Včeraj, danes, jutri

Včeraj me je navsezgodaj (okoli 6h) poklical L. in od mene terjal naj pogledam, kdo spi zraven mene v postelji. In jasno, da sem mu zatrdila, da je to G.A.
'A si res prepričana, da je pravi?' mi reče. Za hip sem pomislila, da se nekdo močno dela norca iz mene. Nato sem po ključnih navodilih spoznala, da je najbolje, da se odpravim v najbližjo štacuno, kupim Delo in si ogledam 'ta pravega' G.A. Noč in dan. Moj prvi jutranji cilj. OMFG! Skoraj me je kap! Gledam sliko, gledam G.A. in bolj, ko gledam, bolj sem zmedena. Kdo je zdaj ta pravi? Medijem itak ne zaupam preveč, zato sem se odločila za starega G.A., ki sem ga že vajena. In iskreno rečeno, tudi zato, ker je lepši in mlajši. Nobenega interesa nimam, da bi bila prezgodaj vdova. Zanimivo pa je bilo to, da me je klicalo ogromno ljudi. Vsi so hoteli vedeti, kaj delam z G.A., da se je tako močno 'spremenil' in postaral. Niti eden ni vprašal njega, kaj počne sam s sabo. Ah ja, pozabila sem, da smo ženske odgovorne, kako zgledajo naši bližnji - morda celo sosedje? Mučim ga, zapravim ves njegov denar (v tem je malo resnice:-)), slabo mu kuham, lajam nanj in vedno hodim spat, ko on že zaspi...;-). Kadar tako delaš s svojim partnerjem potem šlampasti novinarji, ki pridejo delat (slab) intervju skupaj s fotografom, zamenjajo slike. In zato se niti ne vznemirjajo preveč. Jaz pa imam zdaj dva moža, kljub temu, da me nihče ni vprašal, če ju želim. Kako je ime tistemu drugemu niti ne vem. Upam, da ni iz spiska pogrešanih oseb. En od klicev je zvenel takole: 'Lea, ne se vznemirjat, huje bi bilo samo še, če bi ga zamenjali v osmrtnici...' Povem vam, moj G.A. je še zelo živ. Ni bil niti v stiku z labodom.
Danes so v Delu objavili nek slaboten popravek...
Danes smo si ogledaki film Mali pišek. Jaušnik si zasluži 100 pik za sinhronizacijo. Že dolgo se nismo toliko narežali, kljub temu, da nihče od nas ne obožuje sinhroniziranih filmov. Ampak tale je posrečena varianta. Z mojim G.A. in ostalim delom družine smo imeli šprtni dan. Kino, nato še Atlantis. Atlantis je bil zanesljivo eden od krajev do katerega sem imela predsodke. Zdaj jim bom vseeno naredila malo reklamo. Vredno je iti tja. Zlasti v svet savn. Mir, čisto, estetsko. Nekaj za dušo. Bila sem prijetno presenečena nad tem, kako se porazgubi množica, kako ljudje v savnah in tudi v bazenih spoštujejo zasebnost, ne delajo hrupa in zares pridejo tja na odklop. Topla je voda in toplo je ozračje. Že dolgo me ni kaj tako navdušilo.

Jutri ob 01.00 grem v Ljubljano po I. Počitnice. Čas za žur. Priložnosti za druženje. Naj mu bo, čeprav se že zdaj smilim sama sebi. Popolnoma nečloveška ura. Jutri moram tudi pripraviti posnetke za IMAGO šolanje, kar me rahlo skrbi, ker to delam zares zadnji hip.
Zdaj pa se moram še odločiti ali bom do enih bedela ali se bom kljub vsemu malo zleknila. Savne so me malo dotolkle.