Prva ljubezen

Zadnja dva dneva me je spet vse nekaj skrbelo. Zdaj se ubadam s predračuni, ki jih ni od nikoder, z mojstri, ki imajo vsi preveč dela... Končno so nam odpeljali tistih 36 kubikov!!!! viška zemlje z vrta. Namesto, da bi človek bil srečen, imamo zdaj močvirje. Nujno moram nekje dobiti žabe, žive, da bo kaj življenja v našem vrtu. Pajke so namreč naložili skupaj s tistimi kupi. Iz vsega tega dreka se moram vsaj miselno nekako zvleči.
Zato sem se prepričala, da moram nujno misliti na kaj lepega. Ker v prihodnosti vidim samo mojstre, ki jim bo treba gledati, ne v oči ampak pod prste, sem si rekla:"Daj spomni se nekaj lepega iz preteklosti..." Glede na moje pretekle mesece sem morala zlesti daleč v zgodovino in glej ga zlomka, sem se spomnila najtežjega obdobja mojih zlatih najst.... (A mi ni več pomoči?)
Moje prve ljubezni...
Nekaj dejstev:

• Stara sem bila 11 let.
• Obiskovala sem peti razred.
• Hodila sem v glasbeno šolo, igrala sem klavir.
  
• Imela sem dolge, čudovite lase.
• Tisti, ki so mislili, da mi je to všeč, so me klicali zlatolaska (torej nisem bila blond!).
• Do tistega trenutka sem bila pridna odličnakinja.
• Še nikoli nisem špricala.
• Starše sem ubogala.
• Nosila sem kavbojke iz Italije, katere sem oblekla tako, da sem se ulegla na posteljo, najprej skozi levo hlačnico porinila levo nogo in to tako, da sem morala prste raztegniti v popolno ravnino, se napihniti in riniti ubogo nogo skozi najožjo možno luknjo na svetu, ki se ji je reklo hlačnica. Nato sem proceduro ponovila z desno nogo.
• Nato minuto pavze, nakar sem trebuh potegnila popolnoma do hrbtenice, zgrabila oba konca hlač okoli gumba, nehala dihati in zapela... enako proceduro sem ponovila pri postopku z zadrgo. Nato sem vstala in se premikala kot robot. Gornji del oblačila je bila očijeva karirasta srajca, ki mi je segala do kolen in je imela sedem gumbov. V njej je bilo veliko vijoličastih črt. Na nogah adidaske s črnimi črtami, ki jih je bilo treba zavezati. Postopek je bil glede na širino hlač izvedljiv samo pogojno. V bližini je moralo nujno biti nekaj, kamor sem lahko zalučala nogo, da sem dosegla vezalke.
  

Potem pa:

• Ime mu je bilo Samo.
• Hodil je v paralelko.
• Bil je prikupno pegast.
• Za eno glavo in pol manjši od mene.
• Ni nehal biti priden odličnjak.
• Edinec.
• Živel je sam z mamo.
• Enkrat me je prijel za roko.
• Skupaj sva hodila iz šole.
• Največkrat vsak po svoji strani ceste.
  
• Ko sem prvič hotela špricati, da bi šla na Zaprice, (na randi), me je zasačil oči. Oči, ki ni hodil v tako službo, da bi bila jaz lahko vsaj osem ur na dan na varnem!
• Pri slovenščini sem morala na glas brati Oslovska leta Branka Čopiča.
• Vsi so se mi krohotali.
• Pojma nimam, kaj sem brala.
• Niti, zakaj sem morala JAZ brati?!
  
• Zatikalo se mi je.
• Nisem razumela, zakaj vsi tako prekleto uživajo, ko meni na noben način niso delali možgani.
• Nisem spremenila garderobe.
• Spala sem še manj kot kdajkoli.
• Glede hrane nisem imela težav.
• Niti glede prebave.
• Vrgli so me z glasbene, ker teorija res ni bila zame.
  
• Težave sem imela s starši, ki jih nikakor nisem mogla prepričati, da je trojka največ, kar tisti hip premore moja koncentracija in, da poštevanka ni matematika ampak nekaj popolnoma zgrešenega.
• Želela sem biti velika (odrasla), da se ne bi več norčevali iz mene.
• Odločila sem se, da bom imela sedem otrok.
• Spoznala sem, da Samo ne bo oče mojih otrok, ker ne ve kaj je to biti vesel.
• Odšla sem novim izzivom naproti, iskat tistega, ki mi bo kos...

Evo, zdaj sem tu in nikoli ne bom imela sedem otrok. Štirje so dovolj za moje veselje. Zdaj iščem samo še žabe.
Kako pa kaj vaša prva ljubezen?