Jutri je danes, danes je včeraj

Verjetno ste opazili, da blog pišem ob nemogočih urah. Največkrat ga pišem jutri za včeraj in temu rečem danes.
Ob tej uri, ki ni danes ampak je jutri in pišem za včeraj je pri nas TIŠINA. Če ne bi deževalo bi bilo skoraj kot v vakuumu. Tudi moj um bi z vso pravico bil vakuum. Ampak sem komaj ta hip končala svoje delo in, ker sem se odločila, da ne bom več dovolila, da moj blog na si.blogs dobi sivo piko, sem tukaj! Otročki spijo, G.A. spi, mački predejo okoli mene, Goya tudi drnjoha. Morala bi jo še peljati na sprehod ampak se mi ne da. Mrzlo je in dežuje. Jo bom šla vprašat, če se njej da. Sigurno ne bo navdušena.
Nič posebnega se ni dogajalo. Izvzeti moram seveda, da so me s težavo seznanili z dejstvom, da bomo v našo garažo vlili nekaj kubikov betona. To pa zato, da bomo lahko vstopili v hišo naravnost in se ne bomo pogreznili nekam dol. Garaža seveda ni garaža, ker je tako ozka, da vanjo lahko zapelješ le fičkota. Ker fičkota nimamo, garaža ni garaža. Trenutno je pesjak in prostor, kamor v dobrih dnevih pospravimo kolesa. Težava je le v tem, da imam za gradbene stvari bolj malo predstave in se mi vsak zidar zdi doktor znanosti. Pojma nimam, kje se bodo našli ljudje, ki bodo lahko ustregli najinim željam. Hvala bogu, da imam Mojco, ki se mi posveča z vso potrpežljivostjo. Če kdaj, bo v tem obdobju najino prijateljstvo dobilo pečat. Mislim tisti pečat, ki z veliko potrpežljivosti in vdanosti, da odnosu patino prijetnosti. Mojca zdrž! Ampak na koncu bom tako izkušena, da si bom hotela postavit še eno hišo :-)! Upam, da bo G.A. spustil branje tegale posta. Reveža je neprestano strah, kaj si bom potem zmislila. Verjetno upravičeno. Tokrat sem prisegla, da je zadnjič. ( IN tega mi nihče ne verjame.)
Jutri, danes je en hudo deloven dan in morda bi mi le koristilo, da se malo zleknem v vakuum, ali raje v pogret objem G.A. Zebe me.