Kdo pa sem jaz?

Včeraj sem omenila, da bi imela nočno oddajo za nespečneže, luzerje in samomorilce. Danes se že ves dan sprašujem, kdo od teh treh sem jaz?
Odgovor je šokanten. Sem namreč vse troje.
Nespečnež sem že menda od rojstva. Nekoč, ko še nisem znala prav dobro računati (matematika mi baš nije najbolja strana), sem izračunala, da velja neko prepričanje, da moraš prespati vsaj tretjino svojega življenja. To dejstvo nikakor ne gre v koncept mojega bivanja na zemlji. Kar naprej jamramo, kako nimamo časa in potem ga trošimo za spanje. Ni logično. In, če nekaj ni logično, potem se je temu nujno treba izogniti.
Luzer - tako se dostikrat počutim. Zdajle se ne spomnim dobro kakšnega koristnega primera. Če se ga kdo, ki me dobro pozna, naj svobodno napiše. Recimo, kadar stojim v trgovini pred blagajno in razmišljam s katero bančno kartico naj plačam, da bo manj škode pa sem itak že povsod čez limit. Prodajalka drajsa kartice čez avtomat in izgleda kot na fitnesu, jaz pa mrzlično iščem rešitev, ob poslušanju globokih vzdihov v vrsti, ki se je nagnetla za mano. To dihanje spominja na tisto pri porodu.
Samomorilec - vsako noč, ko se uležem in gledam črno noč in ne zaspim...in še vedno ne zaspim, začnem razmišljati, da bi se morala ustreliti in bi potem lahko počivala. Ampak to baje ni v mojem stilu. Tega mnenja je moj najstarejši sin. Samomorilec sem tudi takrat, kadar mi kateri od mojih otrok kakšno tako spusti, da mi vzame sapo. Takrat se zmuznem v kopalnico, stopim pred ogledalo in si namerim kazalec v moje brihtne vijuge. Do danes sem vsa ta streljanja preživela. Bilo jih je veliko.

Sicer sem pa pravkar izračunala, da je samo še 36 ur do takrat, ko bom avto spet parkirala vzvratno na dvorišče. Vrne se namreč G.A. Vse bom naredila samo, da čimprej pride. Prav osamljena sem. Če bi od teh 36 ur prespala 16 ur, jih ostane samo še 20. Sitno. Pa jih ne bom. Zanalašč!