Jutri je bil danes in bo jutri :-)

Stvar je takale:
Zjutraj, ko sem peljala otroke v šolo, so pred hišo stali štirje mojstri. Ne bom vam razlagala, kako so se v meni rušili zidovi in kako je veselje prodiralo skozi vsako celico mojega telesa. (Sem jih vprašala:'Dobro jutro, a ste prišli na obisk?')
Vem, da si veliko ljudi misli, da sem se bala, da jih ne bo. Pa ni res. Z G.A. se greva projekt ogromnih razsežnosti (za naju). Ni težko dobiti kredita, če imaš službo in kaj za ponudit (recimo hišo), tudi mojstrov ni težko dobiti, tudi zapraviti ni težko... Težko je speljati takšen projekt, biti ves čas odgovoren, sprejemati kompromise, se odrekati, kljub vsoti in sanjam... Prejle, ko sem stala na pdstrešju, me je čisto pretreslo. Pretreslo? Ja, šele danes, ko se je začelo dogajati, sem dojela, da zdaj pa gre zares, da z G.A. uresničujeva najine cilje, ne glede na karkoli. Dokler v hišo ni stopil en 'ta zaresni mojster' je bilo vse skupaj, kot ena igrica. In krovci so bili pač prvi. (Smola) Glede na to, da mi je bilo obljubljeno, da bo hiša 1. oktobra pod streho, so bili še kar zmerni. In tudi vedela sem, da bodo. Ko pa je v ponedeljek padal dež, sem začela verjeti, da bo padal za vedno, ko je v četrtek prišel centralar, brez osnovnega orodja, samo na kavo - se mi je že trgalo. Da vam ne govorim, da bi električar tudi moral priti v ponedeljek... Nobena, prav nobena stvar se do danes ni hotela speljati. Razen tistih, katerih sva se z G.A. lotila sama.
Ena stran hiše je odkrita, podeskana in zaščitena, jutri pride druga stran na vrsto, potem dimniki, nato pokrijemo in basta. Naslednji teden vhod in okna... Očitno se je začelo in hvala Bogu, da se je!

Slikce bodo, obljubim. Rabim malo več časa. Ampak zdajle grem na polovico najine nove podstrehe spit pivo. V dobri družbi:-)!