Pavza

Počitnice so omogočile mojemu blogu, da si malo odpočije. Danes je spet vse na svojem mestu. Otroci so se izlenarili do obisti. E. je preživel svojo taborniško ekspedicijo in se vrnil zadovoljen. I. je uživala ob popolnem suportu babice in dedija v Bohinju. M. pri teti na Štajerskem in I. je užival pozornost edinca. Midva z G.A. pa sva dala skozi drugi del šolanja na Imagu.

Vreme.
Zjutraj sem se z okna moje masaže ozirala proti sosedovi češnji, ki me vedno znova navdihuje s svojo mirnostjo in stabilnostjo. Vedno je tam. Nikamor ne pobegne. Nikoli ni videti nesrečna. Jaz pa se oziram za prvimi znaki pomladi. Tople, mehke in dišeče. Sosedova češnja je tista, ki mi vsako leto znova daje znake, da se lahko začnem veseliti. Česa? Pomladi! Mojega najlepšega letnega časa. Letos pa se nikakor ne more otresti belega plašča. Že, ko se zazdi, da bodo enkrat ta mrzli snežni oklep, zamenjali čudoviti cvetovi polni čebeljega brenčanja, se ta oklep znova okrepi. S tem pa hrepenenje po toploti dobiva še večjo moč. Nebo skriva svoj obraz za oblaki, kot, da bi ga bilo sram. Kot, da želi prikriti bolečino iskrenosti, kot, da se je za vedno skrilo v tančico težke sive skrivnostnosti. Ali bo zmetalo ves svoj hlad na zemljo? In toploto obdržalo zase? Tekmuje s soncem kdo je močnejši? Pojma nimam. Vem, da so pri sosedih že obrezali drevesa in to je bilo zame znamenje, da bo kmalu regrat. Sprašujem se, kaj ni prav, ali so drevesa prezgodaj obrezana ali ima sonce zamudo?
Ja, nešteto vprašanj. Odgovorov ni nikjer. Niti na internetu. Zjutraj se bom spet ozrla. Mislim, da ne bo presenečenja. Zunaj pada sneg.