Črno-belo, mavrično

Takole se je začelo 1. oktobra 2006 ob 7h zjutraj. Vsakega posega me je bilo strah. Čas je, da se zahvalim Mojci, ki je vdano in skrbno skrbela zame. Posušila vsako mojo solzo, osvetlila vse najine strahove in prišla vedno, kadar sva jo zares rabila in tudi, kadar je nisva. Mojstrsko opravlja svoje delo in ob tem ostaja prijateljica. Ne vem, ali ima kdo takšno izkušnjo. Povem vam - to ni preprosto! Škoda, Mojca, ker ni besede, ki bi prekosila besedo HVALA! Neizmerno ceniva tvoj trud!

Vila Čira - Čara prej

Vila Čira -Čara v belem plaščku

Vila Čira -Čara namazana s kremo proti gubam

Vila Čira - Čara, včeraj. V novi preobleki. (Začarana)

Danes je spet malo drugačna. Vsak trenutek se nekaj lepega zgodi. Dela gredo počasi h koncu, 'cokel' in dvorišče prideta na vrsto spomladi.
Zdaj so začeli prihajati neki listki, na katerih je po dveh, treh straneh nekaj popisano in na koncu je navadno sedem mestna cifra. Na začetku pa piše RAČUN?!
Ne vem, kaj točno to pomeni. Spominja me na račke. Ampak mi nimamo račk! Imamo samo mačke in občasno mačka.

Besedica RAČUN me spominja na tole zgodbico:

Albanec gre v Srbijo. Se pelje. Na Albansko Srbski meji ga ustavi carinik in ga vpraša:
"Ima nešto za prijaviti?"
Albanec:
"Ništa. Imam samo jedan kalkuljator u kuferu."
Carinik:
"Otvori kufer!"

Albanec odpre kufer v katerem leži mitraljez.

Carinik:
"Pa kakav ti je to kalkuljator?"
Albanec:
"Ma, imam neke račune, da sredim..."

Ali ima kdo od vas kalkuljator, da 'sredim' te račune?