Kdaj sem bila prvič tepena

Strašno fajn se mi zdi, ko dobim darilo (jaz rečem darile). Danes sem dobila svojo čisto prvo € denarnico ali tošl, kot se reče po domače. No, za ta tošl se cufajo štirje mladoletniki, ampak jaz se ne dam, ker je to moj prvi € tošl. Prinesel mi ga je sosed. Praznega.
Ko sem ga držala med prsti in ga pregledovala, se mi je spomin odrolal mnogo let nazaj. Okoli 37 let nazaj, ko sem kot majna deklica dobila svojo prvo denarnico in s tem enega najbolj travmatičnih trenutkov v mojem življenju. Bolečina se je vlekla do odraslih let.
Rjava je bila in tudi prazna. Z otroško glavo sem razmišljala drugače in čisto logično. Denar je za v denarnico. Na stopnišču, na omari, je ležalo 50 par. Tisti, starejši, ki berete moj blog veste, da je bil to kovanec rjave barve, za katerega nisi kaj prida dobil. Kot otrok sem sklenila, da denar ne sodi na omaro, temveč v denarnico. Odnosa do denarja v tem smislu, da bi vedela, da ni moj zasluženi, tudi še nisemo jemali. Zato sem vzela tistih 50 par in jih pospravila tja, kamor so po moji logiki sodile. V mojo novo, prazno denarnico. Na to dejanje sem bila še posebej ponosna, saj sem naredila več dobrih stvari.

• Pospravila neklaj tja kamor sodi.
• Vedela sem, kam sodi (nisem vrgla v smeti).
• S tem dejanjem sem moji denarnici osmislila njeno poslanstvo.
• Stara mama je vedno rekla: 'Vse kar je okroglega se pobere!' Ni sicer ležalo na tleh ampak jaz sem si rekla, bolje, da poberem PREDEN pade na tla.

To, da sem ukradla nekaj, kar ni moje, nisem vedela.
Bila sem stara okoli 4 leta. In tako sem toliko stara takrat razmišljala. Vseh občutkov se do potankosti spomnim. Ponos, sreča, zadovoljstvo.
Skratka, v enem hipu sem imela tošl in v njem 50 par. Srečna sem bila, da sem naredila red in, da moja denarnica ni več prazna.
Sprehajala sem se po 'mojem' polju in denarnico izgubila. Tega nisem opazila, dokler ni prišel sosed in vprašal, če je tisto 'naše'?!
Sosed je odšel, jaz se spomnim, samo še vprašanj.
'Kje si dobila denar?'
Po tonu v katerem je bilo vprašanje izrečeno, sem vedela, da je nekaj močno narobe, zato sem se zlagala, da ne vem. Večkrat. Vsakič, ko sem se zlagala, sem jih dobila po tazadnji. Ko sem povedala po pravici, sem jih še enkrat dobila. V prvih poskusih, da se izvlečem z lažjo sem jih fasala, ker sem lagala. V zadnjem, ker sem kradla. Vem, da je vse potekalo tako, kot je bilo prav v odraslem svetu. Nikoli pa nisem uspela povedati, kako ponosna sem bila nase v mojem, otroškem svetu.

Nisem bila dostikrat tepena, tega trenutka pa vseeno ne bom pozabila.

Zdaj imam pred sabo prazno € denarnico. Ker vem, da krasti ni lepo, (in, da je kraja tudi, če tega ne veš) od danes naprej zbiram evre. Svoji novi denarnici moram zagotoviti njen smisel in njen obstoj.
Kaj pa vi? Se spomnite, kdaj ste bili prvič tepeni?