Plesni venček

Danes (včeraj), sva bila ponosna starša najine devetošolke. V šoli so imeli plesni venček. Bilo je prav ganljivo. Vsem je za čestitati, da so se izpostavili in pred nami pokazali, kaj znajo. Lahko si videl ponosne in samozavestne plesalke/plesalce, enako pa je mrgolelo tistih, ki jim je bilo neskončno nerodno in so odplesali zardelih lic. Ples je organiziran kot neke vrste tekmovanje. Najina M. se je odlično izkazala (priplesala sta v polfinale), čeprav bi bilo morda bolje, da ples ne bi bil tekmovalen, saj je bilo videti, da so prav vsi, dali vse od sebe. Jasno pa je, da so najbolj blesteli tisti, ki se s plesom ukvarjajo več let in tudi dobili zaslužene nagrade. Počutila sem se, kot, da gledam uvod v maturantski ples. (Čeprav bo vmes še nekaj krutih in tudi veselih najstniških let.) Prisili te, da svojega otroka pogledaš kot odraščajoče bitje, ki si ustvarja svoj svet in svoj krog prijateljev.
To so še zadnji utrinki pred vpisom v srednjo šolo. Agonija zbiranja točk se je že začela. Kruta vprašanja, kot so: "Kaj bom, ko bom velik(a)?" tudi. Če pomisliš, koliko stisk povzročajo takšne odločitve, te kar stisne pri srcu.
Koliko otrok dejansko ve, kaj hočejo postati pri štirinajstih ali petnajstih letih? Ste vi vedeli? Ste pravilno izbrali? Ali se še vedno "iščete"?