Izlet

Danes sem se vozila s temle. V varnem naročku G.A. :-) Naj je bilo naročje še tako varno, me je pobiralo od strahu. Nisem rojena za take reči, poleg tega imam tisto količino adrenalina, ki se sprosti med užitkom v postelji, ravno dovolj....
G.A. si je seveda dal duška in mislim, da je od mojega trpljenja pozabil, kje so bremze, poleg tega je prej vadil z otroki, kako pridobiti čim večjo hitrost. Še približno deset minut po tem, ko sem že zlezla iz 'šajtrge' sem bila prepričana, da mi nožni prsti rasejo direkt iz kolkov. Kolen sploh ni bilo. Še tresla se niso več. Otroci, ki so doma prisegli, da ne bodo hodili peš niti pet minut, so pešačili do sredine proge, samo zato, da so v očeh mame videli smrtno grozo. Ampak sem preživela in še marsikaj bom. Ko sem gledala stare mame, kako se z užitkom vozijo, sem se prepričala, da ne bom umrla.
Ampak vožnja navzgor, ha, v čisti tišini, to pa je luksuz. Zato bi se šla pa moja lenoba še stokrat peljat dol. Tistih pet minut meditacije je zelo dobro delo.