Nedeljsko jutro

Taka zgledam, kadar divjam po dežju:-).

Dan, ko sem bila spet hvaležna, da imam psa. Nikoli se ne bi 'navsezgodaj' odpravila iz hiše in to celo PEŠ, če ne bi neko prisrčno kosmato bitje proseče zrlo vame. V resnici sem lenuh, da mu ni para, le priložnosti nimam skoraj nikoli, da bi to čudovito lastnost pokazala.

Prebudilo me je sonce in skoraj sem se že veselila lepega sončnega dne. Vendar se je turobnost kmalu spustila na zemljo in o soncu ni bilo ne duha, ne sluha. Odpravila sem se na polje. Na začetku zgolj iz ljubezni do Goye. Potem pa sem nenadoma začutila mir, samoto - za katero nikoli nisem verjela, da bom v njej kdaj lahko uživala. Misli so se osvobodile, tišina je podirala še zadnje zidove v mojem umu, pregnala dvome in strahove... Zvonovi so vernike klicali k maši, jaz sem imela svojo mašo na poju. Moje molitve so bile brez omejitev, pesem narave se je dotaknila srca. Trenutki zavedanja, da sem tukaj, da je vse kar me čaka božji dar, da je vse kar imam neizmerno bogastvo, da sem zares pomemben košček v mozaiku.... so me zares ganili. Do solz. Poskrbela sem, da tega občutka dolgo ne bom pozabila, ali morda nikoli.
In ker je nedelja Gospodov dan, sva ga z G.A. temeljito izkoristila. S pomočjo otrok, sva hišo očistila nesnage. Trije prazni prostori čakajo na prenovo. Pred hišo pa stoji prikolica naših ostankov neorganizirane preteklosti... Jutri bo odpeljana na smetišče!