Naše letališče

Pri nas se ne dogaja prav pogosto, da bi kdo kam letel. Kljub temu, da v London lahko letiš za 23 tisočakov, je za nas to še vedno ogromna postavka, če jo množiš s 6 ;-). Danes pa je odletel proti Londonu G.A. (na izobraževanje). Ker je to redkost, se je cela naša družinica nabasala v avto, da ga pospremi. S fotoaparatom, jasno, da to zabeležimo. Malo nervozni in skoraj prepozno smo pridrveli na Brnik, G.A. se je čekiral, kot se spodobi. Nato sva hotela najine otroke peljati na teraso, da si ogledamo tisto ogromno jekleno reč, ki ji bomo zaupali očija. Nič ne bo, dragi moji. Terasa je zaprta. O.K. gremo na pijačo... tudi ne bo nič... Ljudi se je trlo, na Brniku pa imajo vsega skupaj mogoče 40 mizic(morda celo pretiravam), kjer te postrežejo, če slučajno, verjetno po nesreči, prideš na vrsto. Ker je moja malenkost zagrebene sorte, smo se pritolkli do mizice in šestih stolov, vendar, ko smo plačali, nam je natakarica ostala dolžna 8 tisočakov in na to pozabila... Morala sem jo v naglici najti in izterjati dolg. (Mimogrede, že dolgo nisem imela v denarnici tako zajetnega bankovca, danes se je izkazalo, da je to zares neumnost!)

Ko smo se vrnili v letališko stavbo, je bila vrsta tako dolga, da je G.A. zadnji hip ujel letalo. Ni izgledalo, da koga na Brniku skrbi, da se potniki ne bodo pravočasno zbasali v letalo. To pomeni, da se je moral G.A. sam zagrebsti in vriniti nekje tik pred vhodom, da je lahko izkoristil svojo 'poceni' vozovnico. In seveda, da si je naše edino letališče naložilo občutno več letov, kot jih glede na velikost zmore. Torej nič slikanja, slovo je zgledalo tako, kot da se poslavljamo od zelo bogatega strica, katerega dediščino že preštevamo v naših umazanih mislih. Skratka - pet poštenih objemov in poljubov, kot bi bilo v našem stilu, bi G.A. lahko drago stalo. Tako je bilo vse skupoaj 'kr neki'... in G.A. ni bilo več na vidiku. Odpeljali smo se z bojišča in skušali s šalo premagati stisko, vendar nam ni šlo preveč dobro od rok. Ustavili smo se nekje sredi polja med Lahovčami im Mostami, sedeli v travi in čakali, da se bo sam G.A. dvignil nad nas. In se je! Letalo je prihrumelo, mi pa smo uprizarjali indijanske plese, skakali, mahali in klicali. (Prav gotovo nas je kdo tam zgoraj, priliman na zic, slišal.) Sicer pa, saj sploh ni važno, da smo se le poslovili in zaželeli očiju lep teden. Tu sopdaj so slikce. Če kdo v letalu najde G.A. naj prosim pove, kje sedi :-)

Zdaj je G.A. že na trdni Angleški zemlji in se vozi proti 'poceni' hotelu.

Stanoval bo v 'zelo poceni' hotelu v centru Londona. Samo eno uličico od Oxsford street. To pojasni dejstvo, da je večina sošolk ženskega spola. Če se bodo malo bolj stegnile skozi okno hotela, bodo že videle v izložbo na 'Oxford street(u)'. Cena pa itak ni pomembna, saj je že hotel 'najcenejši' (v centru mesta). :-) Zavist? Zloba? Oboje? Nič od tega. Samo zabavam se. Naj se London pazi - ducat slovenskih psihiatrov in par izjem, ki to niso, trenutno modruje tam naokoli.

:-)