Zares šola

Človek kar ne more verjeti. Utirjamo se v ustaljene tirnice, sprejemamo nova pravila igre, zdaj imamo pol pol. Dva srednješolca in dva osnovnošolca. Največkrat skušamo živeti kot, da se nič ni spremenilo. Vendar ni prav. To so v resnici za starše velike prelomnice. Čeprav jih ne zaznamo. Konec nekega obdobja in, če prav natančno pogledamo, preskok v obdobje, kjer otrok z eno nogo že stopi ven iz gnezda. Mene to na nek način razbremenjuje, veseli... Po drugi strani pa vidim, kaj bi lahko v preteklosti naredila drugače. Sicer sem z mojimi otročki kar zadovoljna. Lahko jim zaupam, odraščajo v samostojne človečke, ki vidijo življenje okoli sebe.
Se pa kot mama vsakič, ko zavijejo na novem razpotju vparašam: 'Ali je dovolj opremljen?' Odgovor vedno dobim šele po opravljeni nalogi, potrpežljivost, ki jo zahteva takšen način pa mora biti jeklena. Mislim, da je to tisto, kar me najbolj utrudi.
Biti tiho in jim dovoliti, da skozi smeh in trpljenje dozorevajo v lastnih izkušnjah, zato zres potrebuješ ogromno energije.

Kaj me je najbolj potrlo:

• I. ima takle urnik: pon. 10 ur, tor. 9 ur, sre 10 ur, čet. 9 ur pet. 5 ur

Najprej sem pomislila, kako zelo z užitkom bo hodil v službo in ko mu bo šef po osmih urah rekel, da ga še rabi, ga bo objel od sreče, da še lahko dela ;-)...

Kako sem reagirala? Rekla sem mu, da bo težko in da mu bomo pomagali. Kako? Vstanem ob petih in z njim spijem čaj, poskrbela bom, da bo imel dobro malico, ker tudi tega nimajo v šoli in, da ga bo nekdo, ki bo prijazen, vedno pričakal ob 18h, ko se bo vračal domov.

• M., I. in E. pa imajo torbe tako težke, da te kap. Ta mala dva imata srečo, ker jih vozimo v šolo, M. je stara toliko, da se bo morala sama naučiti nositi bremena.

Radovedna sem, kam jih bodo zanesle poti in kje jih bo brusilo življenje. Želim jim le, da bodo brusi ostri le toliko, kot bodo zmogli.