' namesto v mojo kožo. Za zlikanost ga bom porabila manj, če ležim na hrbtu in ga namenim samo moji koži ;-).

Obraz imam obrnjen proti stropu in štejem. Do milijon.

To - rek

Kaj nam bo prinesel to - rek. Nam bo prinesel TO! ali rek?

Šalovci

A veste, kje je to?

Greš na konec sveta, skozi Dankovce, mimo gostilne Pri Marjetki, nato levo in spet naravnost....do naslednjega konca sveta. Pomislite - tam imajo šolo in tja sva šla z G.A. predavat.
Pot je tako dolga, da se vmes lahko nekajkrat skregaš in spet pobotaš. Ko vse to opraviš, si neskončno utrujen in lačen!

Edina zanimivost, ki jo vidiš na tej poti je ogromno zelenih hiš z zelenimi strehami. (Zelena fasada, drugače zelene špalete - obrobe okoli oken in spet drugače zelena streha, na zelenem travniku). Skrb, da bodo vse to požrle krave, je upravičena.
Posebnost - lesena hiša s svetlomodro, florescentno streho. Hudo grozn! Sem mislila, da je nekdo odtrgal list s pobarvanke kakega štiriletnika in ga nalimal na tisto parcelo. Pa ni res. Hiša je bila 'čist ta zaresna'.

Zakaj se veliko reči ne (do)konča?

Ker so tako lepe in bi bilo grozno, če bi se končale. Pogrešali bi jih. Brezje nad Kamnikom. Kraj poslan od Boga. Slikano v sredo popoldan. Moji najlepši trenutki v tem tednu. Ni besed.

Bili smo trije :-)

In, ker jih kupimo v Obiju. Tale hiška, ki bo morda nekoč dokončana, zdaj stoji na vrtu. Manjkala je natanko ena dilca. Ne se smejat. To nam predstavlja velik problem. Ker nismo mizarji, ker se nam takšni kosi ne potikajo pod nogami, ker.... smo jo ravno zato, da ne bi imeli težav, kupili v štacuni!!!! Torej nikar v OBI! Hiška brez navodil, ki ima priloženi dve toni žebljev, ki jih je GoYa pridno raznosila po vrtu in brez ene dilce na strehi, tako, da je ne moremo (do)končati! No G.A. in I. sta staknila svoje možganske kapacitete in jo postavila .

Skoraj do konca!

Ko bomo našli dilco, jo samo še pobarvamo. Bravo G.A. in I.!

Napovedi

Danes zjutraj sem se jako dobro razpoložena peljala z Radomelj proti domu in poslušala radio. Glej ga zlomka - najprej bio vreme, nato je še mojster Dany dodal svoj piskerček 'dobrih vizij'.
Če si malo labilen, pustiš, da ti tako v treh, štirih stavkih frderbajo dan. Bio vreme je bilo nekako tako, da bo dan za en k., da ne bomo pretirano produktivni in delavni. Upam, do so se tisti, ki so bili namenjeni v službo, kar takoj obrnili in šli nazaj v posteljo. Ob taki lepi napovedi pa res ne gre iti v službo. Če drugega ne, ni fer do šefa. Da bi mu kar tako odžirali denar? Evre? Lepo je biti pošten.
Mojster Dany je potem še dodal, da tako neugodnega dneva pa še ne! Fizično počutje sicer ne bo ogroženo, kar se pa dela tiče bo šlo vse narobe in Bog ne daj imeti opravka z denarjem. A naj potem delam kar zastonj, da si ne pokvarim dneva? Samo še en razlog več, da 'kidaš na ljevo' nazaj pod kovter.

O ne, ne bojo me! Lepo sem se lotila dela. Bila sem jako produktivna in tudi boli me nič. Nihče me (do tega trenutka) še ni oskubil. Iz tega sklepam, da sem verjetno z drugega planeta, ker tele zvezdice name ne vplivajo. Geslo: DON'T BELIEVE!

Horuk

v nove, še boljše, čase!

Red

S starševstvom se ukvarjam skoraj 18 let. To je lahko moja nuja, vendar starševstvo jemljem kot nekaj zabavnega. V glavnem. Torej, kot mama štirih otrok, imam kar nekaj izkušenj. Se pa z vzgojo ukvarjam tudi 'v službi', skupaj z G.A. Ker imava zadnje čase zelo veliko staršev, ki se srečujejo s hudimi stiskami pri svojih odraščajočih otrocih, sem se odločila, da le nakaj napišem na to temo.
Najprej o terminu 'odraščajoči otrok'.
Veliko ljudi misli, da so to samo najstniki. Otrok se rodi in začne odraščati. Torej je otrok takoj, ko prvič vdihne odraščajoči otrok. Sama sem vedno na ta način sledila svojim otrokom. Imajo potrebe. Starši imamo tudi potrebe. Poznam starše, ki so absolutno postavili otrokove potrebe na piedestal in pozabili na svoje. Vse izgleda idealno. Za nekaj časa. Ko prvič 'škripne', ne 'škripne' pri otroku, temveč v partnerskem odnosu. Preveč vložene energije v eno smer, se mora nekje poznati. Toda, kako naj vemo, kdaj je te energije preveč? Kaj, če je bo premalo? Kaj če bo otroček trpel? Tukaj vam v tolažbo povem, da otrok najmanj trpi, če vidi - ČUTI, da imata starša kvaliteten odnos. (To ne pomeni, da se nikoli ne kregata! Pomembno je kako se kregata in kaj je rezultat prepira. Kuhanje mule? Gostilna? Prijateljica? TV? Ali pogovor, ki ponudi rešitev?)
In otrok zares trpi, če vidi-ČUTI okoli sebe jezo, zamero, morda celo sovraštvo in agresijo.
Zato jaz kljub vsemu, da si bom ta hip nakopala kakšno sovražnico in kakšnega sovražnika zagovarjam red. Govorim o redu in ne o absolutizmu.
Ko se rodi dojenček, je jasno, da ga dojimo kadar mu paše, da smo budni kadar mu paše, da ga potolažimo vedno kadar joka. Ali ga imamo kar pri sebi v postelji, je zelo zasebna odločitev. Jaz sem vedno rekla: "Na vsem svetu imam samo 2 kvadratna metra zase, to je edino in zares MOJE, vsak, ki želi gostiti pri meni, me bo vprašal, če lahko (tudi G.A.!)" To ne pomeni, da otroci ne smejo v mojo posteljo, samo spijo v svoji. Zjutraj in zvečer se pa lahko crkljamo do onemoglosti. Ampak to je bila moja individualna izbira, ki bi jo izbirala četudi bi imela 10 otrok..... Ko se dojenček rodi, se spoznavamo. On prihaja iz varnega okolja, nekam kjer je polno nekih novih dražljajev, kjer ga lahko zebe ali mu je vroče, kjer mu je slabo in bruha, zvija ga, zaspan je, okoli njega je hrup, polno ljudi... Mi ga opazujemo, mu nudimo kar največ, da bi se čimprej prilagodil, on opazuje nas, naše vedenje, naše reakcije. Vendar ta dojenček odrašča in se zelo hitro uči. Kmalu bo vedel kaj mora narediti, da bo dobil kar hoče, če tisto rabi ali ne. Kako ugotoviti? To so nesmiselna vprašanja. Ne moremo ugotoviti. Lahko pa ga vključimo v naš ritem življenja. To sem sama počela in se je izkazalo za dobro. Za naju z G.A. in tudi za otročke. Nekaj tednov sem se jaz prilagajala ritmu otroka, dojila sem vse štiri, prve tedne čisto zares kadar jim je pasalo, potem sva jih počasi začela uvajati v najin ritem. Zajtrk skupaj, malica skupaj (govorim o starosti dva do tri mesece), kosilo,(najprej sem dojila, potem je bil en otrok v stolčku na mizi najina lepa dekoracija in naju je opazoval pri obedu)... kopanje ob isti uri, spanje ob isti uri, vstajanje ob isti uri... Na začetku je šlo počasi, potem je to postal naš družinski ritual, obred. Kaj pa ponoči? Večerja je bila ob 8h. Jasno je, da tako majhen dojenček vsaj enkrat ponoči je. Ampak zakaj ravno takrat, ko jaz 'glih' zaspim? Midva sva bolj večerne sorte in nisva hodila zgodaj spat. Ta mali so se za nočni obrok zbujali okoli dveh, jaz sem takrat ravno začela sanjati. In sem poskusila finto. Ob enajstih, ko sem se sama odpravila v posteljo, sem preprosto podojila spečega otroka. En teden se ni zgodilo nič. Jedel je ob 11h in ob 02h zjutraj. Čez en teden, se je sam zbudil ob 11h in je potem spal do 6h ali 7h zjutraj. JUHU!!!! Zmagali smo. In tudi nikoli jih nisva puščala nekontrolirano jokati. Nisva jih pa kar vsepovprek jemala iz posteljice, če so bili siti in zdravi. Bila sva (eden od naju) tam, božala, držala za rokco.... 'Če rabiš varnost, sem tukaj', je bilo najino sporočilo. Spomnim se, da je najstarejši I., enkrat na vsak način hotel spati pri meni in je huronsko rjovel. Nisem si želela nakopati stalne stranke v moji postelji in sem sama zlezla k njemu v 'špampek'. (Star je bil okoli enega leta). Ni zdržal dogo. Nagnal me je ven, ker mu je bilo pretesno. Razložila sem mu, da je približno tako tudi v moji postelji in, da zjutraj lahko pride pogledat. Podoben način sva izbirala pri vseh štirih. Še danes se kdaj skupaj crkljamo in takrat je res posvečen čas.
Jaz temu pravim postavljanje meja. In vsak dan - pomislite čisto vsak dan, do danes sva imela z G.A. po osmi uri zvečer čas zase. Jasno je, da so bile izjeme. Ampak te izjeme so bile praznik. In otroci so to zelo dobro vedeli.

Zdaj, ko so skoraj vsi štirje že najstniki, zelo dobro vedo, kaj pomeni, ko sprejmeva neko odločitev. S trmo in dretjem ali celo razbijanjem ne bo nič. Lahko se pogajamo. Lahko se pogovorimo. Ampak na koncu bomo prišli do dogovora. Ta dogovor bo držal. In roko na srce. V tem obdobju bolj potrebujemo varnost starši kot otroci. Najini otroci tudi vedo, da potrebujeva čas za naju. To spoštujejo in nama omogočijo. Tudi s tem, da naredijo kaj namesto naju.
Ne morem vam povedati, kako nepopisno trpijo starši, ki svojim otrokom ne morejo zaupati, ki ne vedo, kdaj bodo prišli domov, kje so, s kom so, kaj delajo. To kar dajemo našemu malčku, se nam obrestuje tisočkratno in to v obdobju, ko nas za otroke najbolj skrbi.

Dobro jutro

Silvesterska večerja. Mesni fondue + omakce + solate. Priprava otroci. Njami!

A je že kdo vstal?
Jaz prav nič nisem bila prikrajšana, ker itak malo spim. Bili smo doma - ob 22h sprehod v mesto, pogledat, kje so H. Strahotno pogrešam M. pa se nič ne oglasi. Na podsteršju je žuralo 10 najstnikov- so se lepo vedli;-), ob polnoči družinski ritual pred hišo, objemanje, lupčkanje in podobne prijetnosti. Po polnoči sva šla k moji sis - vsakoletni ritual, ki je nujen za dušo, potem sva šla še enkrat pogledat do H. - še vedno jih ni bilo.
Spat sem šla ob 04.00h, dve do tri ure kasneje, kot je v navadi, vstala sem ob devetih, tudi toliko ur kasneje, kot je v navadi. Alkohola skoraj nič, hrane malo. Rezultat = dobro počutje. V hiši je neka spokojna tišina. Najstniki ližejo rane prečute noči. Zaviti v odeje, ležijo na kavču in se delajo, kot, da gledajo tv. Vendar je pogled utrujen in odsoten. Joj, kako dobro se spomnim tega občutka. Še pet mesecev naju z G.A. loči od tega, da bodo v hiši štirje najstniki in še štirje meseci, da bo najin najstarejši polnoleten.
Sploh nimam občutka, da se staram, le otroci se. To pa paše. Zato se v zvezi s tem minevanjem časa, res počutim, kot en debil. Novo leto. 1. januar. So what? Kaj je drugače? Sem res eno leto starejša. Ne verjamem - to mi gre odlično od rok. Čez 10 min. bo koslilo. Sarma (hvala sis) in pire. Za nekatere zajtrk. Vse diši, lepo je pospravljeno, mir,...pravi blagoslov.

Vse dobro

Foto G.A.

Da bi bili čim več časa spravljeni sami s sabo, želim vsem, ki me berete, ki me poznate, ki ste moji prijatelji in vsem, ki sem Vas želela danes objeti pa to ni bilo možno.
Vse dobro tudi nespečnežem, luzerjem, samomorilcem, depresivcem....